Risbico, s katero si sodeloval v nagradni igri, si naslovil Pravljični kotiček za igranje. Je soba, ki si jo dobil za nagrado, izpolnila tvoja pričakovanja in postala tvoj pravljični kotiček?

Novo pohištvo mi je zelo všeč, najbolj pa postelja, ki je dvignjena in je pod njo veliko prostora. Tu se lahko igram, včasih si postavim šotor, sestavljam lego kocke ali kaj podobnega. Všeč mi je tudi pisalna miza, pa omara, nočna omarica in polica. Pohištva je toliko, da bi ga težko spravili v mojo prejšnjo sobo, zato mi je brat odstopil svojo, večjo.

Ali v njej kaj pogrešaš, bi kaj dodal, spremenil?

Prav nič. Pomembno je, da imam posteljo in pisalno mizo, za katero zelo rad ustvarjam, berem, pišem krajše zgodbe. Ničesar drugega ne potrebujem. Nekateri bi imeli tobogan, po katerem bi se spuščali s postelje, na primer, mene to sploh ne zanima, raje imam malo več prostora, da lahko sestavljam kocke ali se s prijatelji igram družabne igre.

Najprej nisi hotel sodelovati v nagradni igri, bratovemu dekletu, ki te je nagovarjalo k sodelovanju, si dejal, da novega pohištva sploh ne potrebuješ. Zakaj si se premislil?

Ne vem, malo tudi zato, ker je bila Špela, bratovo dekle, že pošteno jezna, ker nisem hotel narisati risbice, in je šla kar domov. Potem pa sem le narisal sobo, kakršno bi si želel. V njej sem si zamislil veliko rož, med njimi bi bila ena posebna, najbolj dragocena na vsem svetu. Omara je v dveh barvah, zgoraj modra, spodaj rumena. Postelja ima skrivni predal, v katerem bi lahko imel različne stvari. Na steni bi imel sliko s Titanikom, okno pa bi bilo poslikano z ustvarjalnimi slikami, ki bi jih ustvaril mojster. Aja, in ob omari je obešalnik, na katerem visi zlata obleka.

Si na tihem upal, da boš zmagal?

Sploh ne. Sploh nisem pričakoval, da bi lahko dobil nagrado, morda le tolažilno, glavne nikakor ne. Tistega popoldneva, ko se je glasovanje bližalo koncu, sem bil tako razburjen, da sem se šel vozit s kolesom. Potem pa sem doma po spletu spremljal, kako se razpletajo stvari. Prepričan sem bil, da gre za potegavščino. Potem pa se je pokazalo, da je vse res. Presenečen sem bil, ker doslej nisem mislil, da so ljudje lahko prijazni do drugih kar tako, brez razloga, da so glasovali zame, čeprav me ne poznajo. Veliko glasov sem verjetno dobil tudi od bratrancev, njih sem spodbujal, da glasujejo za mojo risbico in držijo pesti. Sam pa sem glasoval za druge, mlajše.

Doma imate kmetijo in pri delu pomagate vsi otroci, zato v svoji sobi verjetno ne preživiš toliko časa kot tvoji vrstniki. Se ti zdi, da si za kaj prikrajšan?

Sploh ne. Še vedno imam dovolj prostega časa, lahko grem na obisk k prijateljem ali pa oni pridejo k meni. (Mimogrede, minulo soboto je Luka izpolnil obljubo, ki jo je dal ob prejetju nagrade – za prijatelje je pripravil vselitveno zabavo, ki je bila hkrati zabava za njegov deseti rojstni dan.) Včasih se igramo v sobi, če je lepo vreme, pa smo raje zunaj, igramo nogomet, se vozimo s kolesom ali počnemo kaj drugega. Meni je vse, kar se dogaja na kmetiji, v veselje, tudi delati mi ni težko. Imamo 21 telic na pašniku, šest teličkov, nekaj krav, ki so pred telitvijo, pa 25 krav molznic. Pohvalimo se lahko, da smo v zadnjih desetih letih vsako leto oddali Celjskim mlekarnam največ mleka med vsemi kmetijami v občini Laško. Aja, pa tri pujse imamo še, pa 20 odraslih mačk in deset mladih muckov. Da o vseh strojih, ki jih potrebujemo za delo na kmetiji, sploh ne govorim.

Glede na to, s kakšnim navdušenjem govoriš o življenju in dogajanju na kmetiji, bi lahko sklepali, da boš na njej tudi ostal. Se motim?

Zdaj si vsa opravila razdelimo, ampak starejši bratje bodo šli verjetno v službe, jaz bi pa ostal doma. Gregor, najstarejši, je najbolj priden, Blaž ima rad živali, Marko in Jure sta bolj za na pašnik, ker morata biti ves čas v gibanju, mene pa najbolj zanimajo stroji. In vse, kar je povezano s kmetijo.