Na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje so se premožni meščani začeli umikati iz zgoščenih, slabo osončenih in skromno ozelenjenih mestnih središč v nastajajoča parkovno urejena predmestja s samostojnimi enodružinskimi hišami – vilami. Ne samo v Ljubljani, Mariboru, Celju, mestne četrti z vilami so se oblikovale tudi na robovih manjših naselbinskih središč. V Ribnici na Dolenjskem, ki slovi po suhi robi, lončarstvu in jezikoslovcu Stanislavu Škrabcu, se je takšna četrt razvila tik ob trškem jedru, ki mu vlada monumentalna župnijska cerkev z zvonikoma, zgrajenima po načrtih Jožeta Plečnika.

V ribniški četrti vil je leta 1923 postavil nov dom veleposestnik in lesni trgovec Milan Klun. Hiša je bila zgrajena po načrtih, v tistem času uveljavljenih za gradnjo vil, ki pa so jih gradbeniki spretno prilagajali željam investitorja in krajevnim zahtevam – strogi zakonodaji, ki je določala velikost, višino in umestitev objekta na gradbeno zemljišče. Postavljena vila, z delno vkopano kletno in visoko pritlično etažo, ki je bila tedaj s svojo velikostjo in modnim videzom v ponos last­niku, je ohranila izvirno likovno podobo kljub številnim spremembam uporabnosti in tehničnim izboljšavam. V poletnih mesecih se kaže ujeta v zelenilo skrbno negovanega sadnega in zelenjavnega vrta. Kockasto oblikovano arhitekturno telo, ki ima v osi prostorsko izpostavljenega dela členkast polkrožni izriv, pokriva široka in strma štirikapna streha. Fasadni okras je močno okrnjen, kar je značilnost časa, ki je v arhitekturi vodil v modernizem.

Ozdravitev

Velika in udobna ter likovno popolna vila pa, tako kot vse hiše, postavljene v začetku prejšnjega stoletja, ni imela nikakršne zaščite pred talno vlago. Čeprav je bila vseskozi naseljena, ogrevana in dobro prezračevana, so vlažne lise, ki so se začele širiti po kletnih zidovih, luščenje barve in odpadajoč omet lastnikom napovedali, da preveč vlage v kletnih zidovih resno ogroža trdnost konstrukcije. Odločili so se za temeljito ozdravitev. Okrog stavbnega oboda so izdelali vertikalno drenažo, zaščitili vkopane kletne zidove z vertikalno hidroizolacijo in njihove dele nad zemljo z vlagoodbojnimi ometi. Zadnje večje popravilo stavbnega ovoja je bilo izpeljano leta 2004. Tedaj so zamenjali dotrajano stavbno pohištvo in v celoti obnovili zunanje omete ter vse pobarvali v peščenem odtenku. Novi okenski in vratni okvirji ter nova okenska in vratna krila v vsem posnemajo dotrajane izdelke.

Tudi notranja razporeditev prostorov je sledila shemi, ki je bila značilna za večino vil tistega časa. V delno vkopani kletni etaži – z dvorišča vodijo vanjo le tri stopnice – so bile kuhinja s shrambami, kmečka soba z lončeno pečjo, soba za služinčad, pralnica, sanitarije in klet ter seveda velika veža, ki ni povezovala samo prostorov v kletni etaži, ampak s stopnicami tudi obe etaži med seboj. V visokem pritličju, ki ga v stavbnem ovoju kažejo visoka dvodelna in s prečniki členjena okna, postavljena v določenem osnem redu, so bili bivalni prostori družine. Med njimi sta bila najimenitnejša salon in velika jedilnica, ki je bila s kuhinjo pod seboj povezana s priročnim dvigalom, kar je za čas gradnje presenetljivo napredno.

Od ordinacije do stanovanja

Prva preureditev notranjosti je bila izpeljana leta 1935. Vilo je tedaj kupil dedek današnje lastnice, zdravnik dr. Janez Oražem (po njem se imenuje tudi zdravstveni dom v Ribnici). V kletnih prostorih, natančneje v kuhinji in kmečki sobi, je uredil zdrav­stveno ordinacijo s čakalnico. Kuhinjo pa so preselili v nov in skladno z arhitekturo stavbe oblikovan prizidek na levi strani pročelja. Pozneje so njegovi potomci namembnost prostorov v delno vkopani kletni etaži še večkrat prilagodili trenutnim potrebam, zdaj pa ima Mateja tu urejeno prijetno stanovanje, ki ga sestavljajo veža, velik delovni bivalni prostor, kuhinja z jedilnico, spalnica z garderobnim prostorom in sanitarije.

Zaradi rednega in kakovostnega vzdrževanja stavbe in zaradi izvorne bivalne namembnosti dela kletnih prostorov ureditev doma v hiši staršev ni bila zahtevna. Mateja je v sozvočju z zamišljeno namembnostjo prostorov razpeljala inštalacije, položila nove tlake, z ometi zgladila in z barvo polepšala stene in prostori so bili nared za razmestitev notranje opreme.

Iz izkušenj vemo, da so mnoga lepa, likovno domišljena stanovanja, skladna v barvah in opremi, ki je omejena na najnujnejše in je, tako kot vsi okrasni predmeti, postavljena na izbrana mesta, pentlje in naborki pa so prepovedani, hladna. Toda v Matejinem domu nimamo tega občutka, čeprav očem ne ostane prikrito, da je stanovalka zavezana minimalističnemu oblikovanju, da ima rada čiste geometrijske oblike, čiste barve, kovino in steklo. In še, v vseh prostorih prevladujeta barvi z obeh skrajnih koncev barvne lestvice, bela in črna. Beli so stene in stropi, črno je pohištvo, ki je po načelu manj je več omejeno le na najnujnejše. Poleg tega je vsaka podrobnost, od postavitve predalnika v prostor do razmestitve okrasno oblikovanih škatel na polici, skrbno načrtovana.

Praktično, urejeno, a prijetno. Za slednje poskrbita barvi, rjasto rdeča in rjava. Posebno rjava, ki se prikrito pojavlja v vseh prostorih in v vseh odtenkih lesa – medu in zrelega žita. V naravni barvi lesa so leseni tlaki v vseh sobah z izjemo veže, poleg tega so v tej barvi različni izdelki iz vrbovih vej, rafije, ratana, trsja, iz listov bananovca in tako naprej ter razpostavljeni prostostoječi povezi vrbovih vej. Pletene košare različnih oblik, zbrane od vsepovsod, med njimi je tudi nekaj domačih ribniških pletarskih mojstrovin, so bogato napolnjene s posušenimi hortenzijami, bodečimi nežami, s cvetovi divjega česna, raz­novrstnimi žiti in travami. Tudi v delovni sobi, sicer zapolnjeni s knjižnimi policami, fascikli in računalniško opremo.

Unikatno oblikovani kosi opreme

Poleg tega da je Mateja svoj praktični in lepi dom skrbno uredila, je nekaj kosov pohištva unikatno preoblikovala ali izdelala sama. Recimo veliko okroglo mizo v jedilnici. Sestavljena je iz valja (noga) in nanj položene steklene plošče. V valj iz pločevine – element je ostanek razstavne konstrukcije, ki jo je Mateja oblikovala za razstavo del kiparja Franceta Goršeta – je pet centimetrov pod robom vstavila polico. Nastali prostor je do roba napolnila s peskom in čez položila stekleno mizno ploskev. Izvirno, unikatno in lepo. Okrog mize in še kje pa so razpostavljeni stari leseni kmečki stoli, poznani pod imenom windsorski. Čeprav niso plod domačega izročila in obrtnega mojstrstva, spominjajo na čas, ko so številne večje mizarske delavnice v slovenskem prostoru izdelovale pohištvo za ameriški trg. Med temi izdelki so bili tudi znameniti windsorski stoli, ki jih domišljene v Angliji in v različici osnovne oblike razširjene v Ameriki še vedno izdelujejo v starem slogu.