Pri visokotemperaturnem radiatorskem ogrevanju zrak zaradi vročega medija intenzivno kroži, večji del toplote pa se dvigne v zgornje plasti prostora. To pomeni, da moramo dovajati več toplote, saj se je večina zaradi konvekcije zadržuje pri stropu. »Pri talnem ogrevanju do 80 odstotkov toplote prihaja v prostor v obliki radiacije infrardečih žarkov (pri radiatorskem ogrevanju do 25 odstotkov), s čimer dosežemo zelo dober približek idealno razporejenim temperaturnim plastem v bivalnem prostoru,« pojasni Roman Kunič iz podjetja Fragmat. Temperatura ogrevanih tal 23–24 stopinj Celzija tako omogoča prijetno temperaturo zraka 18–20 stopinj Celzija v višini glave, zato imamo lahko v bivalnih prostorih za nekaj stopinj nižjo temperaturo kot pri radiatorskem ogrevalnem sistemu, kar tudi prinese do 15 odstotkov prihranka pri porabi energije za ogrevanje.

Za toplovodno različni viri energije

Nizkotemperaturni sistem talnega ogrevanja je primeren za vse dobro toplotno izolirane stavbe, medtem ko bomo po sogovornikovih besedah slabo izolirano hišo z debelimi zidovi težko ogreli na želeno temperaturo, saj se talni ogrevalni sistem zaradi velike vztrajnosti počasneje odziva na hitre temperaturne spremembe: »Za takšne objekte je primernejši visokotemperaturni ogrevalni sistem.«

Najbolj gospodarno je toplovodno talno ogrevanje, pri katerem lahko energijo za ogrevanje vode v ceveh zagotovimo na različne načine – bodisi z nizkotemperaturnimi kotli s hranilniki toplote bodisi s toplotno črpalko ali solarnim sistemom. Najmanj gospodarno je električno talno ogrevanje, saj je elektrika eden najdražjih energentov. »Električno talno ogrevanje je bolj namenjeno za ogrevanje posameznih prostorov, denimo kopalnic. Za celotno hišo ga ravno zaradi visoke cene elekt­rične energije ne svetujemo. V posamez­nih prostorih pa je smiselno v prehodnih obdobjih, ko še ne zaženemo ogrevalnega sistema, saj se hitro odziva in hitro ogreje prostor,« pravi Srečo Artač iz podjetja Tersus in doda, da lahko električno talno ogrevanje kombiniramo s toplovodnim.

Za izvedbo toplovodnega talnega ogrevanja so na voljo različne sistemske talne plošče iz ekspandiranega polistirena, ki so na zgornji strani vakuumsko prevlečene s polietilensko folijo. »Plošče se razlikujejo po debelini toplot­ne izolacije ter obliki, višini in razporeditvi čepov na zgornji strani, vsem pa je skupno, da olajšajo vgradnjo cevi. Za prostore v novogradnji z normalno tlačno obremenitvijo in kjer je zahtevana izolacija udarnega zvoka, izberemo plošče z večjo debelino toplotne izolacije in višjimi čepi, ki so jim s postopkom elastificiranja spremenili mehanske lastnosti, da zagotavljajo dušenje udarnega zvoka, na primer. Za izvedbo talnega ogrevanja v obstoječi hiši, ki jo obnavljamo in kjer smo omejeni s skupno debelino oziroma višino slojev, pa imamo na voljo tanjše plošče s 15 milimetri toplotne izolacije in nižjimi čepi,« pojasnjuje Kunič in doda, da polaganje cevi talnega ogrevanja neposredno na armaturno mrežo ni priporočljivo, ker armatura povzroča oksidacijo cevi in njihovo razpadanje, posledica tega pa je puščanje vode v tlaku.

Kako bodo položene cevi talnega ogrevanja, je odvisno od karakteristik ogrevanega prostora, najbolj optimalno izvedbo bo svetoval projektant pri izračunu in dimenzioniranju strojnih inštalacij. Kakor pravi Kunič, v prak­si velja normativ, ki predvideva sedem metrov cevi na kvadratni meter, obstaja pa tudi pravilo, ki določa, da so cevi gosteje položene proti hladnim stenam in na najbolj obremen­jenih delih površin.

Ustrezna debelina in suhost estriha

Po končanih inštalacijskih delih pride na vrsto izvedba estriha. Ta je lahko mavčni (anhidritni), samorazlivni ali klasični betonski. Za optimalno delovanje talnega ogrevanja je pomembna debelina estriha. Prevelika debelina lahko povzroči velik fazni zamik, kar pomeni, da bo tlak v prehodnih obdobjih, ko temperature zelo nihajo, potreboval veliko časa, da se segreje ali ohladi. Optimalno temperirani prostori zahtevajo odziven tlak, ki mora imeti ustrezno toplotno zmogljivost, da preprečimo omenjene težave. »Minimalna debelina estriha je 35 do 40 milimetrov, tako da se toplotna energija še lahko enakomerno porazdeli po površini. Najboljše toplotne izkoristke pa dosežemo pri debelini estriha od 45 do 65 milimetrov,« poudarja Rajko Posavec iz podjetja Onis parketi.

Pred polaganjem zaključne talne obloge mora biti estrih ustrezno suh. Po sogovornikovih besedah sme biti v betonskem estrihu 1,7 odstotka vlage, v anhidritnem pa 0,2 odstotka. S pravilnim postopkom sušenja dosežemo tudi dimenzijsko stabilnost estriha na temperaturna nihanja. »Temperatura ogrevalne vode povzroči raztezanje ogrevalnih cevi in s tem raztezanje estriha, v določenem času se napetosti v betonu izenačijo. Betonski estrih lahko začnemo sušiti (brez dodatkov, ki pospešujejo kemično reakcijo sušenja) po 21 do 28 dneh, kolikor traja čas kemične reakcije pri strjevanju betona, lahko tudi drugače, odvisno od dodatkov in navodil izvajalcev, pri anhidritnih estrihih pa po približno sedmih do 15 dneh. Tudi če se estrihi posušijo po naravni poti, stabilizacija podlage zahteva zagon ogrevanja po predpisanem postopku,« pojasnjuje sogovornik.

Parket ni primeren za električno talno ogrevanje

Parket je primerna zaključna talna obloga za toplovodno ogrevana tla, ne pa tudi za električno talno ogrevanje. Razlog je preprost, pravi Rajko Posavec: »Pri toplovodnem talnem ogrevanju imamo nad cevmi najmanj 35 milimetrov estriha, ki ga ogrevalna voda v ceveh enakomerno segreje, akumulirana toplota pa se nato skozi parket prenaša v prostor. Pri elekt­ričnem te mase (estriha) ni, ampak se toplota prenaša neposredno v talno oblogo. Uravnovešanje parketa poteka prehitro, zaradi česar lahko nastanejo razpoke in druge distorcije lesa. V takšnih primerih je primernejša uporaba keramike.«

Parket, ki ga bomo položili na toplovodno ogrevana tla, mora imeti certifikat o ustrez­nosti za toplovodno ogrevanje, opozarja sogovornik. Primerni so sicer gotovi parketi, debeli 10 do 15 milimetrov (dvoslojni, trislojni in mozaični), pri čemer je pomembna zgradba lesa. Les mora dobro prenašati toplotne učinke in mora biti dobro dimenzijsko stabilen. Kakor pravi Posavec, so med evropskimi vrstami primerni hrast, oreh in češnja, neprimerni pa bukev, akacija in javor. Izberemo lahko tudi kakšno afriško vrsto (izjema je venge), medtem ko med manj primerne praviloma uvrščamo nekatere komercialne južnoameriške lesove. Tako kot pri vseh lesenih talnih oblogah velja, da mora biti relativna zračna vlaga v prostoru 45- do 65-odstotna, prekrivanje tal s preprogami pa ni priporočljivo.

Povsod, kjer so tla vsaj malo toplotno izolirana, se lahko odločimo za katerega izmed sistemov električnega talnega ogrevanja. Tako imenovane grelne mreže ali preproge lahko vgradimo na betonsko (estrih) ali leseno podlago (plošče OSB, na primer). »Pri leseni podlagi je dovoljena uporaba grelne preproge s specifično močjo 120 W na kvadratni meter površine. Če so razmiki prečnih tramov pod leseno podlago večji od 30 centimetrov, je treba podlago ojačati, da preprečimo nastanek razpok in razrahljanje lesenih plošč. Ne glede na podlago pa velja, da grelne preproge polagamo samo na mestih, od koder se bo toplota lahko neovirano širila v prostor. To pomeni, da jih ne načrtujemo tam, kjer bodo pohištveni elementi, preproge, wc-školjka, kopalna kad in podobno,« pojasni Srečo Artač. K bolj gospodarni rabi električne energije pripomore termostat z vgrajeno tehnologijo nadzora temperature prostora in tal. Če bomo imeli tak sistem v večjem prostoru, je po besedah sogovornika priporočljivo izbrati dvožini sistem grelnega kabla, ki minimizira elektromagnetno sevanje. Grelne preproge lahko vgradimo tudi pri prenovi, če le imamo dovolj višine – upoštevati je treba debelino grelne preproge (pol centimetra) in zaključne talne obloge.

Pod estrih oziroma na toplotno izolacijo, na estrih ali obstoječo zaključno talno oblogo lahko namestimo tudi sistem električnega talnega ogrevanja z aluminijastimi trakovi, ki tla povišajo le za dva milimetra. »Če trakove polagamo na obstoječo talno oblogo, jo najprej premažemo z emulzijo, položimo trakove, namestimo mrežico in nanesemo sloj izravnalne mase,« pravi Željko Savčić iz podjetja I-eco. Trakovi so pred kemičnimi obremenitvami (soli iz estriha) in mehanskimi obremenitvami zaščiteni s PVC-folijo, njihova posebna sestava pa prepreči, da zaradi morebitnega prevrtanja ne bi delovali. Funkcijo izgubijo le, če jih pri montaži pomotoma prerežejo. »A tudi to ni velika težava, saj jih je zelo preprosto spet spojiti,« zagotavlja sogovornik.

-----

Priporočena temperatura tal

Na splošno velja, da je talno ogrevanje do zdravja prijazno, saj se prostor ogreva enakomerno po vsej površini. Raziskave so pokazale, da je v domovih s talnim ogrevanjem manj pršic kot tam, kjer imajo klasični ogrevalni sistem, pa tudi manj suhega zraka in dvigovanja prahu zaradi manjšega kroženja zraka. Temperatura ogretih tal naj ne bi presegala 27 stopinj Celzija. Maksimalni mejni toplotni tok tal je v tem primeru 100 vatov na kvadratni meter. Če s temi vrednostmi v prostoru ne zagotovimo ustrezne temperature, je treba toploto dovajati z dodatnimi grelnimi telesi, ne smemo pa poviševati temperature v napeljavah talnega ogrevanja in s tem preseči mejne vrednosti priporočene temperature tal (od 26 do 28 stopinj Celzija za bivalne prostore, 30 stopinj za hodnike in sanitarije, od 28 do 32 stopinj za robne dele pri oknih in zunanjih stenah ter od 32 do 35 stopinj Celzija za kopalnice). Višje temperature niso priporočljive iz zdravstvenih razlogov.