Psi in mačke v različnih življenjskih obdob­jih potrebujejo hrano z različno vsebnostjo hranil, in sicer glede na rast in razvoj ter življenjsko aktivnost. »Mladiči na primer potrebujejo beljakovine in L-karnitin za podporo mišicam, optimalno količino mineralov za zdrav razvoj okostja, antioksidante za zdrav imunski sistem. Zreli psi in mački potrebujejo pravilno razmerje med vitamini, beljakovinami, maščobami in minerali za vzdrževanje vitalnih življenjskih funkcij,« pojasni veterinarka Iris Selan s klinike za male živali Tristokosmatih.

Večina skrbnikov svojim psom in mačkam kupuje brikete in konzerve, čeprav je še ved­no veliko takšnih, ki za svojega štirinožca kuhajo doma. »Industrijska pripravljena hrana vsebuje uravnotežene snovi za zdravo rast in razvoj živali. Nikjer žal ne najdemo kuharskih receptov za pripravo hrane, s katero bi našim kosmatincem zagotovili vsa potrebna hranila,« pove Selanova, ki še opozori, kako zelo pomembna je prehrana ne le za zdravje in dobro počutje psa, temveč tudi za lepe zobe. »Bolezni ustne votline, predvsem zobovja, so izredno pogoste pri psih in mačkih. Vzroki za takšna stanja so v prehrani, poleg tega pa seveda v slabi ali nezadostni ustni higieni, genetski zasnovi … Eden izmed vzrokov je odsotnost surovega mesa in surovih mesnatih kosti na dnevnem jedilniku psov. Ko psi trgajo meso in grizejo kosti, si s tem mehansko očistijo zobe, tako ni (oz. je precej manj) nabiranja zobnih oblog, slabega zadaha ali parodontalne bolezni. Je pa pri hranjenju s kostmi potrebna pozornost; psa moramo imeti vedno pod nadzorom, ponudimo mu le surove kosti, ki so primerne za njegovo velikost in izkušenost z grizenjem, in vedno preverimo, kakšno je blato. Veliko je takih, ki kosti težko prebavijo, potem pa imajo težave z zaprtjem ali drisko. Obstajajo pa tudi umetni nadomestki, ki so za lastnike lahko potuha pri čiščenju zob. So pa glede tega zagotovo bolj problematični mački, saj jim ne moremo dajati ničesar za grizenje in so težave s parodontalno boleznijo resnično zelo velike.«

Najpogostejše napake hranjenja

Pasji in mačji čari ter njihova mimika telesa, s katero nam govorijo, da naj jim vendarle odstopimo kakšen grižljaj dobrote, so pogosto tako zelo popolni, da skrbniki popustijo in jim ustrežejo. Toda nemalokrat jim s tem škodujejo, česar se marsikdo ne zaveda. »Hrana od mize ni primerna v nobenem starostnem obdobju, tako da vedno svetujemo, da se temu izognemo in se potrudimo ignorirati mile, proseče poglede. Delež predebelih živali je zelo velik ravno zaradi tega, ker smo lastniki preveč radodarni in delimo svojo hrano z njimi. Predvsem so tu problematični psi, ki so veliko bolj nagnjeni k 'žicanju'.« Dobro je tudi vedeti, da psi v slini nimajo encima amilaze (encim, potreben za razgradnjo škroba), ampak se ta izloča v manjših koncentracijah šele v nižjih delih prebavnega trakta (trebušna slinavka, črevesje). Načeloma se v prehrani pasjih kosmatincev odsvetujejo stročnice, sladkor, čokolada in seveda vse, kar bi bilo lahko kakorkoli alergeno. Sogovornica namreč opaža, da je pri psih vse več alergij na določeno hrano. Na vprašanje, zakaj, odgovori, da delno tudi zato, ker je v veterinarski stroki zdaj več znanja tudi o nutricionizmu naših hišnih ljubljenčkov. »Naši kosmatinci živijo bistveno dlje, kot so včasih, naša skrb zanje se je povečala, velikokrat v nepravi smeri. Psi spadajo med mesojede živali, čeprav niso tako ozko specializirani mesojedi kot mačke. Nekateri jih radi prištevajo med vsejede, saj so izredno prilagodljivi in so se v evolucije prilagodili tudi na druge vrste hrane, ki zanje ni najprimernejša. Zagotovo je vse te težave mogoče preprečevati s pravilno izbrano prehrano, ki se poleg konzervirane in briketirane hrane vedno bolj vrača k surovi prehrani. Ta je namreč v svetu je vedno bolj priljubljena.« Surova mesna hrana je po besedah sogovornice za pse in mačke zagotovo najbolj naravna, saj jo zlahka prebavijo, poleg tega hranilne snovi dobro črpajo le iz hrane živalskega izvora. »Dejstvo je, da psi v svoji prehrani ne potrebujejo ogljikovih hidratov, saj energijo črpajo iz maščob in beljakovin.«

Pomembna tudi voda

Vodo mora imeti žival vedno na razpolago, še zlasti poleti. Premalo popite vode lahko povzroči zdravstvene težave, celo takšne, ki ogrožajo življenje. Poleg tega je količina popite vode pokazatelj kakšnih kliničnih znakov bolezni, kot so sladkorna bolezen, bolezni ledvic, nadledvičnih žlez, vnetij maternice, pri katerih žival popije bistveno več kot običajno. »Načeloma naj bi žival popila približno do deciliter na kilogram telesne teže, odvisno od vrste hrane in vsebnosti vode v njej.«

Katero hrano izbrati?

Lastniki naj izberejo hrano, ki je primerna za starost njihove živali in življenjsko obdobje ter fiziološko stanje (npr. breje ali doječe živali, bolne živali …). Nekatere pasme psov potrebujejo več beljakovin, druge morda malo manj, a v osnovi je princip hranjenja takšen, da spremljamo, ali se žival dobro počuti, nima prebavnih težav, kožnih alergij ... »Vedno bolj pazimo na to, kako naravna je hrana, da je čim manj termično obdelana, brez konzervansov, nepotrebnih soli, ojačevalcev okusa, barvil … Tistim, ki se nimajo časa ukvarjati z nakupom in pripravo surovih obrokov, svetujem, da kupijo že vnaprej pripravljene, zamrznjene surove mesno-zelenjavne obroke (BARF = biologically appropriate raw food), ki se zdaj pojavljajo tudi na našem trgu. To so popolni obroki, ki vsebujejo vse potrebne vitamine, minerale in mikroelemente naravnega izvora, kar pomeni, da je skrb glede uravnoteženosti odveč in tudi tuhtanja, kaj živali dati za obrok, ne bo več.«

Koliko je dovolj?

»Za mladičke, ki se začnejo dohranjevati, svetujemo pet obrokov, potem se število zmanjšuje, vedno pa priporočamo raje dva ali tri manjše kot enega samega. Še posebno je to pomembno pri živalih velikih pasem z globokim prsnim košem, ki so recimo nag­njene k zasuku želodcu, ali pri tistih, ki imajo težave z želodcem.«

Včasih skrbnike zanima, koliko hrane naj ponudijo psu. Za usmeritev ima vsak pro­izvajalec hrane v navodilih navedeno dnevno količino hrane glede na starost in telesno težo živali. »Če se pri zdravi živali držimo tega oziroma do 10 odstotkov več ali manj, je hrane dovolj. Razen seveda ob brejosti, dojenju ... Če mora žival shujšati, je ta količina prevelika. Izbrati moramo hrano za hujšanje in se držati dnevne količine za želeno telesno težo, in ne tiste, ki smo jo uporabljali doslej,« svetuje Selanova, ki še doda, da je treba posodo za hrano, prostor in njeno višino prilagoditi pasmi, velikosti, našemu prostoru ... »Nikakor pa živali ne navadimo, da bi jo hranili iz roke, hodili za njo in jo prosili, naj kaj poje, saj lahko to postane pokora, ki si jo naložimo za kar lepo število let življenja našega kosmatinca.«