To prav dobro vedo profesionalni sadjarji, ki jim pretople jeseni povzročajo skrbi zaradi manj izrazite obarvanosti plodov. Prodaja je namreč veliko boljša pri letinah z vabljivo rdečimi plodovi. Poleg nizkih temperatur na pridobivanje rdeče krovne barve vpliva osončenost. Že hiter pogled na obloženo drevo nam pove, da so najlepše obarvani plodovi na obodu krošnje, manj pa tisti ob deblu. Zato je pomembno, da z rezjo poskrbimo za enakomerno osončenost krošnje. Posamezen sadež imajo vedno intenzivnejšo barvo na strani, ki jo dalj časa obseva sonce. Svetloba namreč spodbuja nastanek antocianov (barvil, ki spadajo v skupino polifenolov) v rastlinskih tkivih, predvsem v povrhnjici plodov. Njihova vloga je zaščita rastlinskih celic pred sončnim sevanjem.

Antociani, ki jih najdemo v rdeče, modro in vijolično obarvanih plodovih, so enako kot druga rastlinska barvila antioksidanti, za te pa vemo, da ščitijo tudi človeški organizem. Močno orožje proti škodljivim prostim radikalom so tudi karotenoidi (rdeča, rumena in oranžna rastlinska barvila), med katerimi sta najbolj znana beta karoten, iz katerega nastaja vitamin A, in likopen, ki ga najdemo v paradižniku, feferonih, grozdju, lubenici, papaji, papriki. Njegove fotosenzibilne molekule varuje pred oksidacijo.

Ker gre za drugo kemično snov oziroma barvilo, so za dozorevanje oz. rdečenje paradižnika potrebne drugačne razmere kot pri jabolkih. Paradižnik največ likopena  proizvede pri temperaturi 24 stopinj. Za rdeč paradižnik je značilno, da ne porjavi, če ga prerežemo, medtem ko jabolko na prerezani ploskvi porjavi. Paradižnik namreč vsebuje barvilo/antioksidant tudi v notranjosti ploda, medtem ko je pri jabolku to skoncentrirano pretežno pod povrhnjico. Z lupljenjem jabolk torej zavržemo večino zaščitnih snovi za naš organizem.