Nedaleč od Kranjske Gore se je, stisnjena v dolini potoka Krotnjaka, ki priteče izpod Korenskega sedla, čez katero je že od nekdaj vodila prometna pot na Koroško, razvila vas Podkoren. Ker je visokogorska pokrajina s svojo lepoto že od nekdaj privlačila tuje popotnike, se je v vasi že pred Kranjsko Goro utrdila turistična dejavnost. Letoviščna naselbina pa ni bila poznana samo po prelepi gorski naravi, planinskih poteh in odličnih smučarskih terenih, ampak tudi velikih in lepih zidanih hišah s strmimi in z lesom pokritimi strehami.

»Da tega bogastva enkrat za vselej ne zapravimo!«

Hitro in napredno preoblikovanje, ki je v novejšem času uničilo veliko podedovanih naselbinskih kakovosti, je bilo v Podkorenu zadržano. Izpeljano je bilo v manjšem obsegu in tako, da se je dediščina večstoletnega razvoja naselbine in njegove neposredne okolice ohranila. Z dediščinsko vrednostjo urejenega prostora in razvite arhitekture se še posebej odlikuje zgornji del vasi, v katerem domačije z identitetno arhitekturo stanovanjskih hiš obrobljajo naselbinsko vpad­nico, razširjeno v trg nepravilne oblike.

V naselju postopoma razvite domačije določajo monumentalne stanovanjske hiše, ki se odlikujejo po temeljitosti zidave in likovni ambicioznosti. Zgovoren dokaz, da graditelji niso upoštevali samo ukoreninjenega prilagajanja naravnim danostim in lastnega vedenja, ampak so v arhitekturo vseskozi domišljeno vključevali v širšem prostoru uveljavljeno tehnično znanje in merila lepega. Podedovane hiše, ki se z mogočnim gorskim ozadjem zlivajo v urbano celoto, predstavljajo izjemno kulturno dediščino, ki jo moramo še posebej pazljivo dopolnjevati in prilagajati novemu. Navsezadnje imajo tudi prihodnji rodovi pravico živeti v pokrajinah z vsem bogastvom podedovanih oblik, ki smo jim napravili že tako preveč škode. V monografiji Zakladi Slovenije (1979, str. 242) je Matjaž Kmecl zapisal: »Gre za to, da tega svojega, danes zvečine še nepojmljivega in nepredstavljivega bogastva ne zapravimo, potrošimo, da ga z nenadzorovanimi goni ne uničimo.« Zavezati se moramo »pametnemu obnašanju in gospodarjenju, ki ne bo videlo le golega komercialnega cilja«, ampak v ta cilj sta vključena tudi varovanje in razvoj domače ustvarjalnost kot posebne, izvirne in narodu lastne dragocenosti.

Pr'Gavedarjo

V zgornjem delu naselja je med velikimi domačijami z imenitnimi starimi hišami tudi Govedarjeva. Stanovanjska hiša, ki jo je mogoče primerjati kar s skromnejšimi mestnimi hišami, je današnjo podobo dobila leta 1913. Tega leta je bila namreč končana prezidava kupljene stare stavbe, ki jo je novi last­nik Ivan Gregori preprosto vgradil v novo in veliko večjo. Domačija od takrat nosi domače ime Pr'Gavedarjo (novi lastniki so s seboj prinesli tudi svoje domače ime). Notranjo razporeditev prostorov nadstropne, v blago brežino postavljene in podkletene hiše, umerjene po potrebah velike družine, so graditelji prilagodili kmečkemu načinu življenja in dela. Zato je enaka v slovenskem prostoru splošno razviti tlorisni shemi kmečkega doma. V pritličju je bila poleg »hiše«, osrednjega bivalnega prostora, po pomenu poudarjena še velika prehodna veža, ki je poleg prostorov v pritličju (»hiša« s kamro, kuhinja in »vežna kamra«) povezovala tudi zunanji prostor ceste oziroma trga z notranjim dvoriščem. Poleg tega so bile v veži stopnice, vez pritličja z osrednjim velikim predprostorom (»zolom«) v nadstropju, od koder se je prišlo v sobe in v »ta zgornjo« kuhinjo.

Življenje v hiši je leta 1968 pretrgala smrt mladega gospodarja. Čeprav od takrat ni bila več stalno naseljena, so jo dediči skrbno vzdrževali in vestno popravljali od zoba časa nastale poškodbe. Leta 2008 pa so se odločili, da jo prenovijo in jo usposobijo za novo življenje. Za bivanje ene družine preveliko notranjost so razdelili v dve ločeni enoti. V manjši, dostopni z dvorišča, so si Gregorijevi uredili družinsko stanovanje, v večji, vhod je s ceste oziroma s trga, pa so v majhnem pritličnem delu uredili kuhinjo z jedilnico in v prostornem nadstropju sobe za goste. V tem delu si je domača hči Martina, gonilna sila prenove, uredila tudi prostor za svoje občasno bivanje.

Redno vzdrževanje zmanjša obseg prenovitvenih del

Kakovostna gradnja, redno vzdrževanje in pred več stoletji premišljeno izbrano zemljišče za gradnjo so se bogato obrestovali pri zadnji posodobitvi in prilagoditvi notranjosti novi uporabi. Ker so temeljna tla suha, so suhi tudi temelji in zidovi, zato izdelava sodobne zaščite pred talno vlago ni bila potrebna.

Izvirna konstrukcija s kamnitimi zidovi, v pritličju so debeli šestdeset, v nadstropju petdeset, v mansardi pa trideset centimetrov, in lesenimi stropi je trdna, zato strokovnjaki niso zahtevali protipotresne utrditve s kovinskimi ali armiranobetonskimi vezmi. Tudi s streho niso imeli dela, popravljena pred 25 leti je še vedno v odlični kondiciji. Le pri saniranju stropnih konstrukcij, stara peščena polnila so nadomestili z novim toplot­noizolacijskim materialom, so ugotovili, da je nosilnost obstoječih lesenih tramov slaba. Utrdili in povečali so jo z obojestransko pritrjenimi plohi. Pred izboljšavo nosilnosti in zvočne izolacije stropnih konstrukcij, po katerih so razpeljali tudi vse nove inštalacijske vode – vse sobe za goste so opremljene s sanitarnimi enotami –, so morali odstraniti obstoječ lesen tlak. Ker je bil močno poškodovan, so ga nadomestili z novim. V pritličju in veži pa so tla končno obdelana z betonskimi ploščicami, pisanimi in izvirno oblikovanimi, položenimi na novo betonsko podlago.

Nove so tudi stopnice, okenska in vratna krila ter okenski in vratni okvirji. Stavbno pohištvo je izdelano po vzoru starega. V vseh podrobnostih natančne posnetke lesenih delov oken z vloženim izolacijskim steklom je odlično izdelal mizarski mojster Dobrina iz Bistrice ob Sotli.

Varčno in do kulturne dediščine občutljivo je izvedena tudi obnova notranjih in zunanjih ometov. Martina Gregori je povedala, da so jih pokrpali. Z novim ometom, izdelanim z mešanico lokalnega peska in apnenega veziva, so nadomestili le odpadel omet. Tega pa ni bilo prav veliko, kar kaže, kako mojstrsko je bilo delo nekoč opravljeno. Poleg ometov je bilo treba popraviti okruške secesijskega okrasja v ometu. Popravljeni zunanji zaključni sloj stavbnega ovoja so še polepšali z izbranimi svetlimi barvnimi toni.

Odstrte izvorne poslikave sten

Secesija, likovna smer, ki je blago nakazana na stavbnem licu v letu 1913 postavljene hiše, je polno zaživela v njeni notranjosti. Pisanost sten, ki je bila na prelomu 19. v 20. stoletje priljubljen in moderen okrasni element novega umetnostnega gibanja, se je med popravljalnimi deli razkrila v vsem svojem bogastvu. Ker so izvirne poslikave sten, vzorci so sestavljeni iz prevladujočih cvetličnih motivov, večkratni nanosi opleska močno poškodovali, žal popolna restavracija ni bila mogoča. Neodvisno od obsega odstrtega pa okrasni vzorci, delo restavratorke Erike Žučko, s svojo raznolikostjo, pisanostjo in izvirnostjo zaznamujejo sobe, jih določajo in ločujejo med seboj.

K izjemnosti prostorov poleg izvirnih poslikav pripomore tudi pohištvo iz tistega časa. Na srečo je bilo v hiši. Seveda ga je bilo treba popraviti in posamezne kose (postelje) prilagoditi novim meram in novim uporabnim zahtevam. Staremu so dodani novi pohištveni elementi, izdelani iz masivnega lesa po zamisli AKSL arhitektov, avtorjev vseh s prenovo povezanih sprememb.

Pika na i – izvirno oblikovan tekstil

Harmonijo končne obdelave sten in tlakov ter nove in stare opreme dopolnijo izvirno oblikovane tekstilije. Priznana modna oblikovalka Almira Sadar je prelepe tekstilije, od posteljnega perila do zaves, izdelala po lastni zamisli. Ker se je zgledovala po podedovanem hišnem perilu, je za sestavljanje različnih okrasnih vzorcev izbrala motiv nageljna in likovno poudarila vezeni okras in identitetni veziljski vbod – enostavni križec.

Po vseh načelih kakovostnega razvojnega varovanja stavbne dediščine izpeljano prenovo je tako dopolnila popolna premična oprema, ki je povezana s preteklostjo, z za to okolje značilnim likovnim oblikovanjem. Martina Gregori je to zavestno hotela!