Ves tropski les, ki mu pravijo tik (včasih to v trgovinah zapišejo tudi kot teak), ni enako kakovosten in vzdržljiv. Kako vemo, kateri je boljši? Pozanimati se moramo, kje je rasel. V nadaljevanju odkrivamo nekaj njegovih skrivnosti.

Tik – Poznamo ga pod botaničnim imenom Tectona grandis. Avtohtoni tikov les izvira iz Mjanmara, kakor se zdaj imenuje nekdanja Burma, Tajske in Indije. Zaradi izčrpavanja in nenadzorovanih posekov so že pred nekaj sto leti začeli tikovino gojiti na plantažah. Tako se je proizvodnja razširila na druga območja jugovzhodne Azije, zlasti v Indonezijo, zdaj pa imajo nasade še v Južni Ameriki, na Kitajskem, Šrilanki, v Nigeriji in drugod po svetu. Na spletnih straneh najdemo celo ponudbe, v katerih v Južni Ameriki prodajajo zemljišča za gojenje tika.

Kakovost lesa je odvisna od geografskega izvora in starosti. Po besedah Antona Jenka iz studia Prehod je najkakovostnejši tikov les iz Burme oziroma Mjanmara. Star mora biti vsaj 60 let, da je vsebnost olja dovolj velika in je zares odporen proti soncu in dežju. Jenko pojasni, da je tikov les zelo trajen in se ne krivi. Na zraku pod vplivom UV-žarkov in kisika posivi. Na videz je malo grob, a na otip zelo prijeten.

Tikovina spada med trde vrste lesa s specifično težo približno 1000 kg/m3. Zaradi velike gostote je izjemno obstojna in ima zelo dolgo življenjsko dobo. Nasploh zaradi svojih lastnosti ne potrebuje dodatne kemične zaščite. Lakiranje in prekrivni premazi niso primerni, saj zaprejo pore lesa, ki s tem izgubi naravni videz. Vrtno pohištvo iz tikovega lesa je po besedah Jenka dobro dvakrat na leto očistiti z milnico ali s posebnim čistilom za tikovino. Če nočemo, da posivi, ga premažemo s tikovim oljem ali drugim zaščitnim premazom za tikovino. Pozorni moramo biti, da to ni razredčeno laneno olje, ki ni primerno zanj, poudarja Jenko. Tikovina dobro prenaša tudi sol, zato jo že od nekdaj uporabljajo pri izdelovanju ladij. Iz nje so priljubljeni tudi parketi, ladijski podi, stavbno in kopalniško pohištvo.

Bangkirai – Izvor tropskega lesa, ki ga poznamo še pod angleškim imenom yellow balau (latinsko pa Shorea Laevis), sega v Indonezijo in Malezijo. Spada med obstojne vrste lesa in ga veliko uporabljajo za talne obloge notranjih prostorov, pa tudi za ureditev vrtov, teras, balkonov in izdelavo vrtnega pohištva. Za slednje, kakor pravi Jenko, se je pokazalo, da ni najbolj primeren, saj se krivi in poka, če je na dežju. Tako da je bolje vrtno pohištvo iz bangkiraia imeti pod streho.

Kemične ali mehanske zaščite ne potrebuje, ker ga naravne snovi v lesu (kisline, olja) trajno varujejo pred gnitjem. Bangkirai je zanimiv tudi zaradi različnih barv, od rjavkasto rdeče do rumene. Ne glede na osnovni odtenek sčasoma pod vplivom ultravijoličnih žarkov in padavin posivi. Prvotno barvo obdrži le, če se občasno premaže z bangkiraijevim oljem. Z lakiranjem in drugimi prekrivni premazi se tako kot pri tikovini zaprejo pore lesa in uniči njegov naravni videz.

Obstaja pa še ena zanimivost, povezana s tem tropskim lesom: na njegovi površini so lahko luknjice (premera od 1 do 1,5 mm). Naredijo jih drobne žuželke, ki živijo v lesu, dokler raste. Ko drevo posekajo, žuželke les zapustijo, ostanejo pa luknjice.

Bambus – Bambus sodi v družino trav in uspeva v različnih podnebnih razmerah. Obstaja več tisoč vrst bambusa, ki se razlikujejo po višini in obliki. Zelo hitro raste, tako da ga je mogoče posekati vsakih tri do pet let. Vsako leto iz panja požene nekaj novih stebel. V nekaj mesecih dosežejo polno višino, v štirih do petih letih pa povsem dozorijo.

Iz bambusa izdelujejo pleteno pohištvo, ki ga imamo lahko v stanovanju, še pogosteje pa v zimskem vrtu, na terasah in balkonih. Pomembno je le, da ne stoji na dežju. Zelo je namreč občutljivo na vlago. Če ga imamo na vrtu, ga moramo pred nevihto pospraviti, zlasti če ga hočemo uporabljati dalj časa. Drugače pleteno pohištvo iz bambusa ne zahteva veliko. Občasno ga samo obrišemo z vlažno krpo.

Dobro pa je, če smo pri nakupu pozorni na kakovost materiala in izdelave. Na otip mora biti les gladek (ne sme imeti razcepljenih koncev ali bodečih trščic). Prepletena površina mora biti čvrsta in obdržati svojo obliko tudi, ko sedemo na stol. Ogrodje mora biti iz trdnega, masivnega lesa.

Pleteno pohištvo je lahko tudi iz drugih naravnih materialov, na primer ratana, vrbovega šibja ali prepletenih palmovih listov.

Robinija ali akacija – Drevesna vrsta akacija z latinskim imenom Robinia pseudoacacia L. je v Evropo prispela iz Severne Amerike v 17. stoletju, najprej kot drevo za parke. Prinesel jo je francoski botanik Jean Robin, po katerem je tudi dobila ime. Zdaj sodi med najbolj razširjene drevesne vrste v JV-delu Evrope. Po besedah Milene Žerak Sekirnik iz podjetja Novoles na Madžarskem zavzema 20 odstotkov gozdnih površin, zelo veliko je je tudi na Hrvaškem, v Romuniji …

Robinijo prepoznamo po redki, zračni in okrogli krošnji ter ostrih, približno dva centimetra dolgih bodicah in belih, dišečih cvetovih. Uspeva v rodovitnih tleh, v katerih lahko dobro razvije koreninski sistem. Ta navadno ni globok, če pa so tla ustrezna, lahko korenine poženejo tudi do sedem metrov globoko. Pri nas (najbolj je razširjena v Prekmurju in na Primorskem) le redko preseže višino 20 metrov. Zelo dobro prenaša onesnažen zrak, zato jo pogosto sadijo v mestih.

Vrtno pohištvo iz akacije je domača alternativa vrtnemu pohištvu iz tropskih vrst, kot sta tik in iroko. Akacija je zelo hitro rastoča drevesna vrsta in specifična za obdelavo. Njen les je primeren za izdelavo vrtnega pohištva, notranje opreme, parketa, konstrukcijskih elementov, stavbnega pohištva, otroških igral. Površinsko se po besedah Milene Žerak Sekirnik vrtno pohištvo iz akacije lahko zaščiti z olji ali laki. Če ga imamo na prostem, na dežju in soncu, bo sčasoma spremenilo barvo, in sicer pridobilo sivo patino, nastanejo lahko tudi razpoke, ki pa ne zmanjšujejo mehanskih lastnosti oziroma uporabnosti izdelka. Priporočljivo ga je enkrat na leto osvežiti s posebnim premazom.

»Obstojnost lesa akacije je zelo dobra, saj na primer po nemškem standardu DIN-EN 350-2 spada v prvega od petih razredov kot najbolj obstojna drevesna vrsta (v drugem razredu je hrast, v tretjem bor in macesen, v četrtem smreka, v petem pa bukev),« še dodaja Milena Žerak Sekirnik.

Macesen – Macesen (latinsko Larix decidua) uspeva zlasti v višjih, vlažnejših in hladnejših legah. Ta iglavec je eden redkih, ki čez zimo odvrže iglice. Macesnov les je smolnat, mehak, srednje trden. Njegova gostota je 600 kg/m3. Je kakovosten in odporen proti gnitju. Uporabljajo ga v gradbeništvu, za stavbno pohištvo, talne obloge in tudi vrtno pohištvo. Nekoč so iz njega tesali jambore jadrnic. Vrtno pohištvo iz macesna le redko najdemo v večjih vrtnih centrih. V glavnem gre namreč za masivno izvedbo in narejeno po meri. Zahteva redno nego z zaščitnimi premazi za les, s katerimi je odpornejše proti vremenskim vplivom.

Umetni materiali – Trenutno zelo priljubljen je material, ki ga poznamo pod komercialnim imenom hularo. To so sintetična vlakna, iz katerih s posebnim postopkom izdelujejo neskončen trak plastike, iz nje pa pletejo vrtno pohištvo. To je po besedah Jenka prvo razvilo nemško podjetje Deodon. Pozneje so druga podjetja poslala na trg vrtne garniture iz podobnih materialov, saj so razvili še druge rešitve. Mednje sodi sintetična poliestrska vrvica, ki je prevlečena s PVC-jem. Stoli in ležalniki iz nje imajo običajno kovinsko ogrodje in kot drobna mreža spleteno sedalo in naslonjalo. Plastika je občutljiva na UV-žarke, a ji dodajajo primesi, zaradi katerih je trpežnejša. Vrtno pohištvo iz omenjenih umetnih materialov se še po zelo dolgem času po površini komaj kaj spremeni.

Delo in dom, 21. junij 2006