Potonike sodijo med najstarejše okrasne rastline. Človek jih je že od davnine selil iz narave v svoje bivalno okolje, pozneje so stari vrtnarji začeli odbirati najlepše od lepih in jih še dodatno žlahtniti. Tako so kultivarji oziroma sorte začeli nastajati že pred mnogimi stoletji. In proces žlahtnjenja še vedno traja in še vedno se pojavljajo novi in novi križanci, mutanti in tudi sorte, pridobljene z genskim inženiringom. Z razvojem modernega vrtnarstva so začele nastajati tudi specializirane vrtnarije za gojenje potonik. V Evropi so takšne z dolgo tradicijo in bogatim izborom predvsem v Franciji, Belgiji in na Nizozemskem. Slovenci smo se tega področja lotili bolj s trgovanjem kot z gojenjem. Nekaj malega potonik pa tudi že vzgojimo sami.

Botanične potonike

Kot botanične veljajo nasploh tiste rastline, ki rastejo v naravi in se same razmnožujejo s semenom, ob tem pa ohranijo vse bistvene lastnosti. V vrtnarske, izobraževalne ali znanstvene namene pa ljudje že dolgo selimo rastline z enega območja zemeljske oble na druga. Seveda je to mogoče le, če jih prenesemo v podobne podnebne in edafske razmere, sicer divje vrste selitve ne prenesejo. Tako prinašamo tudi botanične potonike iz daljnih dežel in jih posvojimo kot dragocene vrtne rastline.

Veliko različnih botaničnih potonik raste na različnih koncih sveta, tako med zeljnatimi kot med olesenelimi. Ena je lepša od druge že v izvorni, torej nepožlahtnjeni obliki. Zato jih zelo cenimo tudi v vrtnarstvu in jih razmnožujemo in zasajamo po vrtovih že od davnine. Tudi v Sloveniji raste ena izmed zelnatih, Paeonia officinalis ali navadna potonika. Na Balkanu uspeva kar nekaj podvrst navadne potonike. Botaniki si dolgo niso bili edini, ali njeno različico z večjimi listi poimenovati kot samostojno vrsto (Paeonia mascula) ali ne. Pa saj za običajnega ljubitelja lepih rastlin to niti ni tako pomembno. Vsekakor pa naše divje potonike radi občudujemo po kraških kamnitih travnikih in grmiščih. Izkopavati jih seveda ne smemo, saj so zavarovane. Pa tudi sicer je presajanje skoraj gotovo obsojeno na neuspeh, ker ima rastlina močno razraščene korenike razpredene globoko med kamenjem. V Sloveniji imamo kar nekaj razmnoževalnih izkušenj z botaničnimi vrstami (Paeonia officinalis, P. mascula, P. peregrina, P. tenuifolia, P. officinalis mollis) v profesionalnem vrtnarstvu. Ljubitelji, ki iščejo botanične in vrtnarske redkosti po svetu, pa imajo v svojih vrtovih še druge (Paeonia emodi, P. kavachensis, P. lutea, P. delavayi, P. veitchii, P. wittmanniana, P. anomala, P. mlokosewitschii in druge).

Zelnate potonike

Med zelnate potonike, torej trajnice, sodijo vse tiste potonike, ki nimajo olesenelih nadzemnih delov, ampak samo zelnata cvetna stebla in liste. Čez zimo se ohranijo v zem­lji le močno razraščene korenine in korenike, ki segajo tudi do tri četrt metra v globino. Zato jim suša zlepa ne pride do živega. Rastline so izjemno dolgožive, in ker tudi sicer niso zahtevne, lahko ostanejo na istem rastišču desetletja in desetletja. Če rastejo v bolj skromni prsti, so hvaležne za občasen dodatek hrane v obliki zrelega komposta, da bodo še bolj bogato cvetele. Zalivanja pa skoraj ne potrebujejo. Zgodaj spomladi najprej odženejo liste in malo pozneje zacvetijo. Čez poletje počivajo in marsikdaj začne njihovo listje že zgodaj jeseni rumeneti in odmirati. Takrat je idealen čas za presajanje in delitev, da se bodo v topli jeseni že začele spet vraščati. Botanične zeljnate potonike lahko množimo s semenom ali z delitvijo. Vse požlahtnjene sorte pa samo z delitvijo. Skoraj vedno so sterilne in torej semena niti ne naredijo, če pa že kaj malega, potomci niso več enaki staršem. Ker se le počasi razraščajo, je »pridelek novih sadik« seveda mogoče pričakovati šele po več letih. Presajanje in delitev pa je zaradi globokih korenin težavno delo. Poleg tega v domačih razmerah mimogrede naredimo napako, da na novo posadimo potonike pregloboko in nam potem leta in leta ne zacvetijo. Če jih množimo s semenom, bo treba na cvetenje počakati kar nekaj let. Pa še na nekaj je treba opozoriti: zeljnate botanične vrste potonik, ki rastejo blizu skupaj, se rade skrižajo in potomci marsikdaj niso več prave vrste, ampak medvrstni križanci.

Lesnate potonike

Med lesnate potonike, tako botanične vrste kot požlahtnjene sorte, prištevamo vse tiste, ki imajo nadzemne dele olesenele in torej sodijo med grmovnice, ne med trajnice. Tudi pri tej skupini velja, da se botanične razmnožujejo v naravi ali v vrtni kulturi s semenom in potomci ohranijo vse lastnosti staršev, če seveda nimajo mož­nosti, da bi se oprašile s pelodom druge vrste. Požlahtnjene sorte lesnatih potonik se razmnožujejo s cepljenjem, pod določenimi pogoji lahko tudi s potaknjenci ali z grebenicami.

To delo je zahtevno in rezervirano za specialiste. V domačih razmerah le malokomu uspe vzgojiti kakšno sadiko. Imajo pa požlahtnjene sorte lesnatih potonik tudi sposobnost tvorbe semen. Seveda ne vse sorte in ne vse sorte enako bogato. Rastline iz tak­šne vzgoje niso več enake staršem, saj nastane mešanica najrazličnejših barv, oblik, velikosti in bolj ali manj močnega vonja. Zacvetijo po več letih in z opazovanjem in odbiro takšnih križancev med njimi morda najdemo kakšno posebnost. Če nam kakšno uspe vzgojiti, jo poimenujemo, registriramo in vegetativno razmnožimo, se rodi nova sorta.

Posebne potonike

Med posebne potonike lahko prištevamo tiste, ki so zelo redke, vsaj v našem prostoru. Mednje gotovo sodijo tiste botanične, ki so doma v drugih delih sveta. Kar nekaj jih v naravi raste na južnem Balkanu, na Bližnjem vzhodu, v Turčiji in tudi v osrednji Aziji. K nam le redko zaidejo, razen k posebej zagnanim zbirateljem in v botanične vrtove. Z njimi se seveda ukvarjajo tudi vrtnarski in botanični specialisti. Turške avtohtone potonike npr. zbirajo in proučujejo v Turčiji na univerzi oziroma v njihovi univerzitetni vrt­nariji, kjer jih profesorji v okviru študijskega programa skupaj s študenti razmnožujejo in nadzorovano križajo v velikem številu. S tem prispevajo k uveljavljanju botaničnih vrst v svetovnem merilu in k nastajanju novih sort. V Angliji in zahodni Evropi so potonike deležne posebne pozornosti, zato nastajajo tudi intersekcijski križanci, ki veljajo za posebnosti. Križanci med lesnatimi in zeljnatimi potonikami so redkost, ki zbuja precejšnjo pozornost. Potomci takšnih križanj so skoraj vedno sterilni in ne dajo semena. Vrtnarjem torej ostanejo na voljo le različni načini vegetativnega razmnoževanja. Tudi tkivne kulture oziroma laboratorijsko razmnoževanje velikokrat zagotovi večje število enakih osebkov v relativno kratkem času, kar z drugimi metodami ni mogoče. Tu je torej že dalj časa uveljavljeno kloniranje. Kot vemo, je kloniranje pravzaprav vsakršno vegetativno razmnoževanje rastlin, saj so vsi potomci nastali iz ene same rastline prednice. To velja tako za sadne sorte, ki jih množimo s cepljenjem, kot za okrasne rastline, med njimi potonike, ki jih množimo z delitvijo, grebenicami, potaknjenci, cepljenjem ali delčki tkiva v laboratoriju.

Sicer pa stare sorte potonik ostajajo stalnica naših vrtov, pridružujejo pa se jim vedno nove in nove sorte. Vse večjo veljavo dobivajo tudi botanične vrste, ki se z globalizacijo še laže selijo in širijo po svetu. Nekoč so jih iz daljnih dežel prinašali le tako imenovani iskalci rastlin, ki so bili od doma včasih leta dolgo in so na svojih poteh veliko tvegali. Takšne rastline so bile zato dostop­ne le redkim zbirateljem, dosegale pa so astronomske cene. Zdaj so tudi najdražje in najbolj redke potonike dosegljive običajnim ljubiteljskim in profesionalnim vrtnarjem. No, čisto poceni res niso in malo se je že treba potruditi zanje.