Marsikdo meni, da je prisilno prezračevanje le še ena od sodobnih tehnologij, ki je v graditeljstvu stanovanjskih stavb našla svojo tržno nišo. Če smo doslej brez kakršnih koli večjih težav živeli brez prisilnega prezračevanja, zakaj je to nenadoma postalo tako pomembno, se sprašujejo. Razmišljanje je povsem razumljivo, če ne poznamo oziroma ne upoštevamo procesov, ki se v stanovanjih in hišah dogajajo potem, ko smo jih z novim stavbnim pohištvom in morebitno toplotno izolacijo bistveno bolj zatesnili, kot je bilo značilno za prej grajene stavbe.

Vedeti je treba le nekaj. Še pred nekaj leti smo v hiše in stanovanja vgrajevali okna, ki niso tesnila tako kot sodobna. Prostore smo zračili z odpiranjem oken, vendar je bistveno to, da je izmenjava zraka med prostori in okoljem potekala tudi pri zaprtih oknih, ker so slabše tesnila. Oboje je bilo dovolj, da smo imeli v prostorih razmeroma dober zrak. Zdaj je drugače. Novogradnje so veliko bolj zrakotesne, predvsem to velja za individualne hiše, ki jih gradijo v dobrem nizkoenergijskem ali pasivnem standardu. Za večstanovanjske stavbe to še ni pravilo, vendar bo morala z novim predpisom o energijski učinkovitosti stavb zrakotesnost tudi v njih postati običajna praksa. To med drugim pomeni, da skozi dobra toplotnoizolativna okna, ki so kakovostno vgrajena, prehaja bistveno manj zraka, izmenjave skoraj ni. Podobne so razmere, če v obstoječi hiši ali stanovanju stara okna zamenjamo z novimi. Zrakotesnost se poveča, izmenjava zraka se močno zmanjša in le odpiranje oken ni dovolj.

Odpiranje oken ni dovolj

Posledice so različne. Najprej bo v stanovanju slab zrak, če bomo okna odpirali premalo, bo višja tudi relativna vlaga. Ta v stiku s hladnejšimi površinami, večinoma pod in nad okni, v kotih in na steklu, kondenzira. Če so ta mesta dalj časa vlažna, postanejo idealno gojišče za različne plesni. Da bi se naštetemu izognili, imamo dve možnosti. Prva je odpiranje oken, druga je vgradnja ene od vrst prisilnega prezračevanja. Vendar je treba vedeti, da zadostno kakovost zraka in primerno relativno vlažnost le z odpiranjem oken težko dosežemo. V sanitarnih in tehničnih predpisih je napisano, da je za zdrave in ugodne razmere v prostorih treba vsako uro zagotoviti 0,7 izmenjave zraka oziroma zamenjati kar 70 odstotkov vsega zraka v prostoru. To pomeni, da bi morali vsako uro vsaj za deset minut odpreti dve okni in narediti prepih. Tako rekoč nemogoče, saj za to nimamo niti časa niti volje. Poleg tega je tako pogosto odpiranje oken pozimi neprijetno. Pozabimo pa še na eno pomembno dejstvo. Okna smo zamenjali, da ne bo skozi netesne dele pihalo in da zmanjšamo toplotne izgube, s tem pa znižamo stroške za ogrevanje. S pogostim odpiranjem ta namen izničimo, saj toploti omogočimo široko odprto pot, da pozimi prehaja iz prostora ven, poleti pa od zunaj vdira vanj.

Predvsem lastniki obstoječih hiš in stanovanj v večstanovanjskih stavbah se teh dejstev pogosto ne zavedajo. Že v prvi kurilni sezoni po menjavi oken zgroženo ugotavljajo, da po šipah teče, v kotih in na stenah pod okni pa se začnejo pojavljati sivozeleni madeži. Zaradi premajhne izmenjave zraka je v prostorih vlaga preprosto previsoka, zato jo rešujejo z različnimi razvlaževalci zraka, ki niso nujno učinkoviti, hkrati pa pogosto porabijo precej električne energije.

Rozeta na oknu, ventilator v kopalnici

Izkušnje, predvsem tuje, kažejo, da je vgradnja še tako preprostega prisilnega oziroma nadzorovanega prezračevanja boljša rešitev. V hišah se lastniki zanj laže odločijo, veliko več težav pa je v večstanovanjskih blokih. Vendar tudi za te obstajajo rešitve, ki niso nujno povezane z visokimi stroški in soglasjem drugih lastnikov stanovanj v stavbah. Kakor pravi Bojko Jerman, strokovnjak za prezračevanje in učinkovito rabo energije v stavbah iz podjetja E-Netsi, je najbolj preprosta rešitev vgradnja klasičnega ali higrosenzibilnega prezračevanja. Zanj se lahko odloči vsak lastnik stanovanja, ne glede na druge. Sistem je sestavljen iz rozete za dovod zraka v prostor in naprav z ventilatorjem za odvajanje predihanega zraka. Rozete, ki imajo lahko vgrajeno tudi mrežico proti mrčesu in protihrupno ter protivetrno zaščito, vgradijo v okenske okvirje ali roletne omarice. Ventilatorje, ki nadzorovano odvajajo zrak, vgradijo v kopalnico in kuhinjo, lahko na mesto obstoječega zračnika ali ventilatorja. Rozeta glede na prostornino prostora in število ljudi v njem nadzorovano spušča svež zrak v notranjost. Med njo in ventilatorjem je treba urediti nemoten pretok pod vrati ali z luknjicami v njih. Higrosenzibilna različica sistema zaznava tudi relativno vlažnost v prostoru in dovod svežega zraka prilagaja temu. Sistem je učinkovit, zagotavlja svež zrak, uravnava relativno vlažnost in porabi malo elektrike, le pet do šest vatov, letni strošek tako znaša približno deset evrov, pravi Jerman in doda, da je edina pomanjkljivost sistema ta, da ni vračanja toplote odpadnega zraka. Vendar je naložba relativno majhna, Jerman ocenjuje, da lahko povprečno stanovanje v bloku opremimo že za tisoč evrov.

Napravo pod strop, cevi v vse prostore

Tehnično teže izvedljiva in dražja, energijsko pa bistveno bolj učinkovita je vgradnja lokalne prezračevalne naprave. Tudi za to se lahko odloči vsak posamezen lastnik stanovanja, če ima dovolj prostora za vgradnjo sistema, ki je sestavljen iz prezračevalne naprave in cevnega razvoda. Naprava se lahko namesti v spuščeni strop kopalnice ali predsobe, uporabimo lahko inštalacijsko omaro, jašek ali steno hodnika. Najbolje je, da izberemo mesto, od koder bo treba razpeljati čim manj cevi za dovod in odvod zraka, pravi Bojana Turk iz podjetja Ekoaktiv. Tako bodo morebitni gradbeni posegi manjši, manjši pa bo tudi strošek za cevi in izvedbo. Zajem zraka je treba urediti na zunanji fasadi, na primer na balkonu, ali po navpičnem vodniku, odvod zraka pa po vertikali na streho stavbe, še doda Jerman. Cevi je treba speljati od naprave do vseh prostorov, ki jih nameravamo prezračevati, njihov presek pa prilagoditi potrebni izmenjavi zraka, ki jo izračuna projektant. Prednosti tega sistema sta predvsem, da gre za napravo z vračanjem toplote odpadnega zraka, kar je energijsko bistveno bolj učinkovito kot prej opisani sistem, in možnost individualnega upravljanja pretoka zraka, ki ga naprava prilagaja trenutnim potrebam v prostoru, pojasni Turkova. Naložba v sistem je približno pet tisoč evrov.

Skupno ali le delno skupno prezračevanje

Tretja in četrta možnost prezračevalnega sistema sta centralno in semicentralno prezračevanje. Obe sta energijsko učinkoviti, vendar tehnično teže izvedljivi, poleg tega je zanju potrebno soglasje vseh lastnikov v večstanovanjski stavbi. Zanju se največkrat odločijo investitorji novogradenj, ki ju načrtujejo že v projektu, saj je poznejša vgradnja precej zahtevna in dražja. V tujini je vgradnja obeh sistemov v blokih, obstoječih in novih, precej razširjena, pri nas pa skoraj neznana. Po dostopnih podatkih v praksi še ni bila izvedena. V obstoječih večstanovanjskih stavbah je vgradnja teh sistemov smiselna le, če se lastniki odločijo za korenito energijsko obnovo stavbe, drugače je bolj gospodarno izbrati enega od prej navedenih sistemov, pravi Bojana Turk, Sicer pa je na primer semicentralni sistem za posamezno stanovanje cenejši kot lokalni, še doda.

V obeh primerih je bistvo prezračevalnega sistema centralna prezračevalna naprava z rekuperatorjem, ki je nameščena v kleti stavbe. Od tam se glavni dovodi zraka speljejo po ceveh, ki se jih lahko vstavi v obstoječe navpične jaške, če so ti na voljo. Sicer pa je treba najti prostor na hodnikih. Iz glavnega voda, se ločijo posamezni cevni vodi v vsaki etaži, od tam pa jih je treba speljati še v vsako stanovanje in podobno kot pri lokalnem prezračevanju še naprej po prostoru, pojasnjujeta sogovornika. Med sistemoma je nekaj razlik. Za semicentralno prezračevanje je značilno, da sta v vsakem stanovanju vgrajena še dva manjša ventilatorja (običajno pod stropom ali v kakšnem pomožnem prostoru), kar omogoča, da stanovalci količino pretoka v svojem stanovanju uravnavajo sami, neodvisno od drugih, pravi Turkova. Pri centralnem sistemu te možnosti nimajo. Druga razlika je ta, da je semicentralni energijsko bolj učinkovit od centralnega, saj skupna prezračevalna naprava napaja le glavne navpične dovode za zrak.

Bojko Jerman za obe možnosti pripomni, da je za njuno vgradnjo potrebnega preveč prostora, o centralnem sistemu pa še to, da je zaradi izmenjave toplote pri velikih volumnih stopnja rekuperacije toplote odpadnega zraka za približno 20 odstotkov manjša kot pri lokalnih prezračevalnih napravah, zato predvsem v obstoječih blokih priporoča lokalne. Pomisleke ima tudi zaradi vzdrževanja, ki med drugim pomeni menjavo filtrov in druga potrebna dela, na katera lastniki stanovanj nimajo vpliva. Turkova nasprotno meni, da je bolje skrb prepustiti usposobljenemu vzdrževalcu, stroški z menjavo filtrov pa nastanejo ne glede na to, ali je naprava centralna ali lokalna, saj jih je v obeh treba čistiti oziroma menjati. V drugem primeru se lastnik sam odloči, kdaj in kako bo to naredil, v prvem pa le plača račun.

Za kakršen koli prezračevalni sistem se lastniki odločijo, morajo imeti ustrezen projekt, pri preprostih sistemih pa vsaj natančne izračune o potrebni izmenjavi zraka na uro, se strinjata oba sogovornika.