Pasivna hiša ni prav nič dražja od nizkoenergijske, nasprotno, kar zadeva stroške za porabljeno energijo in stroške za vzdrževanje, je cenejša, seveda pod pogojem, da je pravilno projektirana in kakovostno izdelana, poudarja Miro Škvorc, ki to svojo trditev ponav­lja, odkar so se pri nas začele graditi prve pasivne hiše: »Ljudje so navajeni na izredno slabe bivalne razmere, a so z njimi popolnoma zadovoljni. Zakaj? Ker še niso imeli mož­nosti izkusiti bivanja v boljših razmerah. Težko razumejo vse prednosti, o katerih jim govorijo lastniki pasivnih hiš, ker pač nimajo izkušenj. Razliko opazijo šele, ko jo občutijo na svoji koži.«

Svoja razmišljanja podkrepi z izračuni, ki kažejo, da je nizkoenergijska skeletna hiša s 26 centimetri toplotne izolacije pogosto dražja od pasivne z 32 centimetri izolacije. Investitorju v nizkoenergijsko hišo namreč predlaga boljša okna, ki so primerna tudi za pasivno hišo, na primer. Zaradi manj centimetrov izolacije bo hiša potrebovala močnejšo ogrevalno napravo in podobno. Včasih je dražja za 500 evrov, včasih za 1500 evrov. Ne gre za velike razlike v zneskih, je pa zato toliko večja razlika v kakovosti bivanja, poudarja sogovornik: »Edini dodatni strošek pri pasivni hiši je pravzaprav prezračevanje, za katerega se investitorji nizkoenergijskih hiš redko odločijo. Čeprav ne vem, zakaj. Ne zdi se mi namreč logično vlagati v dodatne centimetre toplotne izolacije, potem pa živeti ob odprtih oknih. Saj sistem prezračevanja z rekuperacijo ne prepoveduje odpiranja oken v lepem sončnem vremenu. Bistvo prezračevanja je, da imam lahko pozimi, ko je zunaj pod ničlo, okna 24 ur na dan zaprta, pa je v hiši ves čas svež zrak. Lastnik nizkoenergijske hiše, ki nima prezračevanja, si tega ne more privoščiti, odpirati mora okna, skozi katera skupaj s toplim zrakom iz notranjosti odteka denar, če malo karikiram.«

Za prezračevanje z rekuperacijo v njegovi 282 kvadratnih metrov veliki hiši skrbi kompaktna naprava (toplotna črpalka in prezračevalna naprava) z močjo 3,5 kW, ki hkrati zagotavlja toploto za talno in stropno ogrevanje, hlajenje in pripravo tople sanitarne vode. »Bistvena razlika med pasivno in nizkoenergijsko hišo je v tem, da v pasivni veliko bolje izrabljamo notranje vire toplote in sončno energijo, ki pozimi skozi zastekljene površine ogreva stavbo. Seveda je treba poleti okna obvezno senčiti, da se izognemo pregrevanju. Klimatske naprave pri normalni uporabi hiše ne potrebujemo,« pravi Škvorc in doda, da se mu dnevni prostor v pritličju v vročih poletnih dneh nekoliko pregreva, ker terasa in z njo velika panoramska stena še nimata senčenja. Ta mesec so zato na terasi postavili leseno konstrukcijo, na katero bodo namestili kaljeno steklo, nad njim pa tendo, da ob morebitnem slabem vremenu ne bo treba pospravljati vrtne garniture.

Hiša ob vznožju Repenjskega hriba pod cerkvijo sv. Tilna ima skeletno konstrukcijo, v njej je celulozna izolacija, les in drugi naravni materiali pa prevladujejo tudi na fasadi in v bivalnih prostorih. Čeprav je hišo gradil zase in za svojo družino, je imel hkrati v mislih, da bo to referenčni objekt za njegovo podjetje Eko produkt, ki je ukvarja z ekološkimi gradbenimi materiali na osnovi lesa in z gradnjo hiš iz teh materialov. Želel je v prak­si preveriti, kako se v določenih razmerah obnašajo materiali, ki jih ponuja strankam, kako posamezni detajli pri izvedbi del vplivajo na rabo energije in bivalne razmere.

»Hišo oziroma gradnjo sem zato malo zakompliciral. Med drugim sem v stene vgradil tipala, s katerimi sem spremljal kondenzacijo v steni, na fasadi so macesnove deske treh različnih proizvajalcev, del fasade je oblečen v tako imenovane max plošče, na delu fasade je paroprepusten zaključni omet, kar je pri difuzijsko odprti hiši, kakršna je skeletna, zelo pomembno,« pojasnjuje sogovornik, ki je po nasvetu prijatelja vgradil tudi pametne napeljave. In jih po nekaj mesecih izklopil. Zakaj? »Ker jih preprosto ne potrebujem in ker se mi zdi, da z njimi nisem nič pridobil,« odgovori kot iz topa. Prepričan je namreč, da ne potrebujemo vseh tipal in samodejnega spuščanja oziroma pripiranja senčil, ki uravnavajo temperaturo v prostoru – če je hiša načrtovana in zgrajena tako, kot je treba, je temperatura v njej konstantna: »Po pravici povedano, se mi tudi ne da preveč ukvarjati s tem, da bi za vsakega družinskega člana posebej pripravil različne scenarije za zjutraj, zvečer ... Nekomu je to v veselje, meni in naši družini pač ne. Nam ne ustreza življenje po vnaprej izdelanem scenariju.«

Izdatno izolirana tudi klet

Hišo je sicer zasnoval v skladu z vsemi pravili pasivne gradnje, s servisnimi prostori na severni strani v mansardi, s spalnicami na južni, medtem ko je odprt dnevni prostor s kuhinjo v pritličju na jugovzhodni strani. Pri gradnji je bilo treba premagati ovire zaradi konfiguracije terena in zasnove objekta, ki je delno vkopan v teren, ter ne najbolj ugodne jugovzhodne orientacije, ki pozimi ne zagotavlja dovolj osončenosti. Prvo težavo je rešil z izdatnim toplotnim ovojem v zemljo vkopanih kletnih prostorov, ki je povsem ločen od toplotnega ovoja bivalnega dela objekta, drugo pa z velikimi zastekljenimi površinami na jugovzhodni in jugozahodni strani.

V zemljo vkopan 20-centimetrski armiranobetonski zid je tako na zunanji strani izoliran z 10 centimetri ekspandiranega polistirena, z notranje pa s 14 centimetri celuloze, ki vzdržuje ustrezno raven vlage. Skupaj torej s 24 centimetri izolacije, kar je toliko, kolikor ima marsikatera pasivna hiša na zunanjih stenah. Stena kleti, ki ni vkopana, ima na notranji strani prav tako 14 centimetrov celuloze, na zunanji strani betonskega zidu pa je v leseni konstrukciji 18 centimetrov celuloze in na njej osemcentimetrska lesnovlaknena plošča.

Preostale stene so debele 45 centimetrov, od tega je 40 centimetrov toplotne izolacije. »Treba je poudariti, da 40 centimetrov za pasivno hišo ni maksimum, ampak optimum. Lahko bi je torej bilo tudi več, ampak ne bi bilo več niti optimalno niti gospodarno,« pravi Miro Škvorc. Je pa teh 40 centimetrov skupaj z zrakotesno gradnjo pripomoglo, da ima hiša zelo majhne potrebe po toploti in predvsem minimalne toplotne izgube, kar se je potrdilo ob lanskem žledu – šele po štirih dneh brez elektrike, ko torej kompaktna naprava ni delovala, se je temperatura v hiši minimalno znižala.

Samozadostna

Potrebe hiše po toploti za ogrevanje in toplo vodo dosegajo 3200 do 3400 kWh, celotna poraba elektrike za vse porabnike v hiši, z gospodinjskimi aparati, belo tehniko, računalniki in razsvetljavo vred, pa je med 8000 in 9000 kWh na leto oziroma 1200 evrov, torej 100 evrov na mesec. »Kar zadeva potrebe po toploti – kompaktna naprava deluje na elektriko –, je hiša samozadostna, saj imamo na strehi 24 fotovoltaičnih modulov z močjo 3,8 kW, ki proizvedejo okrog 3800 kWh elektrike na leto. To ne zadostuje za vse porabnike elektrike v hiši, a s prodajo v omrežje na leto zaslužim približno 1600 evrov, medtem ko so celoletni stroški za vso porabljeno elektriko v hiši 1200 evrov,« pravi Škvorc, ki sončne elektrarne na strehi svojega doma sicer sprva ni načrtoval, a ker se je pokazala priložnost, jo je izkoristil.

So pa zato načrti že od vsega začetka vključevali 5000-litrski zbiralnik za deževnico, ki jo uporabljajo za splakovanje stranišč in pranje perila. Žal deževnice pri njih ni nikoli dovolj, pravi sogovornik: »Pa ne zato, ker bi bili tako potratni z vodo, ampak ker je premalo dežja. Tudi pozimi se zgodi, da se v treh tednih zbiralnik sprazni, če ni padavin. Takrat pač uporabljamo vodo iz vodovoda.«