Pasma škotski ovčar je postala znana po filmu Lassie. Med ljubitelji psov je takrat izbruhnila prava evforija, saj so vsi želeli imeti ob sebi kosmatinca, čim bolj podobnega glavnemu pasjemu igralcu. »Za vsako pasmo je prevelika popularnost lahko usodna, predvsem za njeno vzrejno vrednost. Tako se je zgodilo tudi s škotskim ovčarjem. Iz psihično stabilnega in telesno močnega psa smo z nenadzorovano vzrejo, katere cilj je bil zgolj zaslužek, dobili plašnega, nervoznega in bolj šibkega psa. Kar precej časa je bilo potrebnega, da se je po zaslugi vztrajnih in s kinološkim znanjem podkovanih vzrediteljev pasma vrnila v dokaj normalne tirnice,« pojasni Lidija Okleščen iz Ljubljane, vzrediteljica in mednarodna kinološka sodnica, ki pasmo dobro pozna, saj ji delajo družbo tri psičke.

Najstarejša med njimi je soboljevo bela Tos­ca, ki jo je pripeljala iz Finske, sledi ji sedem­letna Perle, blue merle barve, ki izhaja iz Švedske, najmlajša pa je triletna blue merle Zoe, psička njene vzreje (Perlina hči), ki je sogovornici še posebno pri srcu, saj se je skotila z njeno pomočjo. »Pravijo, da si človek izbere pasmo, primerno svojemu značaju, in to zagotovo velja zame in za škotskega ovčarja. Za predstavnike te pasme je značilno, da so zelo zaščitniški, si želijo družbe svoje družine (zato niso primerni za v pesjak), na katero so močno navezani. Za prijatelje sprejmejo tudi druge živalske vrste, kot so mačke, kokoši, zajci, papige. Radi so v družbi sebi enakih pasjih štirinožcev, niso pa ljubitelji iger z agresivnejšim pristopom. Takrat se raje umaknejo k svojemu gospodarju. Poleg tega so zelo čustveni in trpijo, ko začutijo slabo voljo svojega skrbnika. Škotski ovčar ti prodre globoko pod kožo in tam lahko ostane vse življenje. To se je zgodilo meni,« iskreno prizna.

Tako kot vsak pes tudi škotski ovčar potrebuje dnevno gibanje, se pa prilagodi potrebam svojega gospodarja. »Zato je primeren tako za aktivne kot manj aktivne ljudi. Res pa je, da ni prevelik ljubitelj otroškega vreščanja, zato je bolje, če si ga izberejo starejši.« Čeprav so ti psi vedno pripravljeni na akcijo in gibanje, običajno niso najbolj navdušeni nad vodnimi aktivnostmi, a vedno se najdejo izjeme. Poleti se, namesto da bi se zapodili v reko, jezero ali morje, raje umaknejo v senco in se ohladijo. »Ne ustreza jim ne vroče poletje ne mrzla zima, najbolje se počutijo v spomladanskem in jesenskem času,« pojasni skrbnica treh pasjih lepotcev.

V treh barvnih različicah

Zaradi dolge in bogate dlake si mora Lidija vzeti kar nekaj časa za nego svojih psičk. Prepričana je, da je samo negovan škotski ovčar lep škotski ovčar. Vendar to ne pomeni, da potrebuje vsakodnevno nego. »Dovolj bo, da ga enkrat ali dvakrat na teden temeljito skrtačimo. Kopanje je potrebno predvsem, ko menja dlako, striženje krempljev pa je odvisno od fizične aktivnosti psa. Tisti, ki živi v stanovanju, ima gotovo daljše kremplje, kot pes, ki si jih naravno obrusi v naravi.«

V standardu pasme škotski ovčar je določeno, da je to pes izjemne lepote in elegance, z dostojanstveno držo, telesom, daljšim od njegove višine. Glava je dolga, klinasta, oči so temne, mandljeve, rep je dolg in ne sme biti nošen čez hrbet, njegova ušesa pa so visoko nastavljena in na tretjini prepognjena naprej. Dlaka je dolga, priležna, z bogato podlanko. Po standardu FCI obstajajo tri različne priznane barve: soboljevo bela (odtenki rjave), tribarvna (prevladujoča črna z rjavimi ožigi in belino) ter blue merle (modro marmornata z rjavimi ožigi in belino). Poudariti je treba še, da je škotski ovčar ena izmed razmeroma zdravih pasem, zanj značilna bolezen pa je CEA – anomalija oči pri ovčarjih, ki v hujših oblikah lahko povzroči slepoto.

Bistri in ljubeči

Lidija pove, da je včasih pretirano lajanje škotskih ovčarjev morda ena od njegovih nezaželenih lastnosti, ki pa jo z ustrezno vzgojo zelo dobro obvladujemo. »Navkljub svoji než­nosti znajo biti odlični čuvaji, saj imajo izredno močne receptorje in hitro zaznajo neznanca ob njihovem teritoriju in z lajanjem nanj tudi opozorijo. Kadar pa pridejo gostje, jih večinoma najprej pozdravijo zadržano, sčasoma pa se popolnoma sprostijo.«

Škotski ovčarji spadajo med najbolj inteligentne pasme, vendar je treba razumeti njihov značaj in temu primerno usmeriti učenje. Zaradi svoje gibčnosti so primerni predvsem za agiliti. »Sama ne uporabljam nobenih posebnih načinov učenja, saj so se vsi moji psi naučili osnovnih pravil v sobivanju z menoj. Pogosto se celo sprašujem, ali znajo moji psi brati moje misli,« se nasmeje sogovornica, zaljubljena v preprosti in ljubeči značaj svojih psov.