Precej pozimi in zgodaj spomladi cvetočih lesnatih grmovnic poznamo, ki so dovolj prezimno trdne tudi v celinskem delu Slovenije, le na ustrezno mesto jih je treba posaditi, da jih mraz, predvsem pa zimski vetrovi ne prizadenejo preveč. Nepozebniki prenesejo precej nizke temperature, in čeprav v visokem snegu, bodo februarja gotovo cveteli. Njihovo cvetenje je v trši zimi celo bujnejše, saj pretežni del cvetnih popkov zacveti nekoliko pozneje, a hkrati. Japonska češnja 'Autumnalis rosea' ali vrbasti dišeči pušpan sta v nasprotju z nepozebniki okrasni rastlini, ki jima bolj ustrezajo kraji z milo atlantsko zimo. Takšno imamo letos tudi pri nas – že sredi januarja smo lahko v Botaničnem vrtu v Ljubljani opazovali njuno cvetenje. Malo občutljivejše pozimi cvetoče grmovnice se dobro obnesejo v mestnih atrijskih vrtovih, kjer je večina leg zavetnih, pa tudi sicer so v strnjenem mestnem okolju pozimi temperature lahko v povprečju za pet stopinj višje.

Prezimna trdnost in izbira rastišča

Večina zgodaj cvetočih grmovnic in dreves, primernih za naše kraje, je listopadnih in cvetijo pred olistanjem. Zimzelene so praviloma občutljivejše, zato jih pogosteje videvamo na Primorskem. Mednje spadajo poleg že omenjenega predstavnika pušpanovk tudi mahonija 'Winter Sun', ki je občutljiveša od običajne zimzelene mahonije, pritlični grmiček blagajevega volčina, za katerega ni nič nenavadnega, če na toplem skalnjaku zacveti že januarja, nepravi lovor, ki ga nekateri poznajo kot zimzeleno brogovito, in seveda kamelija. Ta je, če jo gojimo na prostem, občutljiva gospa – a vendar lahko ponekod na Primorskem njene cvetove občudujemo že februarja.

Z izjemo navadne spomladanske rese (ne križancev), blagajevega volčina in navadne leske, ki so avtohtono rastje naših krajev, so druge pozimi cvetoče rastline eksoti, ki pridejo k nam iz oddaljenih dežel.

Njihovo obstojnost in trajnost cvetenja lahko podaljšamo z ustrezno izbranim mestom v vrtu, kamor jih posadimo. Mikroklima se lahko na majhnih razdaljah zelo spreminja, večini pozimi cvetočih grmovnic godijo sončne lege, ne marajo ostrih vetrov, nekatere so občutljive na zimsko sonce, dobro se je izogniti bližini velikih dreves, s katerih lahko pada sneg. Pri izbiranju mesta zanje je pomembna tudi struktura tal, to, ali so kisla ali bazična in kako zadržujejo vodo. Nekatere grmovnice v bližini ne prenašajo korenin drugih rastlin.

Med precej pogoste napake, ki jih naredijo gojitelji, spada tudi pretirano ali prezgodnje obrezovanje grmovnice, s čimer odstranijo zasnove cvetov. Pri vsaki vrsti se je zato dobro pozanimati, na kako starih poganjkih cveti. Napako utegnejo narediti tudi pri izbiri sort oz. križancev. Ponje se je zanesljiveje odpraviti v vrtne centre, kjer naročajo takšne, ko so primerni za naše podnebje. Spomladanska resa je denimo skromna in neobčutljiva rastlina, ki nam bo s cvetenjem poživljala zimske mesece – vendar za osrednjo Slovenijo ne izberimo atlantskih vrst, za katere je pri nas prehladno (tu se utegnemo ušteti pri spletnem nakupovanju).

Spomladanska resa

Spomladanska resa (Erica carnea L. ), ki navadno v obliki gostih pritličnih grmičkov prerašča velike površine, je v vrtovih bolj razširjena od sorodnice jesenske rese ne samo zaradi zimsko-pomladnega časa cvetenja (od januarja do marca, ponekod celo do maja), temveč tudi zato, ker jo lahko sadimo tako v kisla kot bazična tla. Raste tudi v delih Slovenije, kjer sta kot geološka podlaga doma dolomit in apnenec, medtem ko jesensko vresje nujno potrebuje črnico oziroma kislo zemljo. Rada ima osončena in zavetna mesta, peščena in dobro odcedna tla, na katerih ne zastaja mokrota. Ustreza ji s humusom obogatena zemlja, vendar prerašča tudi kamnita pobočja. Ta kot pokrovna rastlina utrdi, a raste precej počasi. Zanimivo je, da se ne počuti dobro v tleh, ki jih prepredajo plitvo razraščene korenine dreves. Resa bo lepše cvetela, če jo bomo vsako leto po cveten­ju malce porezali. V zimah brez snega lahko tudi pozebe. Obstaja nešteto sort, od belih prek rožnatih do škrlatnih. Z ustrezno izbiro bodo v vrtu v okras dolge mesece.

Zgodnji zimski cvet

Zgodnji zimski cvet (Chimonathus praecox) je pokončno rastoč listopaden grm, ki cveti nežno rumeno. Njegova domovina je Kitajska. V toplih in milih zimah lahko tudi v osrednjem delu Slovenije zacveti že novembra in vztraja do konca marca. V hladnejših zimah se njegovi cvetovi s škrlatno notranjostjo in do 20 cvetnimi lističi, ki tvorijo nekak­šen navzdol obrnjen zvonček, odprejo sredi januarja. Kljub temu da cveti postopoma vso zimo in ni zelo občutljiv, v celinski Sloveniji ni pogost. Morda zato, ker raste precej počasi, prvič pa zacveti šele po petih do dvanajstih letih. Potrebuje sončna in topla mesta ter zavetje pred vetrom. Posebno ko je rastlina mlada, lahko poganjke prizadene pozeba. Raste v vseh tleh, najbolje pa v bogatih in dobro odcednih.

Nepozebnik

Trakaste cvetne lističe nepozebnika (Hamamelis) je najzanimiveje opazovati, ko se cvetni brst razpre in se iz štirih polžkasto zavitih svitkov naredi razkuštran cvet. Nepoznavalci rumeno cvetoč nepozebnik na zasneženem ozadju pogosto zamenjajo za forzitijo. A barvni spekter je pri različnih vrstah in sortah nepozebnikov, ki so najbolj cenjena pozimi rastoča grmovnica, širok. Razprostira se od različnih odtenkov rumene prek zlate, marelično rjave, škrlatne do rjavovijoličaste barve. Pogosto je notranja stran čašice, iz katere izraščajo trakasti cvetni lističi, kontrastno obarvana, kar daje cvetom še posebno živost. V naravi raste šest vrst nepozebnikov, ki izhajajo iz vzhodne Azije in Severne Amerike, v vrtovih pa so najpogostejši hibridni nepozebniki (Hamamelis x intermedia), križanci med kitajskim ali dlakavolistnim (H. mollis) in japonskim nepozebnikom (H. japonica). Vse omenjene vrste in križanci cvetijo pozimi, le viržinski nepozebnik (H. virginiana) odcveti že pred zimo, saj cveti oktobra. Med neštetimi naj omenimo le dve sorti hibridnega nepozebnika, ki ju je vzgojila Slovenka Jelena de Belder v arboretumu Kalmhout v Belgiji: to sta 'Dia­ne' z bakreno rdečimi in 'Jelena' z rumeno-oranžnimi cvetovi.

Nepozebnik potrebuje precej vlage, kljub temu pa v tleh ne sme zastajati voda. Dobro uspeva na kislih do blago bazičnih tleh, bogatih s hranili. Ne mara vetra, posadimo ga na sončne, kvečjemu rahlo osenčene lege. Nepozebniki so zaradi lepo obarvanega listja v okras tudi jeseni.

Leskovec

Največ zgodaj cvetočih grmovnic cveti rumeno. Mednje spadajo tudi malocvetni leskovec (Corylopsis pauciflora), kitajski (C. sinensis) in klasasti leskovec (C. spicata), vsi sorodniki nepozebnikov. Izhajajo z Daljnega vzhoda. Cvetijo zgodaj spomladi, za čudovite, rahlo dišeče zvončaste cvetove pa je značilno, da jih zaradi povešenosti padavine prizadenejo. Kitajski leskovec lahko zacveti že konec februarja, nekoliko pozneje malocvet­ni leskovec, za njim še klasasti. Slednji v slovenskih okrasnih vrtovih ni prav redek, ljudje ga poznajo tudi pod imenom neprava leska. Grmu s široko rastjo je treba poiskati mesto, kjer bo zavarovan pred mrazom in vetrom. Je počasne rasti, najbolje uspeva na sončnem do delno osenčenem rastišču. Tla naj bodo kisla do rahlo bazična, ne mara pa zelo bogatih in vlažnih, ker na njih les pred zimo ne dozori.

Navadna leska

Leske (Corylus avellana), ki je v Sloveniji ena najbolj pogostih grmovnih vrst, najbrž ni treba posebej predstavljati, saj njenih podolgovatih mačic, katerih cvetni prah v milejših, a snegom radodarnejših zimah rumeno obarva snežno odejo, ni mogoče spregledati. Spregledamo pa ponavadi leskine ženske cvetove, ki ostanejo skriti v cvetnih brstih, iz katerih kuka šopek temno rdečih, nekaj milimetrov dolgih nitk. To so brazde ženskih cvetov, medtem ko so mačice moški cvetovi. In ker je letos leska že zacvetela, je pravi čas, da stopite h grmu in si ogledate ženske cvetke, ki spominjajo na male ožigalkarje. Leska je odporna proti nizkim temperaturam, saj je v naravi razširjena do sredine Skandinavije. Potrebuje pa sonce, ne mara močvirnih, plitvih ali zelo kislih tal. Leska pri mnogih narodih simbolizira plodnost, zato je z njo povezano veliko pregovorov. Kot okrasni grmi so najbolj znane sorte z rdečimi listi ('Fuscorubra'), s povešavo rastjo ('Pendula') in z vijugastimi vejami ('Contorta').

Goli jasmin

Grm s kuštravo rastjo je eden tistih, ki nam rumene cvetke kažejo že izpod snežne odeje, brž ko se belo pokrivalo ponekod skopni. Tudi v osrednji Sloveniji pocvita in cveti na golih zelenih poganjkih vse od decembra do aprila, v obmorskih krajih pa lahko v tem času opazujemo z gostimi štrenami preraščene škarpe, polne citronsko rumenih cvetov. Ko rastlina odcveti, se obraste z drobnimi trikrpimi listi. Goli jasmin (Jasminum nudiflorum), ki ga poznamo tudi pod imeni pozimni in pravi jasmin, je nedišeči predstavnik te vrste. Cvetki se odpirajo na neolistanih lanskih poganjkih, zato golega jasmina ne kaže preveč obrezovati, če si želimo cvetenja. Poleg povešave ima lahko tudi pokončno rast, a potrebuje oporo. Veliko lepše raste in cveti, če mu po cvetenju poganjke zredčimo, na tri do štiri leta močneje. Razmnožujemo ga z grebeničenjem ali poleti z delno olesenelimi potaknjenci. Glede prsti ni izbirčen, potrebuje pa sonce; pozimi prenese tudi temperaturo do –15 stopinj Celzija.

Mahonija 'Winter Beauty'

Mahonija x media 'Winter Beauty' je pokončen, do dva metra in pol visok zimzeleni grm, ki ni tako prezimno trden kot običajna mahonija, cveti pa veliko prej, lahko že januarja. Ima pokončno razporejene poganjke z velikimi, bleščečimi pernatimi listi, z nazobčanimi robovi, obraščenimi z bodicami. Občutljivi so na pozebo in zimsko sonce, zato so za grm primerna senčna rastišča, zastrta pred vetrom. Potrebuje s humusom dobro prehranjena, enakomerno vlažna tla, kisla do rahlo bazična. Zvončkasti in dišeči rumeni cvetovi so združeni v do 30 cm dolga klasasta socvetja, na katerih po cvetenju zrastejo črne jagode, ki jih z veseljem zobajo ptice.

Vrbasti dišeči pušpan

Vrbasti dišeči pušpan (Sarsococca saligna), ki se od običajnega že od daleč razlikuje predvsem po obliki in velikosti listov – so večji, kot povoščeni in na koncu suličasto prišiljeni – v Sloveniji ni prav pogosta izbira, saj je tipična grmovnica za atlantsko podnebje z milimi zimami. Če tej zimzeleni rastlini namenimo mesto ob prisojni strani hiše, pa se tudi v osrednji Sloveniji dobro počuti. Letos je bila v ljubljanskem botaničnem vrtu v polnem razcvetu že v začetku januarja, drugače pa vrbasti dišeči pušpan v povprečju zacveti februarja ali marca. Najraje raste na vlažnih, prepustnih, vendar kislih tleh. Lahko kljubuje vetru.

Bodnantska in dišeča brogovita

Bodnantska (Viburnum x bodnantense) in dišeča brogovita (V. farerri) sta grma pokončne rasti z usločenimi zunanjimi vejami, ki med cvetenjem ustvarijo prav elegantno obliko. V slovenskih vrtovih in parkih sta pogosta okrasna grma, ki lahko cvetita vse od konca oktobra do marca ali aprila. S snežno kapico pokrita rožnata ali bela socvetja, prva pri dišeči in druga pri bodnantski brogoviti, torej niso tako nenavaden pojav. Oba grma sta listopadna, jeseni zbujata pozornost zaradi rdečih do temno vijoličastih listov. Prilagajata se različnim tipom in pH-vrednosti tal, rada pa imata bolj zavetne lege, brez mrzlih, vročih in suhih skrajnosti. Rastlini potrebujeta malo več vlage – lanska poletna suša je grme marsikje tako prizadela, da so propadli. Tudi zimzelena brogovita (Viburnum tinus), ki imenujejo še nepravi lovor, s skoraj belimi socvetji, cveti pozimi, vendar je primernejša za obmorske kraje.