Razstava, ki sodi v program Evropske prestolnice kulture Maribor, predstavlja arhitekturo in urbanizem v nekdanji Jugoslaviji od leta 1948 do 1980. Gre za prvi retrospektivni pogled na dobrih 40 let trajajoč proces urbanizacije. Na ogled so številni arhitekturni projekti, od turističnih eksperimentov na jadranski obali, zasnov novih mest do zgodovinskih pomnikov.

Na čigavo pobudo je nastala razstava?

Razstava je rezultat dveletnega raziskovalnega projekta, ki sta ga zasnovala Maroje Mrduljaš, znani arhitekturni kritik iz Zagreba, in dr. Vladimir Kulić, arhitekt iz Beograda, zdaj pa profesor zgodovine arhitekture na floridski univerzi v ZDA, z namenom končno zapolniti prazne (vzhodnoevropske) strani v svetovni zgodovini arhitekture. Hkrati je bila to priložnost povezati mlade raziskovalce z območja nekdanje Jugoslavije, ki so raziskovali fenomen arhitekturne dediščine socialistične Jugoslavije.

Kakšna je ta socialistična arhitekturna zapuščina nekdanje Jugoslavije?

Arhitektura v obdobju socializma je bila v primerjavi z današnjo izredno progresivna. Bila je polna eksperimentov, uvajala je inovacije v gradbeno industrijo. Politična elita je tudi z arhitekturo želela demonstrirati, da je Jugoslavija napredno usmerjena država. V primerjavi z današnjo je bila arhitektura odgovornejša do skupnega življenjskega prostora. Načrtovanje mest in naselij je bilo celovito in nadzirano. Seveda pa je imel sistem tudi vrsto slabosti. Kakovost gradnje je bila slabo nadzorovana, številni projekti niso imeli realne ekonomske podlage in so zato ostali nedokončani.

Ali obstaja t. i. jugoslovanska arhitektura?

V nekdanji Jugoslaviji so obstajali različni arhitekturni pristopi, ki so izhajali iz tradicije različnih arhitekturnih šol v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Vsako od teh okolij je razvijalo svoje pristope in vsako je iskalo svoje zglede v zahodnem modernizmu. Na splošno je bila jugoslovanska arhitektura prozahodna.

Koliko je bila po vašem mnenju ta arhitektura socialistična in koliko modernistična?

Socialistična arhitektura kot pojem sicer ne obstaja. Dejstvo pa je, da so vodilno modernistično gibanje CIAM pred vojno v Švici ustanovili levo usmerjeni arhitekti, ki so v arhitekturi prepoznali njeno socialno poslanstvo. Modernistična arhitektura v Jugoslaviji je sledila socialnim idealom.

Kaj ta arhitektura pomeni za prihodnje generacije?

Obdobje modernizma je po zlomu špekulativne liberalne ekonomije aktualno v več pogledih. V newyorškem muzeju MOMA so ta teden odprli razstavo Foreclosed, ki kritično obravnava kapitalistični model gradnje stanovanj v ZDA in se zavzema za organizirano kolektivno gradnjo, kakršno smo nekdaj poznali v Jugoslaviji. Na Dunaju bodo jeseni odprli razstavo sovjetskega modernizma, kar bo zelo očiten poskus korekture zahodne arhitekturne zgodovine. Razstava v Mariboru je torej v središču svetovne razprave o arhitekturi, ki poskuša odkriti po krivici zavržene dobre koncepte in jih ponuditi za prihodnost.

Ali bi lahko katere od projektov, predstavljenih na razstavi, uvrstili med arhitekturne presežke?

Razstava predstavlja zelo raznolike stvari, od inovativnih konstrukcijskih rešitev v Sloveniji do izjemnega japonskega projekta za rekonstrukcijo Skopja po potresu. Vrhunski in neponovljiv primer dobrega načrtovanja je hotelska arhitektura ob jadranski obali, svetovna posebnost pa so prav gotovo tudi z naravo zlivajoči se pomniki, posvečeni drugi svetovni vojni, od Ravnikarjevih grobišč do spominskih parkov Bogdana Bogdanovića.

Zakaj so v razstavo vključeni tudi spomeniki NOB?

V razstavo so vključeni spomeniki in spominski parki, ki predstavljajo enega ključnih delov poglavja o reprezentiranju nekdanje države skozi arhitekturo. Pri tem nas ne zanima ideološki naboj, temveč način, kako so ti abstraktni objekti umeščeni in zrasli s krajino ali kakšne arhitekturne teme oz. pripovedi odpirajo.