V času obiranja bodo plodovi še zelo trdi, v hladni, zračni, a ne presuhi kleti bodo počasi dozorevali, tako da jih bomo lahko uživali dolgo v zimo. Plodovi, ki jih bo na rastlini ujela jesenska slana, pa se bodo mehčali veliko hitreje in ne bodo primerni za dolgotrajno skladiščenje. Čeprav gre za sadno vrsto, ki ji bolj ustreza sredozemsko podnebje, jo lahko gojimo tudi v notranjosti Slovenije na vinogradniških legah. Tako pravimo lokacijam, ki so zaščitene pred pogostimi spomladanskimi pozebami in močnim vetrom. Na vrtovih kiviju ustreza mesto ob prisojnem pročelju hiše, kjer ga ob opori speljemo v senčnico kot vinsko trto.

Rod aktinidij, ki presega 50 vrst, izvira iz Kitajske, za njihovo priljubljenost in razširjenost po svetu pa je najbolj zaslužna Nova Zelandija, kjer so v prvi polovici 20. stoletja zasadili obširne tržne nasade ene izmed vrst, Actinidie delicose. Od tod tudi bolj razširjeno ime za osvežilne sadeže, ki so prava zakladnica vitamina C, in rastline, ki na katerih rastejo – kivi. Kivi je namreč avtohtoni novozelandski ptič, ki hodi naokoli ponoči, ne leti in katerega pernata podoba je na las podobna rjavemu, z dlačicami pokritemu sadežu aktinidije. Danes imajo tudi pri nas nekateri nasajene kivije, ki rodijo sadeže drugačnih barv in brez dlačic, a Actinidia delicosa je po svetu še vedno prevladujoča vrsta. V ljubiteljskih nasadih hladnejših krajev so priljubljene različne sorte Actinidie argute z drobnejšimi, gladkimi zelenimi, rdečimi ali vijoličastimi plodovi, predvsem zato, ker prenesejo zelo nizke zimske temperature in dozorijo tudi mesec in pol prej (s komercialnim imenom bavarski kivi). Prej dozorevajo tudi nekatere sorte Actinidie chinensis, katerih odlakani plodovi so po velikosti podobni kot pri Actinidii delicosi, njihovo meso pa je lahko tudi drugačnih barv, ne le zeleno. Za ljubiteljsko gojenje je kot predstavnica Actinidie chinensis zanimiva predvsem sorta 'Jenny', eden redkih kivijev, pri katerih so na isti rastlini tako ženski kot moški cvetovi, zato za gojenje ne potrebujemo opraševalne sorte.

Moške in ženske rastline

To izjemo je omogočila igra narave ali mutacija, saj je sicer ena poglavitnih lastnosti aktinidije dvodomnost, kar pomeni, da so na eni rastlini samo moški ali samo ženski cvetovi. Za gojenje je potrebna uspešna oprašitev, zato morajo biti v bližini ženskih rastlin, da rodijo, posajene tudi moške. Ponavadi gre za pripadnike različnih sort, seveda pa morajo cveteti hkrati. V drevesnicah vam bodo ob nakupu ženskih rastlin znali svetovati ustrezno sorto moške rastline. Nakup slednje ni nujen, če ima primerno moško sorto v bližini sosed. Svojčas je veljalo razmerje ena moška na sedem ženskih rastlin, a so ugotovili, da oploditev ni bila dovolj dobra, zato zdaj priporočajo tri ženske in eno moško.

Pri izbiri sadik je pomemben podatek tudi, ali so sorte vzgojene na svojih koreninah oziroma iz potaknjencev (ti dve poimenovanji v praksi pomenita isto) ali so cepljene na podlago. Kakšna je razlika? Če bo nadzemni del rastline, vzgojene kot potaknjenec, pozebel in bo iz korenin čez leto ali dve pognal nov poganjek, bomo sorto ohranili. Če bodo pomrznile cepljene sadike, pa iz korenin izrasla rastlina ne bo imela pričakovanih lastnosti, takšnih, kot jih je imela na podlago cepljena žlahtna sorta, ki smo jo izbrali zaradi lastnosti sadežev. V naših drevesnicah večinoma prodajajo aktinidije iz potaknjencev.

Občutljivost na pozebo

Zaradi dolge rastne sezone so kivijeve rastline občutljive na močnejše jesenske ohladitve. Če pozebejo samo plodovi (ohladitev na –3 do –5 stopinj), ni tako hudo; temperature od –7 do –10 stopinj lahko namreč povzročijo pozebo mlajših nasadov ali rastlin. Pozimi, ko mirujejo, brez škode prenesejo tudi temperature do –25 stopinj, drobnoplodni kiviji iz vrste Actinidia arguta še precej nižje. Kot rečeno, slednje manj prizadenejo tudi hitre jesenske ohladitve, saj dozorijo že v začetku jeseni in prej nehajo rasti. Mlade rastline je dobro vsaj prva tri leta jeseni zavarovati tako, da jih ovijemo z več plastmi koprene ali povezano slamo, in ko začnejo spomladi odganjati, zaščito odstranimo. Najbolje moramo zaščititi rastlino tik pri tleh. Spomladanske pozebe škodijo predvsem mladim poganjkom, saj lahko propadejo že pri stopinji in pol pod ničlo. V času cvetenja te nevarnosti ni več, saj kivi cveti šele konec maja ali v začetku junija.

Kam posaditi, opora, voda

Kivi posadimo na mesta, zavarovana pred vetrom, kjer ga bomo imeli možnost namakati, saj potrebuje veliko vode. Pomembno pa je, da voda na rastišču ne zastaja. Če o tem nismo prepričani, teren prekopljemo globlje kot za sadilno jamo in uredimo drenažo, če je zemlja težka, pa rastline posadimo na greben. Prija jim rahlo kisla zemlja, zato lahko v sadilno jamo dodamo šoto. Če sadimo v bližini hiše, moramo iz zemlje odstraniti vse morebitne ostanke malte in apna, saj apnena zemlja pri rastlini povzroči pomanjkanje železa. Da so tla bazična, spoznamo po bledici oz. rumenenju med listnimi žilami, ki ostanejo zelene.

Zaradi bujne rasti in teže pridelka bodo rastline potrebovale oporo. Za vrtove je primeren klasičen latnik ali takšen z navzdol upognjeno prečko, ki poganjkom omogoča, da se nekoliko spuščajo, saj bodo bolje rodili. Vzpenjajoča se opora pa, nasprotno, povzroči rodnost pri vrhu in ogolevanje na spodnjem delu rastline. Aktinidijo lahko sadimo pozno jeseni ali zgodaj spomladi. Na vrtu skopljemo sadilno jamo globine in širine okrog 40 cm, sadiko pa posadimo tako globoko, kot je rasla v drevesnici. Dno jame dodatno prelopatamo, nanj dodamo večjo količino organskega gnojila (komposta, dobro uležanega hlevskega gnoja, ki pa se ne sme dotikati korenin) in s šoto pomešano zemljo. Korenine morajo biti z vrha zasute vsaj z decimetrom zemlje. Posajeno sadiko močno zalijemo in jo prikrajšamo na dve do tri očesa. Obod okrog rastline naj bo gol, vsako leto prerahljan, brez plevela in trave.

Med rastlinami v vrsti mora biti vsaj tri do štiri metre prostora. Za več rastlin si je smiselno urediti kapljično namakanje, kakršno uporab­ljajo v profesionalnih nasadih. V nasprotnem primeru bomo morali k eni rastlini čez poletje vsak dan znositi precej vode. S kvadratnega metra listne površine kivija izhlapi na povprečen poletni dan okrog šest litrov vode, kar pomeni pri latniku površine dva krat dva metra okrog 24 litrov vode na rastlino na dan. Zalivati moramo že dva dni po dežju.

Kako in kdaj obrezujemo

Ker aktinidija rodi na mladikah, ki poganjajo iz enoletnih šparonov (tj. lanskih poganjkov), enako kot vinska trta, so tudi pravila rezi podobna. Redno vsakoletno rez opravljamo na ženskih rastlinah pred brstenjem oz. v času zimskega mirovanja januarja ali februar­ja, ko je temperatura nad nič stopinj, da se izognemo solzenju, pri moških pa, ko odcvetijo. Pri mladih rastlinah je v prvih letih potrebna vzgojna rez, s katero vzgojimo deblo ali kordon, tj. nosilni les. Prvo leto (ob sajenju) izberemo najbolj navpično rastoč poganjek (druge porežemo), ga privežemo ob oporo in prikrajšamo tako, da pustimo od dve do tri očesa, tudi drugo leto ga porežemo podobno, toliko nazaj, da pustimo le ravno rastoči del poganjka (predstavljal bo kordon), preden se začne zvijati. V tretjem letu vodoravno razpeljemo močne mladike, zrasle iz brstov, s čimer vzgojimo nosilni les.

Pri redni rezi odstranjujemo izrojene rozge in puščamo mlade šparone iz dvoletnega lesa, ki izraščajo čim bliže kordonu. Posamezen šparon naj bi imel približno 15 brstov in bil ustrezno razvit ter dovolj močan. V enem letu zrastejo poganjki tudi šest metrov in več in naredijo veliko listne mase, zato jih je včasih treba prirezati še med letom. S tem notranjost rastline osvetlimo, paziti pa moramo, da plodov ne izpostavimo močnemu soncu, ki v žgočih poletjih na njih povzroča ožige.

Sorte

V svetu se od debeloplodnih kivijev najpogosteje goji ženska sorta 'Hayward', ki je zelo razširjena tudi na slovenskih vrtovih. Plodove obiramo konec oktobra ali v začetku novembra, za opraševanje pa potrebuje bližino moške sorte 'Tomuri', medtem ko moška sorta 'Matua' zanjo cveti prezgodaj. Kot posebno sorto so selekcionirali tudi izpeljanko 'Haywarda' brez dlačic, ki je nastala kot mutacija in jo poimenovali 'Top star'. Raste precej počasi in traja dolgo, da vzgojimo rodno rastlino. 'Haywardu' je precej podoben 'Green light', ki zori že sredi septembra. Ponekod pri nas lahko kupite tudi žensko sorto 'Bruno' z zelo podolgovatimi plodovi, ki dozori kak teden pred 'Haywardom' in velja za aktinidijo z najbolj harmoničnim okusom. V začetku oktobra dozorijo plodovi sorte 'Soreli' z rumenim mesom, ki jo oprašuje moška sorta 'Belen', medtem ko edina debeloplodna sorta, ki ne potrebuje opraševalca, 'Jenny', dozori konec oktobra ali v začetku novembra.

V zvezi z drobnoplodnimi kiviji (iz vrste Actinidia arguta), pri vrtičkarjih priljubljenimi, ker dobro prenašajo celinsko podnebje, boste pri nekaterih drevesničarjih zasledili podatek o samooplodnosti. Takšna naj bi bila sorta 'Issai' z drobnimi zelenimi plodovi brez dlačic, ki dozorijo sredi septembra in jih uživamo cele. Ima ženske in moške cvetove, vendar zanjo za dobro rodnost kot priporoč­ljive opraševalce vseeno navajajo moške sorte 'Nostino', 'Cornell' in 'Tomuri'. Druge drobnoplodne sorte z ženskimi cvetovi so še 'Weiki' in 'Ambrosia' in rdeče obarvani 'Red beauty' in 'Maki'. Najbolj znano moško sorto iz te skupine 'Nostino' lahko na vrtovih cepimo tudi na del ženske rastline in pustimo, da razvije od tri do pet rozg z moškimi cvetovi, kar bo zadostovalo za oploditev.