Kaki – zlato jabolko: Sadež bogov za navadne smrtnike

Kaki – zlato jabolko: Sadež bogov za navadne smrtnike

Letošnji praznik kakijev v Strunjanu ni potekal po načrtih, saj je majska toča na Obali skoraj povsem uničila pridelek. Toda ljudi, ki z užitkom zagrizejo v sadež, in vse več tistih, ki ga posadijo pred domačo hišo, je vedno več. Pri največjem obalnem pridelovalcu smo se pozanimali o vzgoji tega sadnega drevesa.

Zlato jabolko, kakor pravimo rumenemu, oranžnemu ali rdečemu sadežu, je v naše kraje prišlo šele tik pred prvo svetovno vojno. Hrano bogov so že pred tisočletjem gojili v osrednji Kitajski in glas o okusnem, medenem in zdravilnem sadežu se je hitro razširil po Aziji, saj so ga vzljubili tudi na Japonskem in nato še v Koreji. Zdaj tam poznajo že 2000 sort. Potem ko so ga prinesli na staro celino, se je razširil predvsem po sredozemskih državah. Iz Italije ga je v naše kraje prinesla družina Knez. »Oče Stanislav je bil prvi, ki je kaki posadil v Strunjanu. Bil je italijanski vojak, ki so ga z italijanskim bataljonom poslali v Libijo. Ko se je vračal na dopust, saj se vojna še ni začela, je med postankom na Siciliji zagledal kaki in se zaljubil vanj. Pozimi je prišel v Koper in posadil drevo. Takrat so ga domačini hecali, da ga je sonce prijelo dol v Afriki, saj nihče ni poznal tega sadeža. Samo pred bogatimi hišami Italijanov je bilo kakšno drevo za okras. Oče ga je posadil in potem je izbruhnila vojna. Ko je spet prišel domov, so bila drevesa visoka, saj takrat še niso vedeli, da jih je treba obrezati in očistiti kot danes,« zgodovino prihoda kakija na slovenska tla opiše Silvano Knez, ki je s tremi in pol hektari ter 60 tonami kakijev na leto največ­ji pridelovalec v Strunjanu in hkrati soorganizator tamkajšnjega praznika kakijev.

Značilnosti

Čeprav gre za subtropski sadež, ki mu najbolj ustreza topla sončna lega, se je v zadnjih letih razširil tudi v notranjost države, kjer prav tako obrodi. »Za gojenje kakija mora biti podnebje naše sredozemsko. V zadnjih letih se je razširil tudi v notranjost, saj ni več prave zime, zato drevo lahko preživi. Vendar če bodo spet prišle za naše kraje običajne zime, utegnejo kakiji po Sloveniji propasti. Dokler je drevo mlado, ga sicer še lahko malo zavarujemo pred mrazom, ovijemo s slamo ali s čim podobnim, a ko zraste, je to težje, saj lahko doseže višino tudi do 15 metrov,« pravi Silvano Knez.

Koreninski splet ima močno glavno korenino in močno razvejene stranske korenine, zato potrebuje bogato zemljo, brez kamnov, ki bi ovirali rast. Tla morajo biti odcedna, saj med koreninami ne sme zastajati voda. V daljšem sušnem obdobju moramo mlada drevesa zalivati.

Posebnost kakija je, da imajo drevesa ali ženske ali moške cvetove, lahko pa tudi obeh spolov. Vse sorte, ki jih kupimo v vrtnarskih trgovinah, imajo ženske cvetove in lahko obrodijo. Plodovi se lahko razvijejo tudi brez oploditve in takšni nimajo semen. Lahko pa so oplojeni in imajo v notranjosti semena. Oboji so užitni in okusni, le da pečkatih ni treba mediti. »Težko je ugotoviti, kdaj se zgodi oploditev, saj ne veš, kje so moški in kje ženski cvetovi. Včasih ima drevo samo moške cvetove. Ugotavljam pa, da je v sušnem vremenu več oplojenih plodov in v mokrem manj,« pojasnjuje Silvano Knez.

Vzgoja drevesa

Kaki razmnožujemo na več načinov, s semeni, potaknjenci in cepljenjem. Kadar gojimo drevesa iz semen, ta vzamemo iz svežega sadeža in jih takoj damo v posodo, kjer vzkalijo v dveh do treh tednih pri temperaturi okoli 30 stopinj Celzija. Že po letu dni lahko na te sejance cepimo. Še najbolj zahtevno je razmnoževanje s potaknjenci, ki jih moramo odrezati z drevesa poleti, zaliti z rastnim hormonom za ukoreninjenje in jih posaditi v posode. Ker pa je za takšne postopke značilen velik izpad, se večina odloči za nakup že vzgojenih sadik.

Za podlago se uporabljajo pretežno tri sorte: navadni kaki (Diospyros kaki), datljev kaki (Diospyros lotus) in virginijski kaki (Diospyros virginiana). Kot sejanec je najpogostejši datljev kaki. »To je divjak kakija, ki naredi čisto majhne plodove in te plodove sejemo. Ampak to je težko delo. Redkokdo se odloči za cepljenje, saj se prime zelo majhen odstotek rastlin. Ne cepimo dreves, ampak jih ponavadi že kupimo cepljena. Najlaže je, da kupimo sadiko in jo posadimo. Drugače moramo cepiče narezati spomladi, jih shraniti v hladilnik in cepiti drevesa v avgustu,« pojasnjuje Silvano Knez.

Dva centimetra dolg pecelj ploda je rjav in pokrit z dlačicami, listi kakija pa so ovalne, jajčaste oblike, dolgi do 25 centimetrov in široki do 10 centimetrov. Zeleni listi se jeseni obarvajo rumeno, oranžno ali rdeče. Že pred odpiranjem cvetov pa lahko opazimo tudi zametke plodov.

Oskrba

Kaki je drevo, s katerim ni veliko dela, saj za vse poskrbi kar sam. Treba ga je le obrezovati, drugače zraste previsoko. Pridelovalci z rednim spomladanskim obrezovanjem poskrbijo, da ostane drevo visoko do tri metre in pol, kar olajša obiranje plodov. Obrezujemo spomladi, pred brstenjem. Na drevesu pustimo zgolj enoletni les, na katerem nato zrastejo poganjki, ki cvetijo. Od sajenja do prvih sadežev ponavadi minejo tri leta.

Cvetenje kakija v maju traja samo dobra dva tedna, potem se cvetovi posušijo, da zavarujejo plodove pred neprijaznimi vremenskimi razmerami. Drevo ima sposobnost samočiščenja. Ko začnejo plodovi rasti, posušeni cvetni lističi sami odpadejo. Kljub temu da so veje šibke, nam ni treba skrbeti zaradi tega, saj drevo odvečne plodove, za katere je premalo hranilnih snovi, odvrže. To ponovi še avgusta. Tudi takrat se prilagodi vremenskim razmeram in glede na sušo, vlago in količino hranil odvrže odvečne plodove, ki so takrat debeli okoli pet centimetrov.

Prednost kakija je, da ga ne napadajo škod­ljivci, zato ga ni treba škropiti s fitofarmacevtskimi sredstvi. »Zdaj se je sicer pojavila sadna muha, napadejo pa ga lahko tudi kaparji in volnate uši, a ne naredijo pretirane škode, zato škropljenje ni potrebno,« pravi Silvano Knez. Za optimalno rast je dovolj, da na vsake tri mesece zemljo pognojimo. Za to, da se drevo razvije in obrodi slastne sadeže, mora biti v tleh čim manj dušika ter zadosti fosforja in kalija.

Medeni plodovi

Zaradi vsebnosti vitaminov C in A, pa tudi kompleksa vitamina B ter mineralov, železa, kalcija, fosforja, kroma, bakra, joda in drugih rudnin ter velike vsebnosti vlaknin in antioksidantov je kaki prava vitaminska bomba za hladnejše dni in bi se moral znajti na vsakem jedilniku. Poleg tega da ga lahko zaužijemo surovega, lahko iz njega pripravimo različne jedi, sladice, žganje in kozmetične pripravke ali pa ga posušimo in shranimo kot suhe krhlje, saj ga lahko zrelega skladiščimo zgolj dober mesec oziroma slaba dva meseca.

Kaki obiramo pozno jeseni, ko drevo že odvrže listje. Pri tem moramo biti previdni, zato je najbolje, da uporabimo škarje. Plod odrežemo skupaj s pecljem in čašo. Vendar obrani sadeži, razen če nimajo veliko pešk, še niso primerni za uživanje. Najprej jih moramo omediti. »Praviloma jih pobiramo po prvem novembru, ampak ker je v zadnjih letih v tem času pogosto deževno in se je vreme precej spremenilo, začnemo že konec oktobra. Zlagamo jih v eno vrsto v petkilogramske lesene zabojčke in jih damo za osem dni v skladišče v posebne komore. V komorah mora biti temperatura nad 20 stopinj Celzija, vlage pa ne sme biti, saj jo kaki veže nase in dela kolobarje. Zraven postavimo še jabolka, ta oddajajo plin etilen, ki pospeši zorenje. Lahko pa medimo tudi z žganjem. Kakije obrnemo narobe, pod pecelj kanemo nekaj kap­ljic žganja in jih zapremo v plastično vrečko,« opiše postopek Silvano Knez.

Doma manjšo količino medimo v plastični posodi, ki jo lahko nepredušno zapremo. Vanjo damo štiri kakije, vmes pa dve jabolki. Po treh ali štirih dneh odpremo in prezračimo, nato spet zapremo in po tednu dni bodo kakiji primerni za uživanje.

Najbolj pogoste sorte

»V Strunjanu imamo pretežno tri sorte kakija. Najbolj razširjena in najstarejša je sorta tipo. Na drugem mestu je hachiya, v zadnjem času pa se je zelo razširila tudi rojo brillante, ki ji pri nas pravimo vaniljev kaki. Doslej so jo gojili skoraj zgolj v Španiji, kjer ta sorta prevladuje, v zadnjem času pa se je razširila tudi drugod. Za optimalno rast zahteva več svetlobe in toplote kot druge. Plod je svetlo oranžne barve in ga lahko jemo, ko je še trd. Vendar tudi tega ne utrgamo z drevesa in pojemo. Ko ga oberemo, ga damo v posebne komore, kjer mu odvzamemo ves kisik in noter spustimo CO2, ki naj bi mu v 24 urah pobral ves tanin. Zaradi obdelave ne moremo reči, da je sadež ekološki, česar večina ljudi ne ve. Vseeno je vse bolj priljubljen, saj ni tako mehak kot navadni kaki,« zagovarja stare klasične sorte Silvano Knez.

Kaki tipo kot ena najstarejših sort, izvira iz Japonske in je zelo razširjen v sosednji Italiji. Srednje bujno drevo ustvari krošnjo piramidne oblike in ima zgolj ženske cvetove rahle kremaste barve. Oplojeni plodovi imajo lahko do osem semen. Sorta pa je znana tudi po tem, da obilno obrodi, celo do sto kilogramov na drevo. Oplojeni plodovi z več kot tremi semeni so takoj užitni, drugače jih moramo najprej mediti. Težki so lahko do 250 gramov in so ob obiranju rumenooranžne barve.

Tudi druga najbolj pogosta sorta pri nas, hachiya, izvira iz Japonske. Tudi ta ima piramidno krošnjo, ženske cvetove in se oplojuje kot sorta tipo. Odraslo drevo lahko obrodi do 90 kilogramov plodov, težkih do 230 gramov. Prepoznamo ga po bolj koničasti obliki. Rumenooranžna kožica po omeditvi dobi rdečo barvo.

K nam je letos iz Japonske prišla še ena sorta, a bo šele čas pokazal, ali se bo tudi prijela. »Predstavnik japonskega veleposlaništva je letos simbolično v Strunjanu posadil kaki iz Nagasakija. Gre za potomca edinega drevesa, ki je preživelo napad z jedrsko bombo. Neki gospod iz Japonske je začel razmnoževati ravno tisto drevo, ki je preživelo, in naredil sto novih dreves, ki jih sadijo v različnih državah in tako širijo sporočilo o miru. Če je drevo preživelo jedrsko eksplozijo, se bo verjet­no prilagodilo tudi na naše razmere,« je povedal Silvano Knez.

-----

Sajenje kakija

Če hočemo kaki v notranjosti Slovenije posaditi v zavetno lego pred hišo, mora biti ta sončna, brez sence. Za mraz je najmanj občutljiva sorta tipo. Tla morajo biti odcedna, da se med koreninami ne zadržuje voda, hkrati pa pod drevesom ne sme biti kamenja, da se lahko korenine razrastejo čim globlje. Izkopljemo okrog pol metra globoko sadilno jamo in prst v njej premešamo z dobro odležanim hlevskim gnojem. Sadike zasadimo na globino od 30 do 40 centimetrov oziroma toliko globoko, da bo podlaga pod zemljo, cepljeno mesto pa bo ostalo kakšno ped nad njo. Sadiki lahko ob sajenju za oporo postavimo palico. Če bomo posadili več dreves in jih pozneje tudi redno obrezovali, da se ne bodo preveč razrasla, mora biti razdalja med njimi približno štiri metre. Na Obali kaki nima škodljivcev, v notranjosti države pa lahko za obrambo proti voluharju korenine zaščitimo s sadilno mrežo. Debla mladih dreves je prva leta pozimi priporočljivo zaščititi s slamo, koruznico ali jih oviti s kopreno. V času brstenja lahko poganjke uniči že manjša pozeba, med zimskim mirovanjem pa kaki prenese temperaturo največ do minus 18 stopinj Celzija. Da bi preprečili prezgodnje brstenje in s tem možnost spomladanske pozebe, v celinskem delu debla kakijev pobelimo z apnom.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE