Lesni peleti so izdelani iz 100-odstotno naravnih neobdelanih lesnih ostankov, kot so oblanci in žagovina. Suhe ostanke zdrobijo in stisnejo v pelete, katerih kakovost mora ustrezati certifikatu EN plus, ki temelji na evropskem standardu EN 14961-2 ali ÖNORM 7135 oziroma DIN 51731, pravi Andrej Gruden iz podjetja Agni. Da so peleti izdelani v skladu s standardi, je običajno označeno na embalaži, kako kakovostno so izdelani, pa lahko preverimo tudi sami.

Površina kakovostnih peletov je na pogled gladka in se sveti v svilnatem mat odtenku, pravi sogovornik: »Peleti so enakomerno dolgi, na njih ni prahu. Na peletih slabše kakovosti pa lahko opazimo vzdolžne razpoke, velik delež izjemno dolgih ali kratkih pelet, na katerih je veliko prahu.« Če bi radi preverili kakovost stiskanja pelet, nekaj pelet namočimo v kozarec vode. Kakovostni peleti se bodo zaradi višje gostote v primerjavi z vodo potopili, medtem ko bodo peleti slabše kakovosti po besedah sogovornika plavali na gladini vode.

Optimalno zgorevanje z maksimalnim izkoristkom je mogoče doseči le, če vsebnost vlage v lesu ne presega 20 odstotkov, svež les je vsebuje približno 50 odstotkov, zato se mora pred uporabo osušiti. Spomladi je vsebnost vlage v lesu večja kot pozno jeseni ali pozimi, zato je pomembno tudi, kdaj les posekamo (zimska ali zgodnja spomladanska sečnja), kako ga pripravimo na sušenje. Okroglice se sušijo bistveno počasneje kot cepanice, zato je priporočljivo les cepiti. Najbolje ga je sušiti naravno, na suhi in sončni legi, najmanj šest mesecev. Okroglica, ki se je sušila v senci in nepokrita, po enem letu vsebuje več kot 50 odstotkov vlage. Cepljena drva, ki so se sušila na soncu v pokriti skladovnici, po štirih mesecih vsebujejo le še 20 odstotkov vlage.