Razpoke zaključnega sloja in lise na steni so manjša, a moteča lepotna napaka, resne težave so toplotni mostovi, navlaženje, zamakanje in s tem povezana izguba toplotnoizolativnih lastnosti. Kakor da bi v hudem mrazu po svetu hodili v raztrgani in vlažni obleki.

Za toplotno izolacijo velja, da je bistvo fasadnega sistema, saj opravlja v njem ključno vlogo, to je toplotno zaščito stavbe, pa tudi njena vgradnja in izvedba celotne fasade nista le pika na i. Vsaj tako pomembni sta, kot to, da izberemo primeren toplotnoizolacijski material in z zadostno debelino izpolnimo zahteve predpisov, ali še bolje, potrebo po vse večji energijski učinkovitosti stavb. Proizvajalci toplotnoizolacijskih materialov in ponudniki fasadnih sistemov opažajo, da se pomena kakovostne vgradnje pogosto ne zavedajo niti graditelji niti fasaderji. Prvi so premalo poučeni, poleg tega jih pri izbiri sistema in izvajalca vodi nizka cena. Tudi za izvajalce marsikdaj velja, da želijo naročnika prepričati z nizko ceno, to pa je mogoče le, če mu ponudijo manj kakovostne materiale in se izognejo nekaterim zamudnim korakom, ki so po besedah sogovornikov nujni za dolgoletno obstojnost fasade brez težav.

Nadzorovano kakovost potrjujejo certifikati

Vsaka toplotna izolacija in s tem različni fasadni sistemi imajo svoje zahteve, ki jih je treba upoštevati in dosledno izvesti pri vgradnji. V osnovi je sistem sestavljen iz toplotne izolacije, lepila ter lepilne malte, armirne mrežice in zaključnega fasadnega sloja. Pri vseh veljata dve glavni zakonitosti: glede na vrsto toplotne izolacijo je treba izbrati certificirane in njej ustrezne komponente fasadnega sistema; upoštevati je treba navodila proizvajalca za pravilno vgradnjo.

Certificirani sistem je kakovostno preverjen, kar potrjujejo certifikati in evropska tehnična smernica ETAG 004. Ta je za kontaktne fasade obvezna, saj proizvajalci z izpolnjevanjem njenih zahtev dokazujejo, da je kakovost vseh materialov fasadnega sistema nadzirana in preverljiva. Zakaj je pomembno, da so materiali v sistemu združljivi? Le tako zagotovimo primerno paroprepustnost, posledično pa tudi želeno toplotno izolativnost stene in mehansko odpornost. O naštetem pred desetletjem ali dvema večina graditeljev sploh ni razmišljala, vendar se je gradbena praksa od takrat zelo spremenila. Ker želimo oziroma moramo graditi energijsko učinkovite hiše, se ne moremo izogniti naravnim fizikalnim pojavom, predvsem prehodu toplote in vodne pare, ki se dogajajo v toplotno izolirani steni. Če ti niso nadzorovani oziroma primerno omogočeni ali zavirani, fasadni sistem ne bo dobro ali vsaj zadostno opravil svoje naloge.

Enaka paroprepustnost vseh materialov

Konkretno to pomeni, da moramo pri izolaciji iz kamene in steklene volne, celuloze in lesnih kosmičev ter vlaknenk uporabiti lepila, malte in zaključni fasadni sloj, ki ima podobno paroprepustnost kot izolacija. Pri obeh vrstah volne je izbira nekoliko večja, zaključni sloj pa naj temelji na silikatni ali silikatno-silikonski osnovi. Vendar kakor poudarja Primož Bernard iz podjetja Knauf Insulation, pri kameni volni vedno priporočajo izbiro lepila in zaključnega sloja, ki izpolnjujeta zahteve prej omenjene tehnične smernice ETAG 004. Če se odločimo za celulozo ali lesne kosmiče v kombinaciji z lesnimi vlaknenkami, so primerni le točno določeni zaključni sloji, s čisto posebnimi lastnostmi, ki jih ne moremo preprosto uvrstiti med silikatne ali silikonske, pojasnita Miro Škvorc iz Ekoprodukta in Uroš Kranjc iz podjetja Artimex. Vsaka drugačna izbira pomeni težave, ki se pokažejo celo v zvijanju fasade, saj vodna para ne more prehajati ven in se zadržuje v izolaciji, še opozori Kranjc. Najprej se na fasadi pojavijo lise, sledi krivljenje in pokanje zaključnega ometa, pritrdi tudi Škvorc. Poleg lepotnih napak sta končni rezultat vlaga v sistemu in izničenje toplotnoizolativnih lastnosti materiala. Vsaj polovica graditeljev, ki izbere nepredpisan zaključni sloj in pripadajoča lepila, ima kmalu omenjene težave, opaža Škvorc. Podobne težave lahko nastanejo pri izolaciji iz kamene volne.

Manj takšnih zapletov je pri izolaciji iz ekspandiranega polistirena (EPS), ki je bistveno bolj zaprt material in malo prepusten za vodno paro, z izjemo sodobnih različic, ki so naluknjane. Pri prvih lahko izbiramo med različnimi zaključnimi sloji, vendar Rafael Pinter iz Demita in Roman Kunič iz Fragmata najbolj priporočata silikatnega, ki na površini naredi trdo mrežno strukturo in preprečuje vdor zunanje vlage v sistem. Pri difuzno bolj odprtih polistirenskih ploščah Gašper Kravanja iz podjetja Saint-Gobain Weber Terranova priporoča silikatno-silikonski zaključni sloj in opozarja, da se ga ne sme redčiti.

Garancija le pod določenimi pogoji

Nezdružljivost materialov v fasadnem sistemu, ki za povrhu še niso certificirani, je po navedbah sogovornikov največja težava. Po mnenju nekaterih se kar polovica izvajalcev in s tem tudi graditeljev odloči za nepreverjene, manj kakovostne in cenejše materiale. Ne zmoti jih niti to, da za tako izvedeno fasado ne bodo dobili garancije, ki jo da proizvajalec za certificirane materiale in sisteme, pod pogojem, da so prav vse plasti iz istega sistema, še poudarjajo sogovorniki. Le garancija izvajalca ni dovolj. Ta velja za izvedbo, ne pa tudi za napake, ki nastanejo zaradi napačno izbranih materialov. Če se pokaže, da so se napake pojavile zaradi materiala, je investitor ne bo mogel uveljavljati pri proizvajalcu. Opozarjajo tudi na to, da včasih izvajalci v ponudbo vključijo certificiran sistem, v resnici pa uporabijo le nekatere njegove komponente, druge pa so nepreverjene, saj tako pocenijo fasado ali preprosto več zaslužijo. Graditelj bi moral obvezno zahtevati dokazila, da je res dobil tisto, kar je naročil, hkrati pa bi se moral poučiti o pravilni vgradnji. Pravih, lahko dostopnih in razumljivih informacij je dovolj, se strinjajo sogovorniki.

Lepljenje, sidranje in vpihovanje

Podobne ali enake težave se v fasadnem sistemu pojavijo tudi zaradi nepravilne izvedbe posameznih plasti, kot so lepljenje, sidranje, nenatančna vgradnja ali vpihovanje toplotne izolacije, vgradnja armirne mrežice in izvedba zaključnega sloja.

Kamena volna je lahko v obliki fasadnih plošč ali lamel. Na prve je treba lepilo nanašati pasovno, kar pomeni po vseh robovih in po sredini, pogosto pa ga fasaderji nanašajo le točkovno, pravi Bernard. Na lamele je treba lepilo nanesti po vsej površini, čemur se zaradi manjše porabe lepila pogosto radi izognejo, še doda. Posledica je lahko kroženje zraka med opeko in izolacijo in s tem izničenje toplotnoizolativnih lastnosti materiala, opozarja. Druga napaka je nepravilno sidranje plošč (lamel zaradi velike razplast ne trdnosti ni treba sidrati), zato natančno predpisujejo, kakšna in koliko sider je treba uporabiti na posamezni plošči ter kje morajo biti razporejena, pravi Bernard. Če so razvrščena neenakomerno ali preredko, lahko ekstremno močan veter fasado celo odtrga s stene, še pojasni sogovornik.

Tudi plošče EPS je treba na zid lepiti pasovno po robovih, po sredini pa lahko tudi točkovno, še posebno tam, kjer je opečnat zid neraven, pravi Pinter. Poleg napačne izbire lepila, posledica česar je lahko pokanje plasti, ga izvajalci pogosto nanašajo v pretanki plasti ali preveč razredčenega, še pojasnita Pinter in Kravanja. Naluknjano različico plošč EPS je nujno še sidrati. Z ročnim vrtalnikom je treba dva centimetra globoko v ploščo narediti vdolbine za posebna sidra in jih potem prekriti s čepi iz istega materiala, kot je izolacija, da so površine plošč ravne, pojasni Kravanja. Po njegovih opažanjih se fasaderji čepom pogosto izognejo, saj njihovo nameščanje zahteva dodaten čas in podraži izvedbo. To je precejšnja napaka, saj na teh mestih nastajajo toplotni mostovi, ki pomenijo večjo prehodnost za toploto oziroma kljub zadostni debelini izolacije večje toplotne izgube.

Celuloza in lesni kosmiči se vpihujejo, steklena volna pa natlači, zato je treba na opečni zid najprej privijačiti leseno konstrukcijo, s katero ustvarimo ustrezno širok votel prostor. Pri vgradnji teh vrst izolacije ne bi smelo biti večjih težav, paziti je treba le, da so enakomerno in dovolj zapolnjeni tudi teže dostopni deli, da se izolacija pozneje ne bi posedala. Prazni prostori pomenijo toplotne mostove. Stekleno volno je treba zaradi majhne razplastne trdnosti obvezno sidrati na zid, pri tem pa paziti, da se sidra ne odtisnejo preveč v izolacijo, sicer bo tam nastal toplotni most, pravi Damjana Žabkar iz Urse. Konstrukcija s celulozo in lesnimi kosmiči je zaključena z lesnimi vlaknenkami, ki jih vanjo vijačijo. Vijaki morajo biti iz nerjavnega materiala, saj je v tako difuzno odprti steni vedno nekaj vodne pare, ki lahko po določenem času povzroči rjavenje vijakov iz kakšne druge kovine, pravi Škvorc. Konstrukcija s stekleno volno je pri kontaktnih fasadah običajno zaključena z zidom iz votle ali fasadne opeke.

Brez rež in v ravni ploskvi

Toplotni mostovi bodo nastali tudi, če se izolacijske plošče ne bodo dobro stikale. Med njimi ne sme biti rež ali celo praznih prostorov, vgrajene pa morajo biti v ravnini. Za kakovostno stikanje plošč, ki nimajo za to posebej pripravljenih robov, sta potrebna le potrpljenje in natančnost, pravijo sogovorniki. Ravnino izvajalci dosežejo tako, da si pomagajo z debelejšimi nanosi lepila tam, kjer je opečni zid neraven. Nikakor pa plošč, naj bodo iz kamene volne ali EPS, ne smejo brusiti, saj bodo poškodovali njihovo strukturo. Kakor poudarja Kravanja, se z brušenjem poškoduje stekleni voal na površini in plošča je povsem neuporabna oziroma nima nobenega učinka.

V drugi sloj fasadnega lepila, ki se nanaša na toplotno izolacijo, je treba vgraditi armirno mrežico. Njena naloga je, da prepreči napetost v sistemu in mu podobno kot železo v betonu daje trdnost. Glede na sistem je treba izbrati primerno trdno in močno ter jo pravilno vgraditi, tako da se pod in nad njo nanese dovolj debela plast lepila oziroma posebne malte. V nasprotnem ne bo zagotavljala trdnosti, predvsem pa se bodo na površini fasade poznali obrisi robov plošč ali celo strukture mrežice, kar je le lepotna napaka, vendar zagotovo zelo moteča.

Svoje zakonitosti ima tudi nanos zaključnega ometa. Poleg tega da ga je treba nanesti v predpisani debelini, je pomembno, da je podlaga dovolj suha. Navadno mora med nanosom lepila ali ometa z armirno mrežico miniti več dni, Kravanja pravi, da je treba ujeti pet do sedem dni lepega vremena, potem pa 24 ur pred nanosom površino premazati še z osnovnim namazom. Lepo vreme in temperature nad lediščem so eden od osnovnih pogojev za dobro izvedbo fasade, drugače se bo vlaga zadržala v izolaciji ali lepilu, pozneje pa skozi zaključni sloj začela prodirati na površje. Posledica so lise na fasadi, lahko pa tudi pokanje, odstopanje in luščenje zaključnega sloja.

Varčevati se ne splača

Sogovorniki poudarjajo, da se pri izbiri materiala in izvajalcev ne splača varčevati. Tako je na primer razlika v ceni med predpisano in kakovostno mrežico ter kakšno nepreverjenega izvora in kakovosti pri povprečni družinski hiši približno 60, pri lepilu pa okrog 200 evrov. To je bistveno manj, kot bo treba odšteti za kakršno koli popravljanje napak, saj posegi na fasadi ne morejo biti le delni, največkrat je treba sanirati kar celo steno. Če popravimo razpoko, ne da bi odpravili vzrok zanjo, se bo prej ali slej ponovila.