Zakaj so pred začetkom gradnje nujne geotehnične preiskave tal?

Podatki o tem, kje so nosilna tla, kje so mehkejši nanosi zemljine, ali kje plazi in podobno, so zelo pomembni za izbiro ustrez­nega temeljenja. Hiša, katere del stoji na trdnih tleh, na primer na skali, drugi pa na mehkejših tleh, ne more imeti povsod enakih temeljev. Če so enaki, se bo del na mehkejšem terenu čez čas posedel, na zidovih pa se bodo pojavile razpoke (za to težavo so značilne diagonalne razpoke v stenah na zunanji in notranji strani). Upoštevati je treba tudi, da se geotehnični parametri zemlj­ine poslabšajo pozneje, ko je objekt že zgrajen – zemljina se odziva na podnebne spremembe, posege v naravo, obilno deževje ali ekstremno sušo, zato se lahko temelji začnejo posedati šele po nekaj desetletjih, na hiši pa se pojavijo razpoke. Vse to je treba upoštevati pri izbiri ustreznega načina temeljenja.

Kako poskrbeti, da bodo temelji, na katerih bomo gradili, dovolj nosilni in obstojni?

Vrsta in izvedba temeljev sta odvisni od sestave tal, velikosti in višine hiše, naklona terena in tudi od tega, ali v neposredni bližini že stoji kakšen objekt. Temelji morajo med drugim preprečiti večje neenakomerno posedanje posameznih delov hiše, zagotoviti, da posedanje in pomiki hiše ostanejo v dovoljenih mejah, in preprečiti poškodbe na sosednjih objektih. Najpogostejša napaka graditeljev so preplitvi in prešibki oziroma poddimenzionirani temelji, popravljanje poškodb zaradi nepravilno izvedenega temeljenja pa je zahtevno in drago.

Temelji bi morali, odvisno od teže objekta, segati od 80 do 90 centimetrov globoko, njihova nosilnost pa je odvisna od njihove širine. Širši ko so, manjša je obremenitev tal, kar je še zlasti pomembno pri manj nosilnih tleh. Na takšnih tleh ne pride v poštev plitvo temeljenje, ki je sicer preprostejše, hitrejše in cenejše, izberemo pa ga glede na element, prek katerega se teža objekta prenaša na temelj (točkovni in pasovni temelji, temeljni nosilci, temeljna plošča in poglobljeno temeljenje). Pri gradnji hiš se sicer najpogosteje uporabljajo pasovni temelji, ki potekajo pod zunanjimi stenami ter notranjimi nosilnimi in predelnimi stenami. Če gradimo na terenu s slabo nosilnostjo, je nujna armiranobetonska temeljna plošča (njeno debelino in vrsto armature določi gradbeni inženir statik na podlagi nosilnosti in sestave tal). Če so vrhnje plasti terena premalo nosilne, je potrebno globoko temeljenje s piloti, pri katerem težo objekta prenesemo na globlje ležečo nosilno plast, najmanj pet metrov globoko.

Kako preprečiti spiranje zemljine pod hišo, kar je pogosto vzrok za posedanje?

Za posedanje in razpoke na marsikaterem objektu so pogosto krive meteorne vode oziroma dejstvo, da imajo ob vsakem obilnejšem deževju prosto pot do objekta, ker je okrog njega neustrezna drenaža ali je sploh ni. Pomanjkljivost je treba odpraviti, prav tako morebitne poškodbe na kanalizaciji in vodovodu, v nasprotnem primeru noben način sanacije posedanja ne bo imel dolgoročnega učinka in se bodo težave ponavljale.

Kako sanirati razpoke v zidovih in tleh, ki nastanejo zaradi posedanja objekta?

Sanacija zidnih in talnih razpok z mavcem in prekrivnimi barvami ima kratkotrajen učinek, saj je ukrep zgolj površinski. Za trajno sanacijo razpok, ki nastanejo zaradi posedanja objektov, je treba najprej odpraviti vzrok za njihov nastanek, torej sanirati temelje ali temeljna tla, šele potem pridejo na vrsto same razpoke. Najbolj učinkovito jih bomo sanirali s posebnimi cementnimi lepilnimi masami, ki jih v razpoke, na primer v polnih opečnih zidovih, injektiramo pod pritiskom. Razpoke v kamnitih zidovih saniramo tako, da injektiramo celotno razpokano območje. Z vnosom cementne mase dosežemo polno monolitnost zidu, kar je zelo pomembno ob morebitnem potresu. Za zatesnitev večjih razpok, širokih centimeter ali več, so primerne tudi ekspanzijske cementne mase, ki se v razpoke vnašajo ročno, z zidarskim orodjem. Vsekakor to ni delo, ki bi ga opravili v lastni režiji, ampak ga je treba prepustiti strokovnjakom.

Ali vsaka razpoka pomeni nevarnost?

Majhne, do milimeter široke razpoke na površini zidu običajno pomenijo, da je poškodovan oziroma razpokan samo omet. Te niso razlog za skrb, ne škodijo konstrukciji in jih lahko odpravimo s kakovostnejšim ometom ali opleskom. Ali je razpoka globlja, najlaže ugotovimo tako, da na manj vidnem mestu odstranimo omet do opeke. Statično varnost objekta lahko ogrožajo debelejše, širše razpoke na notranjih in zunanjih zidovih ter na armiranobetonskih etažnih ploščah in konstrukcijah. Na splošno velja, da lahko resne težave pomenijo razpoke, široke že od 0,3 do 0,5 milimetra, ki segajo v prerez zidu.

Kako poteka sanacija temeljev s podbetoniranjem?

Izbira načina sanacije temeljev je odvisna od vzroka posedanja, sestave tal in globine, do katere je treba temelje učvrstiti. Posedanje temeljev je največkrat posledica slabo izvedene in slabo izračunane statične stabilnosti, pravi vzrok pa lahko ugotovi le geomehanik. Razpoke na enem mestu so namreč lahko posledica napetostnega stanja, ki ga povzroča premikanje terena na drugem koncu hiše – podporna dela v temeljnih tleh na mestih, kjer so poškodbe najbolj očitne, niso vedno smiselna, kajti tla se lahko pogrezajo drugje. Zato je pomembno, da hišo in tla pod njo pred posegom pregleda geomehanik, saj vsi načini sanacije niso primerni za vsak objekt.

Temelje hiše, ki se poseda, lahko učvrstimo na več načinov. Najbolj klasična metoda je podbetoniranje, pri katerem na kratkih odsekih temelje odkopljejo in podkopljejo ter praznine zalijejo z betonom. Preden se ga lotimo, je treba vedeti, da bomo za odkop temeljev ob zidu potrebovali vsaj dva metra prostora. Kot sanacijski material je treba uporabiti čiste cemente oziroma cemente z dodatki za ekspanzijo, ki zapolnijo prazne prostore in ne dovoljujejo krčenja materiala. Stike med novim in starim temeljem je treba še injektirati, da se do zadnjega kotička zapolnijo vsi prazni prostori. Novi temelj je treba tudi primerno povezati s starim, pri čemer v stare običajno izvrtajo luknje, ki jih je treba razprašiti, vanje pa nato z epoksidnimi lepili vgradijo povezovalna sidra. Pred betoniranjem novega temelja je treba površino starega dobro očistiti (ročno in s pranjem s curkom pod visokim tlakom). Na stare temelje nato nanesejo cementni obri­zg z dodatkom akrila in vgradijo vzdolžno in stremensko armaturo, temelje pa dobetonirajo po namestitvi enostranskega opaža. Na koncu je treba še zatesniti razpoke v obodnih nosilnih zidovih, najbolje šele, ko se prenovljen nosilni sistem stabilizira, kar lahko v nekaterih primerih traja tudi nekaj mesecev. V tem času lahko spremljamo delovanje razpok, in sicer tako, da na njih vgradimo tako imenovane kontrolne plombe, ki pokažejo morebitno odpiranje oziroma zapiranje razpok.

Kako poteka sanacija s piloti?

Sanacije poškodb zaradi posedanja in ugrezanja se lahko lotimo tudi z vgradnjo tako imenovanih iglastih mikropilotov. Tudi ta poseg je, tako kot podbetoniranje, povezan z večjimi gradbenimi posegi. Ob stiku zidu in tal pod kotom je treba zvrtati sonde do globine dveh metrov ali več, nato pa pod pritiskom vanje injektirati mineralno cementno nabrekajočo maso. Vse skupaj se ojači z vgradnjo posebnih palic oziroma pilotov. Takšen način sanacije podaljša obstoječe temelje in hkrati učvrsti nosilno podlago.

Kako sanirati temelje brez večjih gradbenih posegov?

Najhitrejši način sanacije temeljev, ki ne vključuje večjih gradbenih posegov, je globinsko injektiranje oziroma vbrizgavanje ekspanzijske smole pod temelje. S tem postopkom utrdijo temeljna tla in ustavijo posedanje. Pred začetkom del strokovnjaki opravijo sondiranje terena, s katerim ugotovijo gostoto oziroma nosilnost zemljine. Postopek je sicer mogoče uporabiti pri vseh oblikah temeljenja in v različnih tipih zemljine. Pred posegom je treba odpraviti tudi morebitne poškodbe na kanalizaciji in vodovodu ter urediti drenažo, drugače se lahko težave s posedanjem temeljev in razpoke ponovijo.

Na zunanji ali notranji strani ob stiku zidu in tal naredijo vrtine s premerom do 30 milimetrov, ki lahko, odvisno od obtežbe objekta in nosilnosti temeljnih tal, segajo od tri do osem metrov pod temelje. Če so temelji tik pod površjem ali je hiša celo brez njih, si vrtine sledijo na razdalji 60 centimetrov, pri zelo globokih temeljih pa zadostuje razdalja 120 centimetrov. Skozi bakrene cevke v vrtine vbrizgajo ekspanzijsko smolo, ki se v zemljini razširi in tako učvrsti temeljna tla. Z globinskim injektiranjem je mogoče tudi dvigniti konstrukcijo za nekaj milimetrov ali celo centimetrov.

Zakaj je nujen pregled temeljnih tal in konstrukcije pred nadzidavo ali dozidavo hiše?

Zaradi poznejših posegov v konstrukcijo hiše se lahko na zidovih in stropih pojavijo razpoke, tudi če so bili temelji pravilno izvedeni. Z dozidavo in nadzidavo hiše namreč obremenimo tako konstrukcijo hiše kot tla pod njo, zato je pregled obojega pred posegi nujen, tudi če na objektu ni še nobenih vidnih poškodb. Graditelji pri nadzidavi in dozidavi običajno porušijo še kakšno steno, pogosto se zgodi, da odstranijo celo nosilni zid, zato je konstrukcija še toliko bolj ogrožena. Posegov v konstrukcijo se nikoli ne smemo lotevati brez predhodnega pregleda stavbe in s tem povezanega statičnega izračuna nosilnosti.