Vinograd, kakih 1700 kvadratov meri, je na bregu reke Save na Brodu pri Ljubljani, nedaleč od tam, kjer imajo tekme kajakaši. Od daleč, kakor se zgodi pogosto, ni videti nič posebnega, od blizu pa hitro postane jasno, da gre za izjemno velik nabor sort, saj so iste sorte med trsi izjeme. Tugomir Najdič pripoveduje, da ima približno 340 sort namiznega grozdja, njegovega največjega hobija, ob tem pa še približno 80 stebričastih dreves, znanih tudi kot balerinke, z najrazličnejšimi sortami in vrstami sadja. To pa še ni vse. Takoj je jasno, da zbiratelja navdušuje vse, kar je novega, nenavadnega in drugačnega. Na vrtu v Brodu ima več sort fig, med drugim 'Violette', ki menda zdrži temperature do –21 stopinj, pa marelico in hruško z vijoličastimi plodovi, breskev, nektarino in marelico s sploščenimi plodovi, pa najnovejši hit, jabolka z rdečim mesom, breskev s povešavo rastjo, prav zdaj pa je začel zasajati še mesečne jagode, medtem ko ima soproga na skrbi zeliščno-zelenjavni del, ki, resnici na ljubo, čudovito uspeva.

Najdič se s cinično duhovitostjo takoj pritoži nad lokacijo, češ da je popolnoma neprimerna za sadje v celoti, še posebno pa za trto. Ta najraje raste na južnih pobočjih, torej kje na hribu, medtem ko je pri njem na ravnem, še huje, v kotlini. Ob bregu reke Save so namreč zgrajeni protipoplavni nasipi, na drugi strani pa je tudi bližnja cesta dvignjena, tako da je nastala kotlina, v kateri se še bolj kot sicer zadržuje mrzel in vlažen zrak – idealen za razvoj bolezni, pripoveduje gostitelj in pokaže, kako je kljub popoldanskemu času trava v senci še vedno mokra. Krasno, za razvoj peronospore, pripomni.

Kljub tej vse prej kot ugodni legi je s trmo in perfekcionizmom dokazal, da je mogoče tudi v takih okoliščinah gojiti rastline na ekološki način. Sam namreč prisega na biodinamično gojenje trte, o čemer priča velik kotel z mešalnikom za biodinamične pripravke, ki čaka na uporabo. »Že takoj sem se odločil, da bom vzgajal trto na ekološki način. Ne bom zastrupljal vnuka, žene, poslovnih partnerjev, prijateljev in sosedov,« doda. V skladu s tem se je tudi že v izhodišču odločil, da se bo specializiral za odporne sorte trte, take, ki za spodoben pridelek naj ne bi potrebovale kemične asistence, pravi.

Kakšna je pravzaprav definicija odporne sorte? »Če trte, odporne proti glivičnim boleznim, rastejo na dobrih vinogradniških legah, jih v normalnih letih ni treba škropiti. V izjemnih razmerah, to je veliko dežja (velika infekcija), pa sta potrebni eno ali dve škrop­ljenji. Proti glivičnim boleznim absolutno odpornih trt ni. Da bi lahko bolje razumeli to odpornost, jo primerjajte z odpornostjo izabele ali jurke,« pravi Najdič.

Sam trto škropi. »Uporabljam ekološka oziroma biodinamična sredstva – to so ulmasud in mycodin ter baker – ekosredstva proti peronospori, z ekstraktom iz preslice, kalijevim vodnim steklom, žveplom – proti oidiju. Biodinamiki škropimo tla v vinogradu z gnojem iz roga in s preparatom iz kravjeka po Mariji Thun – za oživljanje tal, s preparatom iz kremena pa za hitrejše dozorevanje in boljši okus grozdja. Proti oidiju uporabljamo tudi čaj iz rmana in proti peronspori čaj iz kamiličnih cvetov.«

Najprej fakulteta, potem trsnica

Za gojenje trte se je odločil pred nekaj več kot osmimi leti, ko se je upokojil. Nobeni privzdignjeni razlogi ga niso gnali k temu. »Ugotovil sem, da bom glede na leta potreboval vedno več sonca in gibanja na prostem, in takoj zožil seznam mogočih hobijev. Ko sem razmišljal o sadjarstvu, sem ugotovil, da klasična drevesa odpadejo, saj se mi kosti ne bi nikoli več zacelile, če bi padel z lestve. Tako sem prišel do trte – lahko jo negujem in obrezujem kar s tal,« se heca Najdič. Še več; v času, ko so se odločali za vinograd, je bil vnuk še majhen in so zato tudi brajdo zasnovali nekoliko niže, da jo je dosegel. Le da je medtem zrasel, trta pa še vedno raste precej nizko, se smejeta zadovoljna zakonca. Dokler ni odšel v pokoj, se Najdič z rastlinami ni ukvarjal, žena Vida pa je obdelovala zelenjavni vrt. A že prvo dejanje nove kariere je bilo udarno: šla sta v trsnici v Vrhpolje in Juršince in pobrala vse, kar so tam imeli. Še prej pa se je oglasil na biotehniški fakulteti, povedal, kaj se je namenil storiti, in zaprosil na nasvete. Dali so mu kavo in literaturo in tako se je začelo njegovo trsničarsko popotovanje. Kot zagrizen knjižni molj je odtlej zbral več kot 200 knjig o trti, prekrižaril Evropo na lovu na cepiče, jih naročal po pošti in dobival primerke celo iz tako daljnih držav, kot sta Japonska in Argentina.

Čeprav se zdi nepoznavalcu njegova zbirka 340 sort izjemna, je v primerjavi s pestrostjo, ki jo ta rastlinska vrsta ponuja, majhna. Sam je namreč seznanjen s podatkovnimi bazami, ki opisujejo 24.000 sort trte. Od tega največ vinskih, kakih 12.000, 8000 ali 9000 namiznih, torej jedilnih, pripoveduje, le kakih 120 sort pa je takih, ki nimajo pešk, še nadaljuje. Je torej pred njim še izredno veliko dopisovanja in nabavljanja materiala? Pravi, da ne, in doda, da je spoznal, kje so omejitve, in moral preprosto potegniti črto. Ne le da novih najverjetneje ne bo kupoval, meni celo, da bo moral zaradi praktičnih razlogov zmanjšati tudi obseg svojega sedanjega hobija. Že škropljenje mu namreč vzame več ur: ker je nasad v strnjenem naselju, tega ne more početi kadarkoli; zjutraj bi ropotal in budil sosede, v največji vročini ne zmore in tako, pravi, se delo kopiči in začne zastajati. Ko pa si enkrat videl, kakšen bi vinograd v resnici moral biti, in veš, da tega več ne zmoreš več, hobi, ki te je nekoč veseli, nenadoma postane čustveno breme, ponovi zgodbo, ki so jo povedali že številni zbiralci rastlin.

Butične sanje

»Sanje pa le še imam,« se kot v filmu zazre v daljavo. Rad bi najel vinograd na primerni legi, kje na Primorskem. »Tam bi nasadil vsaj tisoč sort jedilnega grozdja,« sanjari. Zasnoval bi ga tako, da bi vsaka dva tedna dozorelo vsaj deset novih sort, s čimer bi potem oskrboval butične hotele, pravi. Kajti, ali ni to res vrhunec ponudbe, da bi imel gost ves čas na voljo biodinamično grozdje in v takšni pestrosti, kot jo pozna Najdič, ki je najbolj znan zbiralec tega sadja pri nas. V zvezi s tem se potopi tudi v razmišljanje, zakaj se slovenski vinogradniki ne preusmerijo raje v namizne sorte grozdja, ki dosežejo večjo ceno. Potem jim ne bi bilo treba po leto dni čakati, da bi dobili plačan pridelek prejšnje sezone, ki šele postaja vino, razmišlja in dodaja, da se mu zdi res nepotrebno, da vse namizno grozdje, ki ga pojemo v Sloveniji, uvozimo.

Vina sam ne dela, saj pravi, da je gojenje trte eno, vinarstvo pa drugo področje in da se njemu o zadnjih dveh niti ne sanja. Je pa jasno, da je zelo dobro seznanjen z vsemi od 340 sort, kolikor jih je našlo prostor na njegovem vrtu. Ko se sprehajamo med trsi, s soprogo potožita, da letos pogled ni hudo estetski, saj so ose udarile z vso silo. Kljub temu je na trsih še dovolj pridelka, da lahko pokusimo po eno jagodo, in že se razgrne mnoštvo okusov, ki ga ta starodavna rastlina ponuja: od rahlega priokusa bazilike do izrazito karamelne arome, pa značilnega muškata. Od drobcenih, kot ribez velikih jagod in vse do tolstih grozdov, za katere se zdi, da bodo potegnili trto na tla. Vse skupaj, pa tudi če letina morda letos ni na oko privlačna, pa je na svoj način tako lepo, da se pravzaprav ni čuditi obsegu tega hobija, ki si ga je pred osmimi leti izbral Tugomir Najdič. Ko namreč dovolj poznaš področje, vse skupaj ni več le grozdje, ampak je vsak trs zase individuum, s svojo zgodbo, značajem in s svojo vlogo v nasadu. Vsak vreden, da se ponj z avtom pelješ v Moldavijo in te cepič na koncu stane petsto evrov, čeprav je mogoče njegova cena dva evra, se zasmeji sogovornik in potem prizna, da je perfekcionizem del njegovega značaja.