Korenine sadik posadimo v tla, ta pa se vedno ogrevajo počasneje kot zrak. Ker so vse plodovke, bučnice in razhudniki, prišle k nam iz toplejših krajev, potrebujejo dobro ogreto zemljo, da se bodo korenine res enakomerno in hitro vrasle v novo zem­ljo. Šele ko se tla ogrejejo na 15 stopinj Celzija, začnejo plodovke uravnoteženo sprejemati hranila iz zemlje. Fosfor, denimo, je prej skoraj nedostopen za njihove korenine. V tem primeru se koreninski sistem slabo in počasi razvija, zgodi se celo, da prvi cvetovi odpadejo ali se pojavijo veliko pozneje. Slab koreninski sistem pomeni slabe temelje, zaradi katerih je rastlina potem vso rastno dobo bolj občutljiva tudi na bolezni in škodljivce. Kljub temu da se je podnebje pri nas res spremenilo, so ledeni možje in »poscana« Zofka še vedno tisti ključni datum, po katerem sadimo plodovke na prosto. Nekoliko drugače je seveda na Primorskem in v zaščitenih prostorih – rastlinjakih.

Kako izbiramo sadike

Polne police sadik mnoge zmedejo. Običajno pogledamo, kakšen je nadzemni del, korenine preveri le redkokdo. Pa vendar so ravno te najbolj pomembne.

Sama bi kupovala sadike pri vrtnarjih. Tam so lepo vzdrževane, niso doživele veliko premikov in so zato vedno v dobri kondiciji. Najprej bi pogledala vse platoje s sadikami. Pomembno je, da so sadike v posameznem platoju enakomerne barve, kar pa ne pomeni, da so temno zelene. Enakomerna barva kaže, da sadike niso bile pregnojene z dušikom, zaradi česar bi imele slabši, manj razvit koreninski sistem in zakasnel nastavek prvih cvetov. Vedeti je namreč treba, da nimajo vse sorte tem­no zelenih listov. Znano je, da so listi pap­rik s svetlejšimi plodovi vedno svetlejši. Mnogi se bojijo, da je svetla barva listov znak nedohranjenosti, pa ni. Je značilnost sorte.

Višina nadzemnega dela ne bi smela presegati 30 cm pri paradižniku, 20 cm pri papriki in jajčevcih, še nekoliko nižji naj bodo feferoni. To pomeni, da imajo ideal­ne sadike razhudnikov od šest do osem listov. Razhudniki nastavijo prve cvetove takoj, ko se dobro razvijejo prvi pravi listi. Če presajamo prevelike sadike, najpogosteje te cvetove izgubimo, ne izoblikujejo se do konca in rastlina cveti pozneje. Že vidni cvetovi pa najpogosteje odpadejo, se ne oplodijo ali pa je oplodnja slaba in plodovi izmaličeni.

Sadike kumar naj imajo največ tri liste, enako velja za sadike bučk. Lubenice in melone imajo lahko največ štiri, pet listov. V tej fazi rastline najbolje prenesejo presajanje, se hitro ukoreninijo (če je zemlja seveda dovolj topla), zaradi tega so pozneje tudi odpornejše in dajo večji pridelek.

Opozorila bi še na posebnost nekaterih sort bučk, ki marsikoga prestraši. Nekatere sorte imajo namreč na listih naravno bele lise v obliki trikotnikov, kot bi nekdo pod povrhnjico spustil zrak. Mnogi se ustrašijo, da gre za škodljivca. Pa ni tako, gre za sort­no značilnost. Takšne sadike lahko brez skrbi kupite. Če pa so lise rjave ali rumene, že lahko kažejo na bolezen.

Še nekaj je pomembno. Vedno preberite ime sorte. Če ni zapisano, pojdite v drugo vrtnarijo, saj je ravno ime sorte najbolj pomembna informacija. Ta vam pove barvo, obliko, okus plodov. Le če boste poznali ime sorte, boste lahko tudi naslednje leto kupili rastline z istim okusom, če vam bo všeč, oziroma se boste izognili tistim sortam, ki vam niso bile všeč.

Sadika naj bo torej primerno velika, razvita, naj nima prevelikih presledkov med posameznimi etažami listov. Koreninski sistem naj lepo prerašča koreninsko grudo, korenine naj bodo bele. Rumenkaste korenine že pomenijo zastarane sadike in mogoče težave ob presajanju.

Cepljene sadike

V zadnjih nekaj letih so se v naših vrtnarijah pojavile cepljene sadike plodovk, ki so dokaj drage. Med njimi najpogosteje posegamo po paradižniku, čeprav bi imeli precej večjo korist od cepljenih lubenic in melon.

S cepljenjem plodovk so se Japonci in Korejci ukvarjali že daljnega leta 1920, ko so žlahtne lubenice cepili na buče. Poskušali so doseči močnejši in odpornejši koreninski sistem. Vsi, ki ste na vrtu že imeli lubenice ali melone, ste se verjetno srečali s propadanjem in venenjem rastlin. To povzročajo talne glivice, ki zamašijo žilni sistem rastlin, zato te propadejo.

Cepljene sadike uporabljajo predvsem tam, kjer zaradi velike intenzivnosti pridelave ne kolobarijo več. Zaradi tega se je v tleh razmnožilo veliko talnih glivic in tudi nematod, ki onemogočajo pridelovanje plodovk. Ravno tako so nekatere podlage cepljenk bolj tolerantne na preveč zasoljena ali preveč kisla tla. Ta pa so posledica dolgoletnega napačnega, predvsem pretiranega gnojenja z mineralnimi gnojili. Vseh teh težav na vrtu običajno nimamo. Res pa je, da so cepljene plodovke manj občutljive na mrzla in mokra tla. Ravno zato je najbolj smiselno poseči po cepljenih lubenicah in melonah, ki jih v celinskem delu Slovenije pogosto zebe. Če jih sadimo pozneje, ko je že dovolj toplo, pa pri nas ne dozorijo.

Za cepljene sadike je značilno, da je njihov koreninski sistem precej močnejši in večji. Zato je sposoben črpati vodo iz večje globine, kar pride prav v suši, predvsem pa lahko zagotovi veliko več hranil iz zemlje. Zato so te rastline močnejše in robustnejše, kar je prednost predvsem pri starejših sortah, ki se jim Slovenci še vedno nismo pripravljeni odreči. Med njimi je gotovo na prvem mestu paradižnik volovsko srce. Na biotehniški fakulteti v Ljubljani so s poskusi ugotovili, da dajejo cepljene sorte resnično večji pridelek, pridelek visoko rodnih in odpornih hibridov pa se ni razlikoval med cepljenimi in necepljenimi rastlinami.

Če se torej že zaradi zanimivosti odločimo za cepljeni paradižnik, moramo upoštevati, da zraste rastlina večja, višja in močnejša. Zato potrebuje več prostora in več hranil. Ker je sadika precej draga, koreninski sistem pa močnejši, si lahko privoščimo in vzgojimo paradižnik na dve stebli. To storimo tako, da prvega zalistnika ne odstranimo. Vsakemu steblu damo seveda svojo, močno in visoko oporo. Poznejše zalistnike čim višje po rastlini redno odstranjujemo, saj več kot dveh stebel koreninski sistem le ne more ustrezno prehraniti. Še vedno pa je pomembno, da je nasad paradižnika čim bolj svetel in zračen.

Ker imamo tako praktično dve rastlini, potrebujeta seveda v vrsti ustrezen prostor – vsaj meter med rastlinami. Medvrstna razdalja ostane vsaj 70 cm.

V sredini septembra odščipnemo vrh, tako dosežemo, da dozorijo vsi plodovi. Tisti na vrhu tako ne bi dozoreli.

Še nekaj je zelo pomembno. Cepljene rast­line nikoli ne posadimo globlje, kakor že raste. Zelo pomembno je to pri paradižniku. Plemenita cepljenka rada požene dodatne korenine, če je zemlja preblizu. Potem podlaga nima več tiste koristne vloge, zaradi katere smo jo uporabili.

S cepljenim paradižnikom boste imeli res več veselja, saj bo bogato obložen s plodovi. Predvsem bi se morali naši ponudniki potruditi in nam zagotoviti stari sorti volovsko srce in saint pierre, ki bi bili cepljeni na močnejše podlage. Potem bi imela visoka cena sadik smisel. Prav gotovo pa bo pridelek lubenic in melon večji in slajši, tam se tudi tako visoka cena za sadiko res splača.

Presajanje sadik plodovk na prosto

Plodovke presajamo vedno globlje, kakor rastejo sadike. To upoštevajte že pri pikiranju. Tako bučnice kot razhudniki namreč na steblu razvijejo dodatne korenine, zato imajo globlje posajene rastline tudi globlji sistem. Posadite jih lahko vse do prvega lista. Izjema so seveda cepljene sadike.

Pri presajanju najprej zalijemo jamico, v kateri bo sadika. Tako preprečimo, da bi se izsušile tiste prve, najbolj nežne koreninice, ki bodo začele razvoj koreninskega sistema. Nato po sajenju zalijemo celotno gredo, ne samo vrst, v katere smo sadili. Tako preprečimo prehitro izsuševanje. Zelo priporočljivo je namočena tla takoj zastreti, najbolje kar s pokošeno travo z zelenice. Tako se ne bodo izsuševala, sonce pa ne bo žgalo korenin. Posebno pozorni moramo biti, če kupimo sadike v zemeljskih kockah. Te se nikakor ne smejo izsušiti, dokler korenine ne poženejo ven iz njih.

Če ima sadika korenine že močno zavite v krog okoli lončka, jih rahlo razgrnemo, razprostremo, celo nekoliko potrgamo. Tako bomo preprečili, da bi še nekaj časa rasle v krog in ne bi pognale iz grude v nova, hranilna tla v okolici sadike.

Pri sajenju seveda poskrbimo za primerno razdaljo med rastlinami. Ta je najbolj pomembna v vlažnem poletju. Pregoste rast­line bodo veliko prej obolele. Paradižnik sadimo 50 cm narazen v vrsti, med vrstami pa naj bo 70 cm. Papriko sadimo 40 cm narazen v vrsti in 50 cm med vrstami, feferone lahko sadimo 10 cm bolj skupaj. Jajčevec potrebuje 50 cm prostora med rastlinami v vrsti in vsaj toliko med vrstami.

Da boste izkoristili prostor med rastlinami, ki bo še dolgo prazen, posadite med razhudnike sadike letnih solat ali posejte seme solate berivke. Med bučnice posejte seme nizkega stročjega fižola. Da bodo plodovke poleti odpornejše, posadite ob njih baziliko, gredice pa obdajte s kapucinkami in/ali žametnicami.

Vsekakor pa naj cvetlice in zelišča rastejo povsod po zelenjavnem vrtu, že zlasti naj čim bolj obdajajo tudi rastlinjake.