Zimzeleno drevo je povezano s predstavo o drevesu življenja, in še preden je postalo simbol božiča, je bilo poganski simbol upanja in veselja. Verovanje v čarodejno moč zimzelenega rastlinja, pretkano s krščansko simboliko, živi še danes in okrašeno zimzeleno drevo, ki so ga častili naši davni predniki, se je ohranilo kot božično drevesce. Preden se je pojavilo, pa so ljudje krasili domove z vejicami božjega drevca, bršljana, bele omele in smrečjem.

Božje drevce

Božje drevce ali bodika (Ilex aquifolium) v krščanski simboliki s svojimi trni predstavlja Kristusov pasijon, rdeči plodovi pa darove svetih treh kraljev. V stari keltski tradiciji je bilo simbol moči, sreče in upanja za vnovično vrnitev sonca, ki se bo zgodilo po zimskem solsticiju, odganjalo je tudi zle duhove.

Bodiko poleti največkrat spregledamo, njeni bleščeče zeleni listi in rdeče jagode pa so eden najlepših zimskih okraskov; ne samo na vrtu, ampak tudi v stanovanju kot šopek ali venček na mizi. V naravi raste kot grm, doma pa jo lahko z obsekavanjem stranskih poganjkov okoli vodilnega debla vzgojimo v drevo, visoko tudi do deset metrov. Les je dokaj prožen, zato lahko nekaj metrov visoka debelca sneg precej upogne, vendar se ne bodo prelomila. Čeprav rastlina v hudih zimah pogosto malo pomrzne, se bo vedno znova obrasla. Uporabimo jo lahko kot visokodebelno ali običajno nizko živo mejo, saj jo je mogoče obrezovati in oblikovati v različne oblike. Tudi v senci drugih listavcev normalno uspeva, ker ji svetloba pozimi, ko je dobi več kot v poletnih mesecih, zadošča. Ob temperaturah okoli ničle še vedno tvori hranilne snovi. Maja cveti z rumenkasto belimi cvetovi, ki so ali ženski ali moški. Lahko se zgodi, da so na isti rastlini oboji cvetovi ali pa se spol celo zamenja. Jeseni se z rdečimi plodovi okitijo samo ženske rastline.

Bodika najraje raste v bukovih in hrastovih gozdovih, navadno po več rastlin skupaj. Ker je redka in zaradi človekovega ravnanja ogrožena, je že od leta 1922 na seznamu zavarovanih rastlin. Ne smemo pozabiti, da je strupena. Rdeči plodovi povzročajo bruhanje in drisko, v večjih količinah pa celo smrt.

Bršljan

Bršljan (Hedera helix) so častili že Egipčani in stari Grki. Ti so ga posvečali bogu vina Dio­nizu, saj so verjeli, da tako kot vino s časom postaja vse močnejši. Ker pa lahko ovije in zaduši druge rastline, so mu simbolno pripisovali pomen smrti. Tudi pozimi je poln moči, zato je imel pomen večnega življenja in je postal simbol neminljive časti. V krš­čanskem srednjem veku je simboliziral nesmrtnost duše po smrti telesa.

Bršljan gosto preraste površino in ji s svojim zamolklim in skrivnostnim leskom vdihne resnost. V naravi je plezalka in tudi po vrtovih ga velikokrat pustimo, da se pne po stenah in drevju. Vendar dreves ne zajeda, kakor včasih kdo zmotno pomisli, saj ima lastne korenine, s katerimi načrpa vse potrebno, drevo mu je samo opora, po kateri pleza proti svetlobi. Na podlago se oprime s koreninicami, ki se pojavijo na senčni strani stebelc. Ne pleza pa samo navzgor, ampak je zadovoljen, če se lahko razprostre tudi po tleh in ustvari gosto zeleno preprogo. Pod drevesi tako lahko nadomešča travo, brežine zavaruje pred erozijo, v bršljan oblečene stene in zidovi so tudi izjemno ozadje pisanim trajnicam. Je skromen in nezahteven, čeprav je v prvih letih lahko bolj zadržan. Ko pa postane bujen, ga lahko oblikujemo s škarjami in po potrebi zgostimo ter pomladimo.

Tisti, ki se jim zdi navaden bršljan temačen, se lahko odločijo za sorte z drobnejšimi in nežnejšimi, tudi pisanimi in bleščečimi listi. Vendar bodo te velikokrat potrebovale precej pozornosti, zlasti v mrzlih zimah, saj niso tako trpežni, kot je navaden bršljan.

Bela omela

Bela omela (Viscum album) sredi najtrše zime razvije plod in seme, zato naj bi ji ta moč omogočala pregnati hudobne duhove preteklega leta in narediti prostor svetal in čist za tisto, kar prihaja. Kot sveto rastlino so jo najbolj častili stari Germani in Galci, v Angliji je še vedno obvezen božični in novoletni okras bivalnih prostorov. V srednjem veku je omela v krščanskem svetu postala simbol luči sveta, Kristusa, ki je bil rojen na skrivnosten način.

Bela omela je polzajedavka, saj fotosintetizira, vodo in minerale pa dobiva od gostitelja drevesa. Poleti je ne opazimo, pozimi pa so kroglasti zeleni grmiči s premerom do enega metra dobro vidni. Veje grmiča so lomljive, zato se pozimi pogosto znajdejo na tleh in jih lahko uporabimo za krašenje. Bele jagode so namreč zelo dekorativne. Ker so naši dedi verjeli, da odganja zle duhove, so jo obešali nad vhodna vrata.