Zakaj je bil Krek tako navdušen nad pletenim pohištvom? Od kod ga je dobil?

V Krekovih časih je bilo pleteno pohištvo zelo moderno, vendar o izvoru njegovega ne vemo niti tega, kdaj je prišlo v muzej, niti kje ga je kupil ali dobil. Gotovo pa sodi v obdobje secesije. Leta 1903 je Krek s sestro kupil hišo na današnji Njegoševi ulici v Ljubljani, kjer je živel in deloval vse do smrti leta 1917. Fotografija dveh prostorov, opremljenih s tem pohištvom, je bila objavljena v Ilustriranem Slovencu leta 1927 ob 10. obletnici njegove smrti. Gre za izredno lepo oblikovane kose, s posameznimi elementi, ki so bili zelo značilni za geometrijsko dunajsko secesijo Hansa Vollmerja.

Katera pa je bila v tistem času najbolj poznana slovenska pletarska šola?

Iz podatkov, ki so na voljo, lahko trdimo, da je bila najbolj kakovostna radovljiška. Zelo malo stolov se je ohranilo, čeprav jih je bilo izdelanih na tisoče, a to je povsem pričakovano. Pleteno pohištvo je bilo od nekdaj cenovno zelo dostopno – z izjemo uvoženega iz Azije, ki so si ga nekoč lahko privoščili le najbogatejši Evropejci. Ker je bilo poceni, so ga kupovali predstavniki vseh slojev, in ker zaradi vremenskih vplivov in pogostosti uporabe ni bilo večno, so zlomljen ali dotrajan kos hitro nadomestili z novim.

Prav radovljiška šola me je poleg Krekove zbirke spodbudila k raziskovanju. Stanovska kolegica Ida Gnilšak je o pletarstvu v Radovljici, s poudarkom na tamkajšnji pletarski šoli, leta 1990 postavila razstavo. Ta šola je bila hkrati delavnica, ki je pohištvo prodajala in se s tem vzdrževala. Stol, ki krasi naslovnico moje knjige, je njihov izdelek, star blizu sto let, a je ohranjen tako, kot da bi ga ravnokar spletli. Še vedno se vidijo živo modre črte. Kot je povedala lastnica, ga je uporabljala njena mama, ki ga je v 20. letih prejšnjega stoletja dobila za poročno darilo. To so bila zlata leta te pletarske šole, desetletje zatem je bila že v zatonu.

Pleteno pohištvo in drugi izdelki so nastajali tudi pod rokami slepih. Pletarska šola za slepe se je namreč selila. Najprej je bila v Ljubljani, v 20. letih v Kočevju, po vojni se je znova vrnila v Ljubljano. Najrazličnejše stvari so pletli tudi ujetniki in begunci med prvo svetovno vojno. Ti so prihajali v pletarske delavnice v okolico Ptuja.

Na starih fotografijah lahko vidimo, da je pleteno pohištvo že v začetku 20. stoletja krasilo poletne gostinske vrtove.

Radovljiška šola je blejskemu Hotelu Toplice najverjetneje izdelala stole za zunanji vrt in leseno kavarno. V razkošnejšem portoroškem Palaceu, ki so ga zgradili med letoma 1908 in 1912, je moralo biti razkošnejše tudi pleteno pohištvo. Neobaročni stolček s polžki z naslonom in enega brez njega hranijo v piranskem Pomorskem muzeju Sergeja Mašere. Značilno letoviško ozračje v Portorožu so v začetku 20. stoletja želeli poustvariti tudi s košarastimi klopcami, ki so zaradi stalnega vetra značilne za obatlantske turistične kraje. Pred kratkim so jih spet spletli na šestih Dnevih evropske kulturne dediščine v Piranu. Nekdaj so imeli v Portorožu dve različici, eno za na plažo, drugo za v park. Vse, kar ponavadi vidimo v filmih, so poznali tudi pri nas. Fantastično!

Kakor se je mogoče poučiti v vaši knjigi, so bili nekoč iz ratana spleteni celo invalidski vozički.

V ljubljanskem Mestnem muzeju je ohranjen Zoisov invalidski voziček z začetka 19. stoletja, eden je ohranjen na gradu Snežnik, uporabljal ga je eden od članov družine Schönburg-Waldenburg, ki je bila lastnica tega gradu v drugi polovici 19. stoletja. Pleteno pohištvo združuje same dobre lastnosti, med drugim je lahko in zračno in ni nevarno. Tudi če je tak stolček padel na otroka, na primer, ga ni poškodoval.

Zelo kontrastno pa delujejo podobe vrtnega pletenega pohištva v podeželskem okolju, ko na njem sedi kakšna kmečka ženica z ruto. Nekaj teh fotografij sem uporabila namenoma, saj so tudi mene zelo prevzele. Z njih se vidi, da je bilo to pohištvo vsakdanje in dosegljivo vsaki babici s podeželja, če lahko tako rečem. Posebna zgodba so tudi ateljejske fotografije. Ker je bilo pohištvo iz ratana tako moderno, so ga imeli fotografi v ateljejih kot rekvizit. Mnogi dragoceni trenutki so se ohranili po zaslugi terenskega fotokronista Frana Vesela, med drugim tudi iz Jakopičevega paviljona. Tako umetniki kot drugi njihovi sodobniki, ki so se gibali v umetniških krogih, so sedeli na takšnih stolih, na razstave pa so jih vključili ne samo kot dekoracijo, temveč tudi kot enakovredne umetninam.

Zelo pogosto lahko vidimo tudi pletene žardinjere.

V 19. stoletju je postalo cvetje in zelenje enako pomemben del interierja kot drugo pohištvo. Okrog 1900. je bilo veliko žardinjer, že precej prej, leta 1840, jo je imela in naslikala Marija Anna Gertruda grofica von Attems. Videti jo je v kotu njene sobe na Šrajbarskem turnu.

Kdaj je pleteno pohištvo pri nas sploh postalo priljubljeno?

V sedemdesetih letih 19. stoletja so pletarsko dejavnost v avstro-ogrski monarhiji začele pospeševati državne institucije in šole v navezi z muzeji za uporabno umetnost. Prirejali so tečaje, tudi potujoče. Izdelava pa se je najbolj razcvetela okrog leta 1900, saj so se oblike preproste geometrijske dunajske secesije odlično prilegale pletenemu pohištvu.

Mu je bilo tudi nadaljevanje 20. stoletja enako naklonjeno?

Sprva se je zdelo, da je ob koncu tridesetih let, ko so bile pletarske šole v zatonu, usahnila tudi priljubljenost pletenega pohištva, toda to sploh ni bilo res! Kar nekaj predstavnikov prve generacije v Ljubljani šolanih arhitektov, Plečnikovih in Vurnikovih učencev, se je ukvarjalo z oblikovanjem pohištva, eksperimentirali so tudi s pletenim. Leta 1956 je bila v tedaj še nedokončanem ljubljanskem Kozolcu razstava Stanovanje za naše razmere, na kateri se je pokazala izjemnost naših arhitektov. Arhitektka Marija Volk je oblikovala stol v obliki obrnjenega stožca v kombinaciji z železnimi nogicami. V 60. letih je v ospredje prišlo kombiniranje z aluminijem, začelo se je pojavljati tudi pletivo iz umetnih materialov in v modo so prišle barve.

Če pogledamo izdelke tovarn pohištva iz krivljenega lesa, na Duplici pri Kamniku ali katere druge v okolici Vrhnike, denimo Kobi, vidimo, da so sedeže in hrbtna naslonjala praviloma izdelovali iz ratana, tudi po 2. svetovni vojni, ko je na Duplici delal Niko Kralj. Poleg najbolj znanega Rexa je oblikoval še precej drugih odličnih stolov s pletenimi vitrami, ki jih hranijo v Arhitekturnem muzeju Ljubljana.

Za pleteno pohištvo, ki je v 80. letih preplavilo slovenske domove, se zdi, da pripada angleškemu slogu. Kaj pa po izvoru?

Izvor je pogosto težko določiti. Verjetno je povečini prihajalo iz Bosne, kjer je bilo pletarstvo še pred dvajsetimi leti tako razširjena dejavnost, da so pletle kar cele vasi. Tudi pohištvo. Pomembni pletarski središči sta bila Lepoglava in Bosanski Šamac. Lahko pa je nastalo pod rokami slovenskih mojstrov, saj je podjetje Dom še v 60. in 70. letih s prodajo spodbujalo tako slovenske pletarske mojstre kot tiste z območja širše države, izvažali so ga tudi v tujino.

Kakšen čar in kaj novega pa prinašajo najnovejši kosi?

Ena izmed največjih novosti zadnjih let je, da je sedežno pohištvo dobesedno opeto s strojno izdelanim pletenjem, tako kot bi bilo z blagom. Vse vrste zdaj bolj ali manj prihajajo iz Azije. Še vedno nastajajo stoli v angleškem slogu in podkvaste oblike, v modi so spet secesijski pa tudi minimalističnih oblik, ki izvirajo iz japonske tradicije, skratka vse mogoče. Zame je bilo raziskovanje tega pohištva pravo potovanje v preteklost, k našim izvrstnim pletarskim mojstrom in oblikovalcem. Razkrila sta se mi njegova umetelnost in očarljivost. Pleteno pohištvo je nedvomno povezano s prostim časom in prijaznimi platmi življenja, s soncem, morjem, ležernostjo, njegova cena pa kaže, da je to demokratičen, dobro oblikovan in vsakomur dostopen izdelek.

Delo in dom, 21. oktober 2009