Z vrstami in sortami trajnih rastlin, ki so vajene našega podnebja, ne bo veliko dela, saj nizke temperature prenesejo brez zaščite, precej pogost razlog, da do pomladi propadejo ali začnejo hirati, pa je vlaga oziroma mokrota v tleh. Zaradi premalo odcedne zemlje lahko pozimi okoli korenin zastaja voda, zato zgnijejo. To velja tako za trajnice, čebulnice kot sadno drevje.

Zaščita za sredozemske in mlade rastline

Zlasti med okrasnimi rastlinami je veliko takšnih, katerih naravno rastišče je v Sredozemlju ali v drugih, še toplejših delih sveta. Tako je denimo že žajbelj, timijan in sivko, ki rastejo na gredicah, priporočljivo pred mrazom zavarovati s prekrivko iz odpadlega listja, s smrekovimi vejami ali belo zimsko agrokopreno. Še bolj občutljiv je v celinskih krajih rožmarin. Je muhaste narave in nam utegne nekaj let zapored ob podobni zaščiti lepo prezimiti, potem pa naslednjo zimo propasti. Tudi zanj je najboljša zastirka iz koruznice in smrečja, ki je zračna, medtem ko ga bomo s »kapuco« iz PVC-folije, kakršno uporabljamo za tunele z vrtninami, zagotovo ugonobili. Ne smemo namreč pozabiti, da mora biti zaščita tudi zračna.

Gredic s trajnicami jeseni ne »posprav­ljamo« z rezanjem nadzemnih delov rastlin, zlasti če so ti tudi čez zimo lepi ali je njihovo seme hrana za ptice. Tako denimo ostanejo okrasne trave, slamniki, rudbekije, astre, hermelike in flomisi suh ali zasnežen okras vrta vse do pomladi. Porežemo jih šele, preden začnejo znova odganjati.

Nekatere vrste drevja ali grmovnic so v mladosti občutljivejše na mraz, z razvojem pa postanejo odpornejše – to velja tako za sadne kot okrasne rastline. Mlado aktinidijo je dobro vsaj prva tri leta jeseni zavarovati tako, da jo ovijemo z več plastmi koprene ali povezano slamo, ko začne spomladi odganjati, pa zaščito odstranimo. Najbolj jo moramo obložiti pri tleh. Spomladanske pozebe škodijo predvsem mladim poganjkom aktinidije, saj lahko propadejo že pri stopinji in pol pod ničlo.

Med okrasnimi grmovnicami so na zimski mraz posebno občutljivi metuljniki, slezi in magnolije, zato jih prekrijemo z juto in podobnim. Olesenelim rastlinam škodijo tudi velika temperaturna nihanja, ki lahko povzročijo pokanje debla. Da se to ne bi zgodilo, jim ga ovijemo z juto, koruznico, slamo ali vejevjem.

Kako ravnamo

Vrtnice jeseni obrezujemo, da poganjkov ne polomi sneg, za vzgojo je pomembna pomladna rez. Pomembno je, da jih jeseni režemo pozno, ko so že v zimskem mirovanju, ne pred sredino novembra. Pred zimo jih zagrnemo za ped visoko z zemljo ali kompostom. Zaščito s smrekovimi vejami potrebujejo le najobčutljivejše sorte.

Mlade zimzelene grmovnice se lahko tudi pozimi izsušijo, zato jih redno zalivamo, z zastirko pa zavarujemo korenine pred pozebo.

Trajnice, ki so občutljivejše na nizke temperature, ali tiste, ki rastejo na izpostavljenih legah, zaščitimo tako, da tla okoli njih na debelo prekrijemo s suhim listjem, ki ga po potrebi obtežimo s smrekovimi vejami, da ga veter ne odpihne. Pazimo, da ne zasujemo srčka rastline oz. zastirke ne dodamo tik do rastline. Listje začne namreč gniti in pod njim bi zgnila tudi rastlina. Za zastirko so zlasti hvaležni telohi, praproti, rodgersije, svetilke idr. Ker ohranja zemljo vlažno, zastirka zelo godi tudi zimzelenim trajnicam, kot je bergenija, saj se skozi liste izsušujejo tudi pozimi.

Na vetrovnih legah je dobro poskrbeti za stabilnost zastirke še s smrekovimi vejami, a jih odstranimo, preden se spomladi prebudi odganjanje.

Pozimi moramo sproti otresati sneg najprej z zimzelenih grmovnic, živih mej ali dreves, da se ne polomijo ali za vedno upognejo, pregledujemo in podpiramo pa tudi povešene veje listopadnih dreves.

Pred zimo seveda pograbimo listje, saj bi trata začela pod njim propadati.

Jesensko dodajanje listnate ali slamnate zastirke pomeni tudi, da bomo v zemlji za dalj časa ohranili toploto, s čimer bomo podaljšali aktivnost rastlinskih korenin in deževnikov, ki izboljšujejo kakovost tal.