Poleg zelene rezi, s katero pri sadnem drevju odstranjujemo odvečne poganjke in osvet­ljujemo krošnjo drevesa, sodijo med dela, ki jih je ob pregledu drevesa smiselno opraviti hkrati, še plitvo okopavanje pod krošnjo, s katero uničujemo plevel, privezovanje vrhov k opori, če pri mladem drevesu še vzgajamo obliko, upogibanje poganjkov in redčenje plodov, opozarja Roman Mavec iz poskusnega sadovnjaka Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici. Plodove ročno redčimo, potem ko se junija konča naravno trebljenje plodičev. Pri kakiju denimo je to tako dobro, da poznejše redčenje ni potrebno, pri jablanah, hruškah, breskvah in marelicah pa redčenje na razdaljo manjše pesti povzroči prave čudeže. Sadeži se namreč v kratkem času tako odebelijo, da ni mogoče verjeti očem. »Prav dobro vem, da je ljubiteljskim sadjarjem žal plodičev; če priporočilu ne verjamejo, naj enkrat vsaj poskusijo. To počnemo tudi v velikih nasadih, drugače bi na trg pošiljali drobižek,« opozori. In poleg tega, če se plodova tiščita skupaj, ne bo črviv samo eden, temveč oba.

Pri grmovnatih sadnih vrstah, kakršna sta ribez in kosmulja, je poleti smiselno prvo obrezovanje po obiranju, s katerim izrežemo vodoravno rastoče in k tlom povešene poganjke in notranjost grma očistimo šibkih poganjkov. Kot poudari sogovornik, dajemo pri teh grmih prednost navpičneje rastočim poganjkom, saj se tisti, ki izraščajo pod ostrim kotom, pod težo plodov zlahka podajo in se nikoli več ne bodo postavili pokonci. Pri malinah in robidah v tem času odstranjujemo posušene poganjke, ki so letos že rodili. Izrežemo jih čisto v tla. Čim prej odstranimo tudi obolele, jih odnesemo iz nasada in zažgemo. »Posebej moramo biti natančni pri malinah, ki jih je napadla sušica,« opozori Mavec. Poletna rez sicer ne nadomešča glavne spomladanske rezi v času brstenja, vendar lahko s takšno korekcijo po obiranju počistimo grm.

Zakaj postopoma?

Če sadno drevo raste normalno, uravnoteženo, poletna rez skoraj ni potrebna. Kaj to pomeni? »Drevesa, ki smo jim namenili dovolj življenjskega prostora v širino in jih s spomladansko rezjo nismo na silo nižali, namreč ne bodo pretirano zrasla. Normalna prirast je od 30 do 50 cm in tudi veje in vrhovi se ne obrastejo kot metla.« Tudi če imamo opraviti z bujnejšimi poganjki, si moramo zapomniti, da utegne korenita enkratna rez v poletnem čas povzročiti ožige listja in plodov, ki so bili doslej zasenčeni. Poleg tega med daljšo poletno sušo drevesa nekako zakrknejo, rast se zaradi pomanjkanja vode ustavi, po prvem močnejšem dežju pa bi obrezana začela bujno rasti, pognalo bi veliko svežih poganjkov, ki do zime ne bi oleseneli, zato bi bili občutljivi na pozebo. Zaradi nenadnega šoka se utegne celo zgoditi, da nam sadno drevo zacveti – cvetni brsti, oživeli jeseni, pa bi bili za prihodnjo pomlad izgubljeni, opozori sogovornik.

Kako rezati, da ne bi povzročili škode? Če se je drevo prebujno obraslo, je smiselno rez razdeliti na štiri ali pet etap, ki jih opravimo s tedenskimi presledki. »Tako drevesa ne bomo šokirali, temveč mu pomagali. Za poletno rez in redčenje poganjkov vedno izberemo čas, ko ni pretirano vroče in sončno, da ne bi prenašali bolezni, pa delo pa opravimo izključno v suhem dnevu, ki mu bosta sledila še vsaj dva dni brez dežja.

Po Mavčevih besedah so moteči oz. za rez primerni predvsem navpični poganjki, ki jim pravimo tudi vodni. Ti najbolj senčijo notranjost krošnje. Z zmernim odstranjevanjem to tudi prezračimo, s čimer zmanjšamo število škodljivcev in možnost za prenos bolezni. »Pri tem opravilu se ni dobro preveč zaleteti, saj lahko nekatere zelene poganjke upognemo in s privezovanjem iz njih vzgojimo želene vodoravne vejice v obliki ribje kosti. Po hrbtu veje lahko zelene navpične poganjke od veje trgamo, medtem ko že olesenele do osnove porežemo. Ker drevo ponavadi požene največ odvečnih poganjkov v vrhu, na podoben način uredimo tudi ta del in pustimo samo en vrh ali voditeljico.

Poletna rez pri češnji, marelici in breskvi

Pri češnji in marelici je rez takoj po obiranju nekoliko korenitejša. Z njo izrežemo preveč navpično rastoče veje, kakšen poganjek tudi upognemo. Z osvetlitvijo in razredčenjem krošnje bomo dosegli, da se bo les utrdil, po potrebi lahko spodbudimo rast kakega novega poganjka. Kot pravi Mavec, lahko izkušeni sadjarji v tem času krošnjo s predolgimi vejami zmanjšajo za največ četrtino obsega. Češnje in višnje lahko do konca julija tudi koreniteje porežejo, če želijo drevo nekoliko pomladiti. Če imajo načrt, kako bodo to storili že v času obiranja češenj, odvečne veje oberejo kar na tleh.

Od povedanega se nekoliko razlikuje zelena rez pri breskvi, ki je izredno bujno rastoče drevo. Posamezne dolge in navpično rastoče letošnje poganjke je smiselno izrezati (spom­nimo naj, da na njih ni plodov, saj ta sadna vrsta rodi na lanskem lesu). Sadeži, ki se debelijo v notranjosti krošnje, se bodo tako lepše obarvali in pridobili več arome.

S poletno rezjo nikoli ne smemo izrezati vseh mladih poganjkov; problem obrezovanja v tem času je tudi to, da zaradi olistanosti nimamo dobrega pregleda nad krošnjo, opozori sogovornik. V nasprotju s tem pa velja, da čez leto potrgamo ali odrežemo vse poganjke, ki zrastejo na deblu od tal do krošnje, in globoko v tla odstranimo koreninske poganjke, ki izraščajo iz podlage drevesa.

Dušično gnojilo le do sredine julija

Tam, kjer je sadovnjaku med letom potrebno dognojevanje, si je treba zapomniti, da od srede julija naprej nikakor ne gnojimo z dušikom. Ta bi namreč povzročil bujno rast mladih poganjkov, les pa do zime ne bi uteg­nil dozoreti.

V domačih sadovnjakih, kjer imamo dreves manj, jih je v visokem sušnem poletju dobro zalivati. Tega ne počnemo po malem, temveč obilno, pravi Roman Mavec, s 30 ali 40 litri vode. Če smo pozabili ali smo bili dalj časa odsotni, to naredimo dva dni zapored in do ponovnega zalivanja počakamo deset dni. To je zlasti pomembno za mlada, pet, šest let stara drevesa, ki še nimajo dobro zavitega koreninskega sistema. Z zalivanjem vsak dan po malem bi dosegli prav nasprotno od pričakovanega – vedno znova bi namočili samo zgornjo plast zemlje in drevesa bi večino korenin razvila tik pod površjem, voda, ki se kljub suši zadržuje v globljih plasteh, pa bi bila zanje nedostopna.