Marsikomu se to še vedno zdi bolj znanstvena fantastika kot nekaj, kar bi res lahko imeli doma, a kot bomo videli v nadaljevanju, je pametni dom prihodnosti morda bliže, kot ste si predstavljali.

V središču je pametni televizor

O televizorju kot središču domačega avdio-videosistema se govori že več kot deset let in v tem času se je marsikaj spremenilo. Nekatere zgodnje zamisli, zlasti tista o osebnem računalniku, ki je v dnevni sobi priklopljen na televizor, so se v praksi izkazale za sicer zanimive, a preveč zapletene in tudi malo predrage za množično uporabo.

V naslednjih nekaj letih so postali bolj priljubljeni digitalni avdio-video predvajalniki, nekakšni oskubljeni mali računalniki, namenjeni predvsem predvajanju videa, glasbe in fotografij, za silo pa se da z njimi tudi brskati po spletu in celo poslati kakšno e-pismo. A tudi predvajalniki, v zadnjem času so zlasti priljubljeni tisti z operacijskim sistemom android, so pravzaprav le začasna, prehodna rešitev, primerna za vse, ki nimajo najnovejšega televizorja. Proizvajalci televizorjev so namreč kmalu ugotovili, da je mogoče takšen oskubljen računalnik vgraditi kar v televizor in tako so nastali pametni televizorji.

In kako pametni so pametni televizorji – oziroma drugače povedano, kaj vse lahko z njimi počnemo? Podrobnosti so seveda odvisne od posameznega modela, načeloma pa za vse velja, da jih je mogoče povezati v internet (in s tem sočasno v domače računalniško omrežje).

Internet na televizorju seveda ni samo precej boljši nadomestek teleteksta, temveč omogoča še marsikaj. Na prvem mestu po priljubljenosti je prav gotovo you tube z vso svojo nepregledno množico bolj ali manj zabavnih videoposnetkov. Kar na televizijskem zaslonu lahko preverimo tudi, kaj se dogaja na facebooku, ali odigramo partijo besnih ptičev. Vse več je televizorjev z vgrajeno maj­hno kamero in mikrofonom, ki jih lahko v kombinaciji z recimo skypom ali kakšno drugo podobno internetno storitvijo uporabimo kot imeniten videotelefon.

Povezava televizorja v internet je načeloma preprosta, čeprav čisto brez osnovnega računalniškega znanja verjetno ne bo šlo. Na srečo je to enkratno opravilo, in če se vam zdi, da mu ne boste kos, skoraj gotovo poznate koga, ki ve, kaj je to modem ali brezžična povezava (wi-fi), in si bo lahko vzel četrt ure časa, da vam televizor poveže v internet. Za to lahko prosite tudi vašega ponudnika internetnega dostopa ali trgovca, pri katerem ste kupili televizor, vendar storitev morda ne bo brezplačna.

Sama izvedba priklopa je odvisna od vrste internetnega priključka in modela televizorja. Vse več je takšnih, ki omogočajo kar brezžično povezavo, ki je seveda najelegant­nejša, a tudi če boste morali do televizorja potegniti računalniški omrežni kabel, pretiranih težav ne bi smeli imeti, saj ga boste verjetno lahko potegnili kar poleg že obstoječega antenskega kabla.

Pametni televizor se sicer čisto dobro znajde kar sam, brez povezave z osebnim računalnikom (PC) in drugimi napravami, a če PC imate, ste s povezavo televizorja v internet poskrbeli tudi za povezavo z računalnikom. Na televizorju si boste lahko zdaj ogledali vse fotografije in videoposnetke, shran­jene na računalnikovem disku, ali poslušali tam naloženo glasbo. Če računalnika nimate, imate lahko fotografije, video in glasbo shranjene na disku ali ključku USB, ki ga priklopite neposredno na televizor. Vsi sodobni modeli namreč omogočajo tak priklop.

Domači kino

Za priklop pamet­nega televizorja v internet vam torej sten ne bo treba razbijati, ob kakšno težavo več pa utegnete trčiti, če bi radi dnevno sobo spremenili v pravi domači kino, s prostorskim ozvočenjem, platnom in projektorjem. V tem primeru se namreč dodatnim kablom ne boste mogli izogniti, vsaj ne v celoti. Boljši projektorji sicer že omogočajo tudi brezžični prenos videosignala, kar pomeni, da se lahko izognete kablu HDMI, s katerim sicer povežete projektor in videopredvajalnik (recimo blu-ray), še vedno pa boste morali projektor priključiti v električno omrežje.

Podobno velja za zvočnike. Omislite si sicer lahko brezžično prostorsko ozvočenje, a je v resnici le napol brezžično. Za njihovo povezavo s predvajalnikom oziroma ojačevalnikom ne boste potrebovali kabla, morajo pa biti tak­šni »brezžični« zvočniki priključeni v elekt­rično omrežje, medtem ko običajni elekt­ričnega priključka ne potrebujejo. Obstajajo sicer tudi akumulatorsko napajani, ki res ne potrebujejo nobene žice, imajo pa druge slabosti (predvsem morate redno skrbeti za polnjenje akumulatorjev, pa tudi dražji so in po kakovosti zvoka skromnejši).

Druga rešitev »kabelskega problema« je navidezni prostorski zvok. Sodobna tehnologija namreč omogoča z različnimi elektronskimi in psihoakustičnimi triki poustvariti prostorski zvok, ne da bi za to morali zvočnike razporediti po vsej sobi. Prostorski učinek v tem primeru sicer ni čisto tak, kot če je ob zad­nji steni dodaten par zvočnikov, a za marsikoga je to sprejemljiv kompromis.

Krmiljenje z enega mesta

V dnevni sobi, opremljeni s sodobno elektroniko, se na mizi kar nenadoma znajde kup daljincev. Televizor, video- (blu-ray ali DVD-) predvajalnik, ojačevalnik, projektor, digitalni televizijski sprejemnik (set-top box), igralnik … Zmešnjava je hitro popolna, rešitvi pa načeloma dve.

Prva je pametni oziroma univerzalni daljinski krmilnik, s katerim lahko krmilimo več naprav, tudi vse tiste starejše, ki se ne znajo povezati v domače omrežje. Najboljši univerzalni daljinci imajo na dotik občutljiv zaslon in jih je mogoče programirati, kar pomeni, da s pritiskom na eno tipko sprožimo niz različnih ukazov (ko recimo vklopimo projektor, se lahko samodejno izklopi televizor, saj ju sočasno najbrž ne bomo uporabljali). Z (naj)boljšimi lahko krmilimo tudi luči in senčila. Omenimo še, da lahko tablične računalnike, ki imajo tudi infrardeči oddajnik, uporabimo kot imenitne univerzalne daljince.

Druga, elegantnejša in priročnejša možnost so naprave, ki se znajo med seboj pametno sporazumevati. Najbolj razširjen je standard DLNA, ki ga podpira čedalje več naprav, od televizorjev in predvajalnikov do računalnikov in pametnih telefonov. Vse takšne naprave se znajo samodejno poiskati v računalniškem omrežju, kar še olajša uporabo.

Tiste, ki se znajo medsebojno sporazumevati, lahko krmilimo prek pametnega televizorja, se pravi samo z daljincem televizorja, če so povezane tudi v internet oziroma domače računalniško omrežje, pa lahko kot univerzalni krmilnik uporabimo kar pametni telefon.

Pametni dom

Med seboj nezdružljivi ali slabo združljivi standardi so bili doslej, poleg težav z napeljevanjem kablov, glavna ovira za večjo razširjenost »pametnih domov«. Z univerzalnim daljinskim krmilnikom, ki ima samo infrardeči oddajnik, na primer ne moremo krmiliti razsvetljave ali termostatskih ventilov na radiatorjih, ker ti za daljinsko krmiljenje večinoma uporabljajo radijske valove. Klimatska naprava, ki sicer ima infrardeči krmilnik, pa je morda nameščena na hodniku in je iz dnevne sobe ne »dosežemo«.

Na srečo se zlasti zaradi (brezžičnega) interneta na tem področju stvari naglo izboljšujejo. Vse več je namreč naprav, ne samo s področja avdia in videa, ki se znajo povezati v internet oziroma v domače računalniško omrežje, kar nadzor in krmiljenje ter njihovo medsebojno sodelovanje močno olajša. Ali drugače povedano, ko se odpravljate po nakupih, dajte prednost napravam, ki jih je mogoče povezati v internet, po možnosti brezžično.

Z ustreznim programom za pametni telefon ali e-tablico je mogoče krmiliti prav vsako v internet povezano napravo, od televizorja do pralnega stroja. Za povrhu je nadzor takšnih naprav mogoč od tako rekoč kjerkoli. Med dopustom lahko recimo na pametnem telefonu vidimo, kaj doma snema videonadzorna kamera, ali iz službe vklopimo gretje.

Glede na to, da ima čedalje več domov širokopasovni internetni priključek, da ima že skoraj vsakdo v žepu tak ali drugačen pametni telefon in da bo kmalu v skoraj vsaki dnevni sobi tudi pametni televizor, kot središčna oziroma povezovalna točka vseh domačih pametnih naprav, je jasno, da pametni dom kmalu ne bo več le modna fraza ali domena najpremožnejših, temveč vsakdanjost.