Preglejmo zapiske iz preteklih sezon

Ko naredimo mini inventuro semena, ki smo ga v preteklih sezonah pridelali sami, si ga izmenjali s prijatelji ali nam je ostalo od lanskih nakupov, naredimo domač kalilni preizkus, ki nam bo prihranil jezo z ne­uspelimi setvami, šele potem izračunajmo, koliko dodatnega bomo še potrebovali. Za to bo dobrodošel načrt setve, v katerem bomo upoštevali pravilno vrstenje vrtnin. Če se pogosto zgodi, da seme nam ljubih sorte ali seme želenih semenarskih hiš med sezono poide, ga kupimo že zdaj, ko so trgovine in spletni ponudniki dobro založeni. Če ga še ni, nam bodo specializirani trgovci povedali, kdaj pričakujejo pošiljke.

Dokaj natančno lahko ocenimo, koliko semena določene vrtnine bomo potrebovali, če se navadimo hraniti prazne semenske vrečke iz minule sezone na enem mestu. Dragoceno je, če si na prazne vrečke zapišemo slabe in dobre izkušnje s konkretnim semenom.

Semena ne izbirajmo le po fotografijah na vrečkah, saj so pogosto simbolične, poleg vrste moramo biti zelo pozorni tudi na ime sorte. Med najpomembnejšimi lastnostmi, po katerih se lahko razlikujejo, sta čas setve in število dni do pobiranja pridelka. Tako pri solatah in radičih denimo pazimo, ali gre za zimske, pomladne, poletne, prezimne sorte itd.

Semenu škodijo velike temperaturne spremembe

Po nakupu delamo s semenskimi vrečicami pazljivo, ne obtežimo jih z drugimi stvarmi, saj seme ni zaščiteno pred mehanskimi poškodbami. Čimprej ga shranimo na stalno mesto, to naj bo v senčnem, suhem in hlad­nem prostoru. Če ga pozabimo v avtomobilu, kjer je izpostavljeno mrazu, vročini in soncu, mu prav tako škodimo, podobno velja za hrambo v vrtnih lopah. Za shranjevanje semena je najpomembnejše, da se izognemo velikim temperaturnim spremembam, saj povzročajo nihanje relativne vlažnosti, ta pa spodbudi prebujanje semena, posebno če vrečka ni več originalno zaprta. Če se seme ni navlažilo, ga lahko shranimo tudi v dobro zaprti stekleni embalaži. Če vsebine vrečke ne porabimo v celoti, jo dobro zapremo, da se v njej ne poveča zračna vlažnost. Povzročila bi namreč intenzivnejše dihanje, kar prav tako zmanjšuje kaljivost.

Ponudniki dajo seme v prodajo, ko je njegova kaljivost največja, zato ga je najbolje kupovati vsako leto sproti. S starostjo kaljivost pada, vendar ne pri vseh vrstah rastlin enako: že po letu dni se precej zmanjša pri mnogih začimbnicah in cvetlicah, medtem ko seme kapusnic in endivije zdrži tudi več kot štiri leta. Seme motovilca je tudi edino, ki ne kali v letu, ko ga poberemo, zato včasih pred sezono še ni naprodaj.

Kalilni test

Preprost kalilni test naredimo tako, da v stanovanju na krožnik položimo več plasti papirnate brisače, ki mora biti ves čas mokra. Po njej razporedimo od 50 do 100 semen, krožnik pa pokrijemo s PVC-folijo. Dišavnice, korenček, peteršilj in nekatere cvetice kalijo na svetlem, pri drugih semenih pa krožnik pokrijemo s temnim papirjem. Kaljivost lahko ocenimo najpozneje v dveh tednih. Če želimo izračunati delež kaljivosti, naredimo pri drobnem semenu preizkus s sto semeni, ki jih razvrstimo v 10 vrst po 10, da bomo laže šteli. Pri zelen­jadnicah je za vrtičkarje, ki na splošno sejejo pregosto, sprejemljiva do 65-odstot­na kaljivost. Slabo kaljivo seme pa lahko z mešanico drugega porabimo za zeleno gnojenje.

Informacije na semenskih vrečicah

Poleg informacije o značilnostih sorte, priporočljivem času sejanja, površini, za katero zadostuje količina, bodimo pozorni tudi na starost semena, podatek o teži, o odstotku kaljivosti (ne navajajo ga vse semenarske hiše) in načinu obdelave. Semena za vrtičkarje so zadnja leta večinoma neobdelana oziroma niso tretirana s fitofarmacevtskimi sredstvi (FFS), katerih namen je zaščita pred škodljivci in boleznimi med skladiščenjem in v zemlji. Tretirano seme mora biti na embalaži izrecno označeno. Takšna obdelava je pogostejša pri profesio­nalnem. Če nam je kdo odstopil svoje seme, ki ni v originalni embalaži, bomo tretirano razpoznali po tem, da je obarvano.

Posebej je označeno tudi seme, pridelano v ekološki (tudi izraza bio, organic) ali biod­inamični pridelavi. V konvencionalni pridelavi (ponavadi ta način ni označen) je lahko pridelovalec rastlino pred boleznimi ali škodljivci varoval s FFS. Nabor zaščitnih sredstev je pri ekološki pridelavi omejen, pri biodinamični pa pridelovalci semena rastline varujejo z naravnimi pripravki in izbiro ustreznega časa za opravila.

Hibridi in drugo profesionalno seme

Semenarske hiše nabor sort za vrtičkarje (ponavadi v manjših vrečicah), v katerem se priljubljenim tradicionalnim sortam pridružujejo tudi »na novo odkrite« avtohtone sorte, dopolnjujejo z izborom profesionalnih semen, pri čemer gre največkrat za hibride, ki so občutno dražji. Hibride spoznamo po oznaki F1, ki je del imena (na tujih semenih jo včasih zamenjata oznaki hy ali mix). Zmot­no je prepričanje, da je hibrid gensko spremenjena sorta, gre zgolj za seme križanca starševskih rastlin, ki imata različno dedno zasnovo – to je tudi razlog, da z nadaljnjo semenitvijo hibrida na domačem vrtu ne dobimo več rastline z enakimi last­nostmi. Hibridne sorte so v profesionalni pridelavi zaželene zaradi večje izenačenost plodov, odpornosti na stresne razmere, donosnosti in bujnosti, v ljubiteljski pridelavi pa so priljub­ljeni zlasti nekateri hibridi paradižnika, kumar, jajčevcev in cvetače ter nekaterih drugih kapusnic.

Na trgu je tudi seme vrtnin, poljščin in cvetic, namenjeno profesionalnim pridelovalcem, ki se lahko od običajnega razlikuje tudi po posebni obdelavi, pri čemer ne gre vedno za tretirano seme (zaščiteno s FFS). Lahko je kalibrirano, kar pomeni, da s posebnimi siti izberejo seme izenačene velikosti, ali pa je obloženo (pilirano) z zmesjo organskih, mineralnih snovi in dodatkov, ki izboljšajo kaljivost. Profesionalci ga pogosto uporabljajo za vzgojo sadik. Ker je zaradi obloge občut­no debelejše, ga je laže posamično položiti v »lonček« v platojčku, zato setve ni treba prepikirati, obloga pa vsebuje tudi zalogo dodatnih hranil za to najobčutljivejšo fazo razvoja.