Podobnih hiš je v Sloveniji veliko, pravzaprav je večina takšnih. Materiali in tehnologija gradnje pred 30, 40 in več leti, ko je pri nas zraslo največ družinskih hiš, so bili drugačni. Takrat ni nihče razmišljal o rabi energije oziroma količini energenta, ki ga bo potreboval, da bo stavbo ogrel. Energentov je bilo dovolj in njihove cene celo nizke. Ogrevanje tako ni bilo strošek, ki bi bistveno vplival na družinski proračun. Časi so zdaj drugačni in razlogi, da lastniki starejših hiš sploh razmišljajo o količini toplote, ki jo porabijo, da jim je pozimi toplo, so vsaj trije.

Prvi je zagotovo strošek: cene energentov, pa naj bo to kurilno olje, plin, elektrika ali drva, rastejo, nekatere hitreje kot druge. Drugi raz­log je okoljska ozaveščenost, s čimer se pred 30 leti ni ubadal skoraj nihče; manjša raba energije namreč pomeni manjše obremenjevanje okolja z izpusti ogljikovega dioksida, če se odločimo za obnovljive vire energije – tehnologije za njihovo izkoriščanje so že nekaj povsem vsakdanjega in dostopnega –, pa je pozitivni učinek na okolje še toliko večji. Tretji razlog so sodobne nizkoenergijske in pasivne hiše; poleg naravnih materialov in sodobnih tehnologij, ki jih graditelji izbirajo, so predvsem zaradi izjemno majhne rabe energije in nizkih stroškov zanjo postale vzor marsikateremu lastniku starejše hiše.

Najprej izolacija in nova okna, potem novo ogrevanje

Ne glede na to, kateri od razlogov žene lastnika k cilju zmanjšati rabo energije, je pot do njega vedno enaka. Najprej je treba zmanjšati toplotne izgube, potem pa vgraditi novo, tehnološko dovršeno kurilno napravo. Zmanjšanje toplotnih izgub pomeni korenite posege v hišo. Izdatno je treba toplotno izolirati streho, fasado in tudi vkopane dele, vgraditi je treba nova toplotnoizolativna okna. Z naštetimi ukrepi lahko zmanjšamo toplotne izgube na polovico, v idealnih razmerah (štiri stene brez balkonov, obokov, reber, stebrov ...), ko lahko učinkovito izdelamo vse detajle in preprečimo toplotne mostove, je odstotek lahko še precej višji. Šele potem izberemo primerno kurilno napravo. Ta bo lahko manjše moči, njeno delovanje bolj optimalno, izkoristki bistveno višji. Energent izberemo glede na možnosti, ki jih imamo, kakor pravi Miha Praznik, pa je precej vseeno, saj bomo potrebovali bistveno manjšo količino toplote, zato strošek zanjo v nobenem primeru ne bo zelo visok. Sliši se preprosto, vendar je omejitev običajno veliko. Poleg financ, ki jih je vedno premalo, marsikaterega lastnika omejuje pomanjkanje informacij – ali pa je teh preveč in se ne zna odločiti. Ovira je lahko tudi razgibana arhitekturna zasnova hiše, kar pomeni, da se nekaterih delov oziroma elementov ne da zadostno toplotno izolirati, ne da bi s tem občutno spremenili videz hiše. Posege je treba izvesti v pravem vrstnem redu, nekatere celo sočasno. V praksi gre zato pogosto čisto drugače, kakor veleva teorija, vendar je kljub temu bolje ukreniti vsaj nekaj kot nič, pa čeprav le kupiti nov kondenzacijski kotel, naj bo za isti ali drug energent.

Poraba kurilnega olja je zdaj vrtoglava

Da bi lahko čim bolj realno prikazali razmere, s katerimi se srečujemo v starejših hišah, smo izbrali eno od tipičnih in lastnikom skupaj z energijskim svetovalcem predstavili možnosti, ki jih imajo v danih okoliščinah. Hiša je stara 35 let in v tem času na njej razen strehe, ki so jo pred kratkim dodatno toplotno izolirali in ji zamenjali strešno kritino, niso spremenili še ničesar. Toplotne izgube so velikanske, saj na leto za ogrevanje treh etaž s povprečno 80 kvadratnimi metri površine porabijo neverjetnih 3000 litrov kurilnega olja, kar znaša skoraj 130 kWh na kvadratni meter. Nekaj od tega je pozimi namenjenega pripravi tople sanitarne vode za šest-, občasno sedemčlansko družino. Poleti greje vodo 80-litrski električni bojler. Porabo energenta bi lahko za vsaj 20 odstotkov zmanjšali že s tem, da bi kupili nov kondenzacijski kotel, vendar vedo, da to ni zadosten ukrep, ki bi se splačal dolgoročno. Načrtujejo izolacijo fasade in menjavo oken, vendar se zapleta pri finančnih sredstvih, zato jih je predvsem zanimalo, kako lahko rešujejo težave postopoma, vendar kljub temu kar najbolj učinkovito.

Energijski svetovalec je potrdil, da bi bilo najbolj učinkovito izolirati zunanje stene z najmanj 16 centimetri toplotne izolacije (odločili so se za kameno volno). Še pred tem pa vgraditi nova okna, zdaj so ta lesena, vezana in pri marsikaterem že precej piha. Okrog in okrog hiše je treba odkopati tla vsaj meter globoko, če je mogoče, še več, in obnoviti hidroizolacijo vkopanih sten ter vgraditi približno 14 centimetrov ekstrudiranega polistirena, še svetuje Miha Praznik. Tako se bodo izognili izolaciji stropa neogrevane kleti. Potem pa opozori na detajle, ki so pogosto največja težava in po izvedbi fasade in vgradnji novih oken največji vir linijskih toplotnih izgub, lahko pa celo površinske kondenzacije in plesni. Na južni in severni strani so fasadi dodana po tri navpična betonska rebra, ki dajejo hiši poseben, zanimiv videz. Ta bi morali izolirati bolj kot opečne stene hiše, na katerih je že nekaj centimetrov porolita z opečno obzidavo, saj je beton bistveno boljši toplotni prevodnik. Vendar zaradi pomanjkanja prostora to verjetno ne bo mogoče, poleg tega bi z debelim slojem izolacije obložena rebra kazila videz fasade. Praznik svetuje, naj arhitekt natančno nariše, kako bi bilo videti pročelje, če bi rebra oblekli s 16 ali celo več centimetri toplotne izolacije. Sprejmejo naj kompromis, da bodo ti deli kolikor se le da dobro izolirani, videz hiše pa še vedno všečen.

Drugi detajl, za katerega morajo najti rešitev, je izolacija okenskih špalet oziroma podpornih zidov in reber, ki segajo od oken proti vrtu. Nova okna morajo vgraditi na zdajšnji rob fasade in zamenjati notranje in zunanje okenske police, potem pa špalete čimbolj izolirati. Bolje štiri, pet centimetrov kot nič, pove svetovalec. Detajl je tudi balkon. Na spodnji steni imajo kar dovolj višine, da ga lahko oblečejo s približno 10-centimetrsko izolacijo, na zgornji pa bodo zadostno višino dobili tako, da prilagodijo nova balkonska vrata. Ta naj imajo spodnji del okvirja višji, tako da ga bodo lahko prekrili z izolacijo, vendar morajo vedeti, da bodo zaradi tega izgubili nekaj svet­lobne površine v vratih in dobili stopnico na prehodu na balkon, opozarja. Svetuje, da na ogled hkrati povabilo fasaderja in mojstra, ki bo vgrajeval okna. Morata se uskladiti in najti rešitve, kako bosta izvedla omenjene detajle, saj bodo le tako preprečili nastanek toplotnih mostov in ohranili všečen videz hiše. Kaj pa, če vseh teh detajlov ne bi izvedli, je zanimalo lastnike. Učinek celotne izolacije fasade bi bil manjši, še posebno zato, ker je površin, na katerih je treba najti rešitve za detajle, razmeroma veliko, pojasni Praznik in priporoči, naj raje ne razmišljajo o tem.

V mestnem okolju je zemeljski plin smiselna odločitev

V naslednjem koraku se morajo lotiti ogrevalnega sistema. Ponudnik oziroma usposobljen strojnik mora glede na nove razmere izračunati nove toplotne izgube hiše in temu prilagoditi moč naprave. Ta bo bistveno manjša, kakor je pri obstoječem kotlu. Tako bi bilo idealno, vendar kakor povedo lastniki, bodo v prihodnjih mesecih lahko zamenjali okna, ne vedo pa natančno, kdaj bo prišla na vrsto fasada. Miha Praznik zato predlaga, naj naredijo načrte za oba ukrepa, dorečejo detajle in poleg novih oken izolirajo vsaj veliko površino zahodne fasade. Pri vsem, kar nameravajo narediti pozneje, pa naj se držijo načrtov.

Ali naj torej novo ogrevalno napravo kupijo čim prej ali naj počakajo, da izvedejo celotno fasado? Glede na to, da razmišljajo o novem kondenzacijskem plinskem kotlu, Praznik svetuje, naj ga priključijo takoj, ko bodo vgradili nova okna in izolirali največjo steno hiše. Sodobni plinski kotli namreč delujejo drsno v širokem območju moči. To pomeni, da lahko učinkovito delujejo z močjo 5 kW, kadar so trenutne toplotne potrebe majhne, ali s polno nazivno močjo, kadar so velike. Res pa je, da je njihov izkoristek najboljši, kadar delujejo v območju kondenzacije dimnih plinov. To je takrat, ko je temperatura ogrevalne vode, ki kroži po radiatorjih, pod 50 stopinjami Celzija. Vodo s tako nizko temperaturo pa lahko v radiatorje pošljemo, če so toplotne potrebe hiše majhne, kar bodo dosegli, ko bo ta v celoti toplotno izolirana.Do takrat bo kotel deloval z večjo močjo, višja bo tudi temperatura ogrevalne vode. Vendar je to še vedno bolje, kakor če bi še naprej uporabljali stari visokotemperaturni kotel, ki mu je življenjska doba že zdavnaj potekla.

Naložba v ogrevanje z zemeljskim plinom bo precej visoka, povedo lastniki hiše. Dobili so predračun, ki poleg kondenzacijskega plinskega kotla vključuje tudi izkope in polaganje cevi od ulice do hiše in napeljavo do kurilne naprave, potrebno sodobno krmiljenje ter sanitarno toplotno črpalko z bojlerjem za toplo vodo. Končni znesek je 12 tisoč evrov. Zanima jih, ali ne bi bila boljša rešitev kotel na pelete in toplotna črpalka. Tudi to je lahko dobra možnost, pritrdi Praznik, vendar je treba vedeti, da je s tem energentom veliko več dela, poleg tega je treba urediti prostor za shranjevanje peletov. Bistveno je tudi, da mora biti moč kotla na pelete določena veliko bolj natančno kot pri kotlu na plin, kar pa v konkretni hiši glede na časovni načrt izvedbe potrebnih ukrepov zdaj ni mogoče. V mestnem okolju, kjer je zemeljski plin tako rekoč pred vrati, se mu zdi ta energent bolj smiselen. Opozori tudi, da naložba v kakovostno in s primerljivo regulacijo opremljeno napravo na pelete ne bi bila nič nižja. Odločitev je seveda njihova, vendar svetuje, da vsekakor izberejo najsodobnejšo tehnologijo, ki je na voljo, saj bodo kurilno napravo uporabljali vsaj 15, če ne celo 20 let. Radiatorje, povsod imajo stare rebraste, lahko obdržijo, če le ne puščajo. Svetuje jim, da vse opremijo s termostatskimi ventili, s katerimi bodo lahko po posameznih prostorih glede na potrebe uravnavali temperaturo in pretok ogrevalne vode.

Za toplo vodo boljši sončni sprejemniki kot toplotna črpalka

Da bi hišo ogrevali s toplotno črpalko, za katero so se navdušili pri zbiranju prvih informacij, odsvetuje. Zaradi pomanjkanja prostora na dvorišču bi morali izbrati toplot­no črpalko zrak/voda, njeno grelno število ne bi bilo visoko, vprašanje je tudi, kako bi pozimi obvladovali temperaturne konice in kolikšen bi bil na koncu račun za elektriko, ki je tako kot olje in zemeljski plin vedno dražja. Poleg tega bi bilo smiselno vsaj del radiatorjev zamenjati s talnim gretjem, česar pa lastniki ne nameravajo narediti, saj bi bili posegi v bivalne prostore preveliki in dragi.

Tudi za pripravo tople sanitarne vode jim bolj kot sanitarno toplotno črpalko svetuje vgradnjo sprejemnikov sončne energije. To utemeljuje z več razlogi. Energija sonca je brezplačna, medtem ko je treba pri toplot­ni črpalki še vedno plačati tretjino energije (elektrike). Družina je velika, zato potrebujejo precej tople vode in v času, ko je sonca dovolj, jo sončni kolektorji lahko zagotovijo. Toplotna črpalka je primernejša za gospodinjstva z manj družinskimi člani, pravi Praz­nik. Priporoča, da na streho, ki sicer nima najbolj optimalnega naklona (45 stopinj) vgradijo približno 10 kvadratnih metrov sprejemnikov, povezovalne cevi do zalogovnika v kleti, ki naj bo 400- do 500-litrski, pa naj dobro izolirajo in speljejo po enem od petih navpičnih zračnikov. Zalogovnik bo priključen tudi na kondenzacijski kotel, tako da bo ta povsem usklajeno in samodejno deloval glede na količino sonca oziroma toplote, ki jo proizvedejo sprejemniki.

Ko bodo izvedli vse načrtovane ukrepe, lahko pričakujejo, da bodo stroške ogrevanja zmanjšali vsaj za polovico, dosegli pa bodo tudi bolj enakomerno temperaturo v vseh prostorih in s tem ugodnejše bivalne razmere.