Pri izboru rastlin ne smemo zanemariti, kje bo njihovo mesto, kakšne rastne razmere bodo imele in s čim si bodo delile življenjski prostor. Izbrali smo nekaj zanimivih posodovk za balkonske in vrtne zasaditve v loncih in koritih.

Cvetoča inkovska lilija

V balkonske zasaditve si počasi utira pot vse poletje cvetoča inkovska lilija, alstromerija (Alstroemerija x hy. Inticancha). V kobule združeni čašasti cvetovi nastopajo v različnih barvnih odtenkih od rdeče, rumene, tem­no vijoličaste, rožnate do bele z rožnatim očesom. Razvije močan koreninski sistem z rizomi, zato jo razmnožujemo z delitvijo. Ustrezajo ji sončna do polsenčna rastišča, bogata s hranili in zadostno količino vlage. Posebnost njene vzgoje je, da odcvetele odganjke izpulimo in ne odrežemo s škarjami ter tako spodbudimo obraščanje. Če jo želimo ohraniti za naslednje leto, jo moramo preseliti v zaščiten prostor.

Bugenvilija

V toplejših krajih nam vedno znova zastane dih ob pogledu na cvetočo bugenvilijo (Bougainvillea x 'Raspberry Ice'). Ob pravilni rezi cveti v intervalih vse poletje in krasi pročelja hiš, pergol ali zidov. V celinskem delu smo za to prikrajšani, a mimo nje vseeno ne moremo. Gojimo jo lahko kot posodovko, s tem da jo jeseni premaknemo v hladnejši, a svetel prostor v hiši. Pri preskrbi z vodo v zimskem obdobju ne smemo pretiravati, v času intenzivne rasti pa občasno prenese delno sušo. Če ji dodelimo senčen prostor, ne bo cvetela tako bujno.

Navadni koralnik

Med zanimive in hvaležne posodovke lahko uvrstimo navadni koralnik (Erythrina crista-galli). Sodi med ljubiteljice vročine. Njegov koreninski sistem odreagira sukuletno, saj se koreninski vrat in korenine odebelijo in postanejo delno gomoljaste oblike. Spomladi ga je priporočljivo temeljito porezati in tako tudi zgostiti. Navadni koralnik pri nas ne cveti prav bogato, so pa grozdasta socvetja dolgotrajna, saj se cvetovi postopoma odpirajo od spodaj navzgor in s tem podaljšujejo vtis cvetenja. Jeseni ga moramo pravočasno umakniti v zavarovan prostor.

Močvirski hibiskus

Močvirski hibiskus (Hibiscus moscheutos 'Luna') je nadvse zanimiva rastlina, ki jo navadno gojimo kot posodovko, v krajih z milejšim podnebjem pa prezimi tudi na zaščiteni legi. Zunaj prezimnim grmom nadzemni del odmre, spomladi pa iz tal spet poženejo do 80 cm dolgi cvetni poganjki. Zaradi intenzivne rasti potrebuje kompostno rastišče, in kot že ime samo pove, zadosti vlage in hranil. Cveti od maja do oktobra. Orjaški ploščati cvetovi so v rdečih, roza in belih odtenkih, a so odprti le en dan, kar pa zaradi njihovega premera od 25 do 30 cm premera ni moteče in rastlina vedno daje cvetoč videz.

Kasija

V bujnih cvetličnih koritih se uspešno uvel­javlja kasija (Cassia corymbosa). Sprva mlade sadike lahko sadimo v korita z vodno rezervo, s starostjo, če nam jih uspe prezimiti, pa jih uvrščamo med posodovke. Spomladi kasijo močno porežemo, konec maja pa se že na koncu poganjkov razvijejo kobulasti grozdni lati in z njimi prvi cvetovi. S cvetjem nas razveseljuje do prve slane, ko jo je treba umakniti v prezimne prostore. Željna je sončne lege in redne oskrbe, zato sta rast in cvetenje temu primerno razkošna.

Kleome, pajkovke

V bujne balkonske zasaditve si čedalje bolj utirajo pot kleome, pajkovke (Cleoma), poimenovane po dolgih štrlečih prašnikih, ki spominjajo na pajkove noge. Višino kompaktnih grmov krojijo rastišča, tako da sorta C. spinosa 'White' doseže na sončni legi meter višine, v senci pa tudi več. Sodi med rastline, ki bujno in neprekinjeno cvetijo od konca junija do pozne jeseni, za kar pa potrebujejo zadostno količino hranil.

Trikrpate deteljice

Včasih so okrasne deteljice krasile predvsem notranje prostore, zdaj pa so si utrle pot tudi v zunanje zasaditve. Barvo strukturne trikrpate deteljice Oxalis triangularis 'Burgundy Wine', (serija Xalis) dovolj slikovito opiše že samo ime. Spomladi iz gomoljčkov poženejo stebelca z velikimi burgundsko obarvanimi listi. Poleti se nad njimi odpirajo beli lijakasti cvetovi. Jeseni, ko je njihova rast najbolj bujna, jih lahko preselimo v notranje prostore in pustimo, da rastejo naprej, ali pa izkop­ljemo gomoljčke in jih do naslednjega leta shranimo v suh prostor. Spomladi gomoljčke posadimo v humozno zemljo, zalijemo in postavimo v ogrevan prostor.

Ptilotus

Iskalcev primernih rastlin za izjemno vroče in sušne lege ptilotus (Ptilotus exaltatus 'Joey') ne bo razočaral. Njegove zahteve pa moramo dosledno upoštevati, saj pri čezmernem zalivanju in v daljšem deževnem obdobju žal propade. »Joey«, kakor ga kličejo žlahtnitelji, je prišel iz osrednje Avstralije in ga lahko umestimo v mešane zasaditve z rastlinami enakih potreb, kot so verbene, portulak, dihondra, okrasne trave …

Ruselija

Ruselija (Russelia equisetiformis) je pri nas še dokaj nepoznan vednozeleni grm, katerega tanka, ločkasta stebla se prevešajo kot slap. V Mehiki, kjer je njegova domovina, so dva metra dolgi poganjki vse leto posuti s škrlatno rdečimi dva do tri centimetre dolgimi cevastimi cvetovi, ki so prava paša za metulje in kolibrije. V našem podnebju ni prezimna, zato jo moramo čez zimo preseliti v topel in svetel prostor. Na začetku jo lahko sadimo v kombinacije z drugimi rastlinami na sončna in topla mesta, pozneje pa je bolj priročno, da ji zaradi nenehnega prenašanja namenimo samostojen cvetlični lonec. Prezimovanje ji ni najbolj pogodu, zato spomladi porežemo počrnele odganjke, takoj ko pride na plano, pa spet požene obilico cvetočih poganjkov.

Bezeg

Do nedavnega je veljal bezeg (Sambucus) za plevel na vrtu, s prihodom novih sort s filigransko nacepljenimi temno vijoličasto obarvani listi pa se je zgodil pravi preobrat. Sorta S. nigra 'Black Lace' spominja na pah­ljačasti javor, zato je poslovenjeno ime »črna čipka« ravno pravšnje zanj. Ta trpežni grm sprva lahko sadimo v kombinacije s sončnimi balkonskimi rastlinami, vendar v večje cvetlične lonce. Z leti ga presadimo na vrt, kjer mu lahko pustimo, da se prosto razrašča in izrezujemo le stare izrojene poganjke ali pa ga s spomladansko rezjo oblikujemo. Konec maja oz. zgodaj junija razvije socvet­ja v kremno roza barvi, ki se z odcvitanjem razbarvajo skoraj do belega. Narava pa nas razvaja še naprej, saj se jeseni iz cvetočih socvetij razvijejo plodovi s temno rdečimi užitnimi jagodami, primernimi za marmelade, sokove in tudi bezgovo vino. Lahko pa jih pustimo na rastlini in z njimi privabimo in nahranimo ptice.

Neprava afriška vijolica

Iz tanzanijskega gorovja je v balkonske zasaditve našla pot vednozelena trajnica streptokarp (Streptocarpus saxorum 'Santiago'). Neprava afriška vijolica sodi med sukulentne rastline z olesenelimi stebli in majhnimi, vretenčasto nameščenimi žametno dlakavimi listi. Obrambni mehanizem listov omogoča rast na pripekajočem soncu z občasno sušo. Kljub temu da je v svoji domovini rastlina sonca, jo moramo v naših podnebnih razmerah posaditi na polsenčne, pred dežjem zaščitene lege. Ne prenaša namreč vode na listih, nizke temperature pa na njih povzročijo značilne rumene madeže, ki z dvigom temperature izginejo. Jeseni jo preselimo v notranje prostore, kjer nam bo hvaležno cvetela vso zimo.