Vsaka vrsta ogreval ima svoje zakonitosti, če želite, zahteve, o katerih je treba premisliti in jih potem izpolniti, da bo njihovo delovanje čim bolj učinkovito. Izberemo jih glede na glavni energijski vir, toplotne potrebe hiše, namembnost posameznega prostora, in kakor pri vseh odločitvah, glede na finančne zmožnosti. V novogradnji je smiselno vgraditi katerega od ploskovnih ogrevalnih sistemov. Običajno se odločimo za talno gretje, ki ga lahko, če poleti potrebujemo več hladu, kombiniramo s stropnim sistemom. Nekateri se odločijo tudi za stensko, vendar ga vsaj v nekaterih prostorih kombinirajo s talnim. V starejših hišah imata prednost talno gretje v kopalnicah in morda na hodnikih ter zaradi preproste suhe montaže stensko gretje. Pri radiatorijih se odločamo med lokalnimi električnimi in vodnimi, ki so priključeni na centralni ogrevalni sistem. Prve navadno namestimo na stene v kopalnici, dizajnerske različice, ki jih izdelujejo v prav neverjetnih oblikah, barvah in z različnimi motivi, so poleg dodatnega vira ogrevanja v prehodnih obdobjih tudi zelo ličen dodatek, ki poživi ali celo povzdigne katerega od bivalnih prostorov. Takšni radiatorji so lahko tudi vodni in priključeni na centralni ogrevalni sistem, vendar je treba vedeti, da je naložba vanje precej visoka, saj so bistveno dražji od klasičnih. Infrardeča ogrevala so podobno kot radiatorji lahko le dodatni vir ogrevanja v posameznih prostorih, v energijsko varčnih hišah pa so lahko tudi samostojni, saj zaradi majhnih toplotnih potreb lahko zagotovijo dovolj toplote in pri tem porabijo razmeroma malo električne energije.

Novost: v ploščah razlita voda

Za ploskovno ogrevanje, pa naj bo talno, stensko ali stropno, potrebujemo dovolj površine, pri talnem pa je treba zagotoviti tudi približno 20 centimetrov višine na tlaku, kamor se sistem vgradi. Klasično talno ogrevanje je zato primerno predvsem v novogradnjah, kjer ga upoštevamo že v načrtih, pravi Bruno Komloš iz podjetja Harreither. V obstoječih hišah te višine običajno nimamo oziroma jo je treba zagotoviti s precejšnjimi gradbenimi posegi. Rešitev so lahko plošče, po katerih je ogrevalna voda razlita po vsej površini in ni več v ceveh, pojasni sogovornik. Plošče so relativna novost pri ploskovnem ogrevanju, najprej so namreč razvili stropni sistem, namenjen predvsem hlajenju. Njegova prednost je, da je zaradi večje površine, po kateri je razlita voda, moč hlajenja oziroma gretja večja, hkrati pa je lahko nižja temperatura ogrevalne vode. Poleg tega so plošče tanjše, v višino merijo le centimeter in se lahko vgradijo neposredno pod zaključno talno oblogo, ne da bi bilo treba izdelati estrih. Doda se jim le toplotna izolacija, tako da je debelina celot­nega sistema le 4,5 centimetra.

Za zdaj je velika slabost teh plošč njihova cena, kar trikrat dražje so od klasičnega cevnega talnega ali stropnega sistema, pravi Komloš in doda, da se za stropne plošče odločajo predvsem investitorji velikih poslovnih stavb, v katerih je treba učinkovito rešiti hlajenje, zasebni investitorji pa talne plošče vgrajujejo na manjše površine, na primer v kopalnice in zimske vrtove, po drugih prostorih pa ohranijo radiatorje oziroma v novogradnjah klasični cevni sistem talnega gretja. Med novostmi pri klasičnem talnem gretju velja omeniti večje preseke cevi, s čimer so proizvajalci dosegli večji pretok ogrevalne vode v sistemu in s tem večjo odzivnost in za pet do deset stopinj nižjo temperaturo ogrevalne vode, če je vir energije toplotna črpalka. Vsaka stopinja manj pomeni do tri odstotke manjšo rabo energije, še pravi Komloš.

Stensko in stropno v kombinaciji s talnim ogrevanjem

Cevi klasičnega talnega gretja lahko vgrajujemo na posebnih sistemskih ploščah s čepi ali brez njih in jih potem zalijemo z estrihom. Vendar je, kakor pravi sogovornik, energijsko bolj učinkovita klasična različica, z vgradnjo cevi na mrežo in zalitjem s štiricentimetrsko plastjo mokrega estriha. Ta na mreži cevi oblije bolj, kakor jih lahko na ploščah, s tem pa se povečata prenos in akumulacija toplote na estrih in naprej skozi zaključno talno oblogo v prostor.

Če je pri odločitvi o vgradnji talnega gretja odločilna zadostna višina, pa je treba pri stenskem in stropnem upoštevati več drugih dejavnikov. Za stropno velja, da je primerno za hiše, kjer je večji poudarek na hlajenju kot na ogrevanju. Kot samostojni sistem učinkovito deluje le v toplotno dobro izoliranih hišah, v katerih potreba po toploti oziroma hladu ni večja od 50 W/m2, opozarja Komloš. Stropno gretje namreč seva toploto in pri več­jih toplotnih potrebah v hiši lahko dobimo občutek, kakor da bi sedeli na soncu, kar pa za počutje zagotovo ni ugodno. V hišah z več­jimi toplotnimi potrebami je stropni sistem smiselno kombinirati s talnim ali stenskim. Tudi za zadnje velja, da je lahko samostojno v dobro toplotno izoliranih hišah, predvsem pa v mansardah, ker je talna plošča ogrevana iz spodnjih prostorov. Sogovornik sicer priporoča, da se stensko gretje kombinira s talnim vsaj v pritličju, kjer tla niso ogrevana od spodaj. Stensko ogrevanje ima še eno omejitev – prostorsko. Imeti moramo dovolj sten, ki naj bi bile po vgradnji prazne oziroma nanje lahko obesimo slike, ogledala in podobne predmete, ki sprejmejo toploto iz sistema in jo oddajo naprej v prostor. Ni pa smiselno ob njih postavljati omar, ki zadržijo preveč toplote in zmanjšajo učinek sistema. Kakor pravi Komloš, se stensko gretje navadno vgradi na dve zunanji steni prostora, na notranje pa ne. Med prednostmi navede preprosto suhomontažno vgradnjo, ki ne zahteva veliko debeline in ne zmanjšuje tlorisa prostora, zato je ta sistem primeren tudi v obstoječih hišah.

Energijsko učinkovito z obnovljivimi viri energije

Ploskovno ogrevanje, pri katerem je medij prenosa toplote voda v ceveh ali ploščah, je nizkotemperaturno, zato je najbolj učinkovito v kombinaciji s toplotno črpalko, solarnim sistemom ali sodobnimi kondenzacijskimi kotli in specialnimi kotli na lesno biomaso. Vir energije pri ploskovnem ogrevanju pa je lahko tudi elektrika. Ti sistemi so preprosti za vgradnjo in so na voljo v različnih oblikah, na primer kot sistem grelnega kabla na mreži, grelne kovinske folije, traku ali grelnega filma. V primerjavi z vodnim ploskovnim gretjem v kombinaciji z obnovljivimi viri energije pa so bolj potratni. Če je na primer raba energije v hiši 10 kW, bo tolikšna tudi poraba elektrike, pri vodnem sistemu, na primer s toplotno črpalko, pa bo poraba za faktor grelnega števila naprave manjša, lahko le 3 do 4 kW, saj naprava del energije dobi iz elektrike, tri do štiri dele pa iz obnovljivih virov. Prav zato je električno ploskovno gretje primerno le za posamezne prostore, na primer kopalnico in stopnišče oziroma manjše sobe.

Električni radiatorji so lokalni vir toplote

Ko govorimo o radiatorjih, imamo večinoma v mislih klasične rebraste ali ploščate bele radiatorje, polnjene z vodo, ki so del centralnega ogrevalnega sistema, morda kdo pomisli tudi na že zelo razširjene cevne radiatorje, ki so pogosti v kopalnicah. A je družina radiatorjev bistveno večja in predvsem bolj pestra. Razširjajo jo sodobni, tako imenovani dizajnerski radiatorji z dvojno vlogo: ogrevajo in popestrijo prostor oziroma so okras v njem. Polnjeni so lahko z vodo in del centralnega ogrevalnega sistema, lahko so električni ali kombinirani. Tokrat bomo dizajnerske radia­torje, ki so del centralnega sistema, pustili ob robu, saj se zanje odloči redkokdo, morda le za dnevno sobo in še kakšen prostor izbere eno od različic – njihove cene so namreč precej višje kot pri klasičnih belih –, in se posvetili le lokalnim električnim. Ti so podpora glavnemu viru ogrevanja, zelo dobro se ujamejo s ploskovnimi ogrevali, pravi Milan Šlander iz podjetja Bial. Uporabljamo jih v prehodnih obdobjih, ko so potrebe po toploti manjše, ali hkrati s ploskovnim gretjem, kadar želimo na hitro ogreti prostor. Električni radiatorji so lahko samostojni viri toplote le v manjših prostorih, v večjih pa zaradi omejene priključne moči ne morejo zagotoviti dovolj toplote, še doda sogovornik. Omejena je tudi njihova grelna površina, saj je podrejena obliki radia­torja, še doda Srečo Artač iz podjetja Tersus. Da bi zadostno ogreli prostor, Nataša Kramar iz Salona toplote svetuje priključno moč 60 W za vsak kvadratni meter površine prostora. Vendar opozarja, da bo to dovolj le v izdatno toplotno izoliranih hišah, v energijsko bolj potratnih je potrebna večja moč. Poraba elektrike je odvisna od več dejavnikov, se strinjajo sogovorniki. Pomembno je, koliko je hiša toplotno izolirana, kakšna so okna, kolikšne so zunanje temperature in kako visoko temperaturo želimo v prostoru. Če je priključna moč radiatorja na primer 1000 W, še ne pomeni, da bo porabil toliko elektrike, pravi Šlander. V povprečju je glede na prej naštete dejavnike poraba približno enaka polovici priključne moči, še doda.

Dizajnerski radiatorji so najrazličnejših oblik, velikosti in barv. Domišljija oblikovalcev je skoraj neomejena, saj lahko izbiramo med radiatorji, na katerih so reprodukcije Picasa, van Gogha in drugi znani in manj znani slikarski motivi, fotografije, grafike. Na steno lahko obesimo radiator v obliki treh zaporednih obešalnikov, ki ga uporabljamo tudi za obešanje površnikov in jop. Radiator je lahko stopniščna ograja, skulptura v prostoru, svetleča spirala na zidu ...

Infrardeča ogrevala ogrevajo stene in predmete

Okras v prostoru so lahko tudi infrardeča ogrevala, ki so prav tako na voljo v različnih oblikah in dimenzijah ter okrašena z različnimi motivi, lahko pa so celo s stropa viseče krogle različnih velikosti in barv. Od radiatorjev se bistveno razlikujejo po tem, da ne ogrevajo zraka v prostoru, temveč stene, tla, predmete in tudi človeka, pravi Metod Zabret iz podjetja Zabret. Stene in predmeti toploto shranijo in jo dlje časa oddajajo v prostor, infrardeče valovanje prodira tudi globoko v telo in ga tako ogreva od znotraj navzven, še doda sogovornik. Med prednostmi infrardečega sevanja omeni enakomerno temperaturo povsod v prostoru, zaradi česar zrak v njem ne kroži, torej ni občutka toplejših in hladnejših tokov, bistveno manj pa je tudi dvigovanja prahu. Temperatura prostora je lahko za dve do štiri stopinje Celzija nižja, saj toplotni valovi toploto prenašajo neposredno brez transportnih izgub. Za delovanje infrardečega ogrevala potrebujemo električno vtičnico, z nosilci pa ga lahko pritrdimo kjer koli v steno ali strop, le nasproti okna naj ne bi bilo, saj infrardeče valovanje potem uhaja skozi okno, pravi Zabret. Pri izbiri mesta vgradnje je treba preprečiti mož­nost neposrednega stika človeka s površino ogrevala. Ta se namreč ogreje tudi na 100 stopinj Celzija, kar je več kot dovolj, da z dotikom dobimo opekline, opozarja Artač.

Infrardeča ogrevala so, podobno kot električni radiatorji, primerna kot dodatni viri toplote, v energijsko izjemno učinkovitih hišah, kot so na primer pasivne, pa so lahko tudi edini vir ogrevanja, če jih namestimo v vseh prostorih. Če bi želeli ogrevati 20 kvad­ratnih metrov veliko sobo s standardno višino 2,6 metra, bi po izračunih sogovornika morali namestiti dve infrardeči ogrevali, vsako s priključno močjo 600 W. Pri polni obremenitvi bi porabili nekaj več kot 1000 W elektrike na uro. Če to pomnožimo s tremi ogrevalnimi urami na dan in nekaj več kot 200 ogrevalnimi dnevi na leto ter povprečno ceno kilovatne ure elektrike, bi letni strošek ogrevanja tega prostora znašal 74 evrov.