Arhitektko Špelo Kokalj sta enajst- in štirinajstletni nečakinji prosili, naj jima polepša sobici, v mislih pa sta imeli barvanje sten z živopisanimi odtenki. Po pogovoru, kot pravi, so se dogovorile za presenečenje – stilski izziv, da jima, medtem ko sta na morju, preuredi sobi. »Na voljo sem imela dva tedna časa, v vsaki sobi pa obstoječo opremo, to je posteljo in omaro bele barve,« pripoveduje sogovornica.

Sobi sta enako veliki, vsaka meri dvanajst kvadratnih metrov. Garderobno omaro in posteljo so, kot pravi, obdržali, odlagalne police, pisalno mizo in dodatke pa dokupili v Ikei, tako da je od tam zdaj vsa oprema. »To je tudi prednost nakupa v Ikei, vse imajo na zalogi, elementi so med sabo združljivi in jih je mogoče kadarkoli dokupiti,« pojasnjuje in dodaja, da si deklici pravzaprav nista predstavljali, kaj ju bo čakalo, ko se vrneta s počit­nic. Pred posegom ju je vprašala, kaj si želita, a sta ji nazadnje odgovorili, da naj bo lepo, novo in nekaj posebnega. Tako se je lotila dela.

»Nečakinji zelo dobro poznam in vem, kaj jima je všeč. Mlajša je še vedno v rožnatem pravljičnem svetu, starejša že v dobi odraš­čanja, ko dekliške odtenke nadomestijo res­nejši črno-beli,« pripoveduje arhitektka. Za osvežitev belih sten v obeh sobah je uporabila stenske nalepke. »Otroci se dobro počutijo v pravljičnem svetu, zato sem se odločila za stenske nalepke kot scenografijo namišljenega prostora. Ura, telefon, ptičja kletka, mačka – vse to so navidezni elementi, ki spodbujajo otrokovo domišljijo in ji puščajo prosto pot. Nalepke poudarjajo arhitekturne in tehnične elemente ali pa so samo dekoracija,« pojasnjuje. Tako je, na primer, povečala okno, ki z uporabo nalepke deluje še bolj pomembno, nalepka na stropu dopolnjuje lestenec, stenska lučka je popolna iluzija. Mačka, ptičja kletka, ura, skodelica pa so samo predmeti iz raznih zgodb in romanov.

Kakor še pravi Kokaljeva, so otroci hvaležni naročniki, popolnoma zaupajo in pustijo prosto interpretacijo želja. »Nečakinji sta bili nad ureditvijo nadvse navdušeni, čeprav se ni zgodila dosledno po navodilih. Recimo, ena želja je bila, da bi bila vsaka stena druge barve, na koncu so bili le detajli v teh barvah in je bilo željam zadoščeno. Z otroki se je treba pogovarjati o njihovih željah in jih deloma vključiti v proces. Nisem sledila zamisli, da bi stene pobarvali v mavrico, prednost sem dala svetlobi in večino zidov prepleskala belo,« poudarja sogovornica.

Otrokove želje in potrebe se po besedah arhitektke hitro spreminjajo, zato je racio­nalizacija stroškov pomemben dejavnik. Barvanje sten in nakup opreme v Ikei je po njenih besedah majhen denarni vložek, prav tako stenska dekoracija, kot jo je uporabila v tem primeru. Končni učinek in sprememba v sobicah pa sta kljub temu velika.

Pogosto se sprašujemo, kaj je pravzaprav pomembno pri opremljanju otroške sobe. »To je še vedno otroška soba, torej zasnovana glede na otrokove potrebe in starost. Ločimo med otroško in mladinsko sobo. Sama menim, da mora biti oprema preprosta, nezahtevna za vzdrževanje in domiselna. V tem primeru sem se zasnove lotila kot scenografije. Funkcionalna oprema je ostala na istem mestu, nalepke pa se povezujejo z njo, vendar pripovedujejo drugo zgodbo,« odgovarja arhitektka.