Za začetek je treba bazen umestiti v prostor. V ta kontekst sodijo tako zakonske zahteve kot naravne razmere, od statike tal, dostop­nosti, oddaljenost od hiše do lege bazena. Bazeni do površine 30 kvadratnih metrov in globine 135 centimetrov po besedah Boštjana Železnika, tehnično-prodajnega svetovalca iz podjetja Stotinka, se uvrščajo med nezahtevne objekte, za katere je potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja, ni pa treba izdelati projekta. Bazeni večjih mer so opredeljeni kot manj zahtevni objekt, za katerega je za pridobitev gradbenega dovoljenja potreben projekt, pojasnjuje sogovornik in poudarja, da je v vsakem primeru treba o zahtevah in možnostih gradnje povprašati na upravni enoti.

Pri načrtovanju bazena na domačem vrtu se moramo najprej, kakor pravijo v podjetju Adriapool, odločiti, kakšen tip želimo – je to montažni na prostem, vgradni z napihljivim robom, vgradni zidani ali poliestrski – in v kakšnem cenovnem razredu. »Tehtno je treba premisliti, za kaj se bo bazen uporabljal, in glede na to izbrati. Če si želite bazen za zmeraj, z odločitvijo ne smete hiteti, dobro je treba razmisliti o vseh možnostih, tudi o tem, kako bo njegova uporaba in oskrba čim bolj preprosta,« pojasnjujejo v podjetju Adriapool.

Izbira ponudnika

Po mnenju Boštjana Železnika iz podjetja Stotinka gradnja bazena na domačem vrtu za marsikaterega investitorja predstavlja pomembno življenjsko odločitev in velikokrat tudi velik finančni zalogaj, zato je smiselno pazljivo izbrati izvajalca. Po njegovih besedah se je dobro pozanimati o tem, ali ponuja brezplačen ogled in svetovanje na terenu, ali lahko pri njem dobite vse podatke o izbranem tipu bazena (izvor, skice, navodila …) in kdo so proizvajalci bazenskih vgradnih elementov. Kakor poudarja sogovornik, obstaja namreč veliko ponaredkov z vzhoda, ki po kakovosti ne dosegajo evropskih proizvajalcev. Dobro je tudi, še dodaja, da vam ponudnik pokaže kak referenčni objekt z delujočo strojnico in vgrajenimi elementi bazenske instalacije, prav tako naj bi imel v ponudbi nadomestne dele in kakovosten servis tudi po izvedbi del. V podjetju Adriapool opozarjajo še na en vidik, in sicer odnos ponudnika do stranke. Pomemben je zlasti zato, pravijo, ker boste z njimi še dolgo sodelovali.

Umestitev v okolico

Bazen je sestavni del vrta in okolice hiše, zato naj bi bil temu tudi prilagojen. O statiki tal se je po mnenju Železnika dobro posvetovati z ustrezno usposobljenim statikom. Lega vpliva tudi na ogrevanje in čiščenje bazena, vzdrževanje bazenske vode in s tem uporabo. Bazen naj bi bil postavljen v zavetrje, sicer pa je priporočljiva zaščita pred vetrom, prav tako naj bi bil na osončenem mestu, da bo lahko sonce ogrevalo vodo. Sogovornik pravi, da je za ohranjanje temperature in zaščito pred nečistočami dobro, da je bazen pokrit. Možnosti je več, od solarnega pokrivala z ročnim navijalom do bazenskih streh z elektromotornim pogonom. O tem je treba razmisliti že pri načrtovanju.

V bližini naj ne bi bilo listnatih dreves, saj bo odpadajoče listje padalo v vodo, zato bomo imeli več dela s čiščenjem. Dobro je tudi, da je okolica bazena tlakovana, zaradi česar bosta vzdrževanje lažje in voda čistejša. Pomembni sta tudi velikost in oblika bazena. Oboje namreč vpliva na ceno, stroške gradnje in pozneje vzdrževanja. Standardna mera bazena, pojasnjuje sogovornik, je širina 275 cm za plavanje ene osebe oziroma štiri metre za dve. Za prvi plavalni zamah potrebuje odrasel človek približno 3,5 metra (telesna višina + 150 cm), za vsakega naslednjega še dodatnih 150 cm, za štiri zamahe potrebujemo v povprečju bazen dolžine osem metrov. Za plavanje zadošča globina 135 cm.

Poskrbeti je treba tudi za okolico. V podjetju Adriapool priporočajo, naj bo površina okoli bazena urejena tako, da se lahko ob njem hodi z bosimi nogami, da ne drsi in da si ne bo treba pred vsakim skokom v vodo umivati nog. Priporočajo namestitev solarne prhe. Ob tem posebej poudarijo, da je treba poskrbeti tudi za varnost in preprečiti, da bi bili otroci, ki ne znajo plavati, ob bazenu brez nadzora. Pri tistih, ki imajo majhne otroke, je zato smiselno namestiti zaščito pred padci v vodo. Na trgu obstajajo različna varovala, med drugim bazenski alarmi.

Oprema bazena

Pri načrtovanju je treba misliti tudi na opremo bazena. Strojnica naj bi imela čim krajšo in neposredno povezavo na cevno instalacijo bazena. Zanjo je najbolje najti primeren prostor v zgradbi ob bazenu, biti mora dostopna, dovolj velika (priporočajo stojno višino), suha, zračna in zavarovana pred zmrzaljo.

Oprema je odvisna od vrste bazena, v osnovno opremo, pravijo v podjetju Adriapool, pa sodijo čistilna naprava (črpalka s filtrom) in vgradna oprema (skimer, vtočna šoba) s cevnimi povezavami. Vse druge naprave in pripomočki, kot so osvetlitev, protitočne naprave, avtomatska dezinfekcija, za delovanje bazena niso nujni in so uvrščeni med dodatno opremo.

Filtrirni sistem je sestavljen iz skimerja, filtra, črpalke, šob za vračanje bazenske vode, talnega odtoka, povezovalnih cevi in ventilov ter krmilne elektronike. Kakor so omenili v podjetju Adriapool, si je ob tem priporočljivo omisliti še robota za čiščenje sten in tal.

»Skimer je na obodu bazena, čezenj se preliva bazenska (površinska) voda in s seboj odnaša nečistoče, ki plavajo na površini. Vanj je vgrajena plavajoča loputka, ki se pomika z gladino vode v bazenu, tako da odteka le voda s površine. Košarica v skimerju, v katero se vstavi tabletka klora, lovi smeti, ki bi lahko zamašile cevi, speljane do filtra,« odgovarjajo v podjetju Adriapool na vprašanje, kaj je dobro vedeti o opremi bazena.

Filtrna črpalka črpa vodo iz bazena in jo nato skozi kartušni ali peščeni filter prečiščeno vrača v bazen. Uporablja se tudi za praznjenje bazena. Pred njo je prav tako košarica, ki prestreže večje delce, ki bi lahko zašli v njen motor in jo poškodovali.

Tipi bazenov

Vrst bazenov je veliko, prav tako načinov gradnje, zato se ta prilagaja željam, razpolož­ljivemu prostoru, finančnim zmožnostim in podobno. Vsak si sam izbere tip bazena. Kakor pojasnjujejo v podjetju Adriapool, ločimo bazene s cenejšimi montažnimi tehnikami in tiste, ki so grajeni klasično z betonom oziroma zidaki iz ekspandiranega polistirena z betonsko sredico, obloženi z bazensko folijo ali poliestrsko školjko (kot velikanska kad, položena na talno ploščo).

»Če odmislimo manjše bazene, ki stanejo do 500 evrov in so naprodaj v trgovinah, je največ zanimanja za takšne, oblečene v folijo, saj omogočajo poleg poljubne oblike tudi neomejene možnosti zidanih stopnic, klopc, miz. Vsa folija se vari na obrobe, ki jih namestimo na betonski venec na kraju samem. Ti bazeni so še vzdržljivejši kot oblečeni s ploš­čicami, ki so včasih prevladovale,« razložijo pri podjetju Adriapool.

Po besedah Boštjana Železnika iz podjetja Stotinka se investitorji najpogosteje odločijo za gradnjo bazenov z zidaki iz ekspandiranega polistirena. To so vgrajeni zidani bazeni. »V našem podjetju jih tržimo pod imenoma Easypool (tipski bazeni, namenjeni zlasti samograditeljem) in Stiropool, ki so narejeni po željah investitorja. Bistvena razlika med enim in drugim tipom je način hidroizolacije z bazensko folijo,« pojasnjuje Železnik. Pri tipskih bazenih je folija montažna (v enem kosu) in debeline 0,8 mm. Pri drugih jo polagajo za to usposobljeni tehniki na kraju samem po obliki bazena. Debelina te folije je 1,5 mm. Bazeni iz zidakov iz ekspandiranega polistirena vedno bolj izpodrivajo montažne, ki so imeli obod iz pločevine.

Kakor pravijo v podjetju Adriapool, morajo ljudje pred odločitvijo za bazen na vrtu temeljito premisliti, ali jih zanima za obdobje nekaj let ali za trajno. »Če ga želijo imeti vsaj desetletje, je smiselno postaviti vgradnega, ga sezidati in obleči v pvc-folijo, na katero je deset let garancije, njena življenjska doba pa sploh še ni bila ugotovljena,« odgovarjajo v podjetju. Če bodo bazen uporabljali le otroci, se lahko postavi manjšega zunanjega.

Vzdrževanje bazena in vode

Bazensko vodo je, kakor pravi Železnik, s sredstvi za nego vode, ki so na voljo, razmeroma preprosto vzdrževati čisto tudi na ročni način. Priporočljivo jo je zamenjati enkrat na leto, navadno spomladi pred kopalno sezono. Pozorni moramo biti na pravilno delovanje filtrirnega sistema, uravnavati pH vode (med 7,0 in 7,4) in skrbeti za njeno higiensko neoporečnost. Voda se da razkužiti s klorom ali brezklornimi metodami, z aktivnim kisikom in bromom. Dodati je treba sredstva za preprečevanje razvoja alg, občasno pa še sredstva za kosmičenje najmanjših delcev nečistoče, ki jih filter ne zadrži. Voda je lahko kljub zadostni količini klora motna, zato jo je treba izkosmičiti. To je postopek, pri katerem mikronsko umazanijo, ki je filter ne more zadržati, toliko povečamo, da jo filter prestreže. Pri bazenih s peščenim filtrom dodamo sredstvo za kosmičenje v prelivni kanal ali skimer. Filter nato speremo. Pri filtrih s kartušami ta način ni primeren. Zvečer zato ustavimo obtočno črpalko in sredstvo za kosmičenje vlijemo neposredno v bazen. Po nekaj urah se umazanija zgosti na dnu bazena in jo nato previdno posesamo z vodnim sesalnikom. Ta način kosmičenja je primeren za vse vrste filtrov, še dodaja sogovornik.

V bazene je lahko vgrajena priprava za avtomatsko dezinfekcijo, ki samodejno skrbi za bazensko vodo, vendar občasno zahteva servisiranje. Če izvzamemo čiščenje smeti z dna, drugega dela pri vzdrževanju bazena ni veliko, pravi sogovornik. Tudi pri čiščenju dna so lahko v pomoč bazenski robotski sesalniki.