"Kozolca pogosto ne uporabljajo več za sušenje in shranjevanje žita, sena in podobnega, ampak dobiva druge vsebine," je dejala etnologinja in kustodinja muzeja kozolcev v okviru Dežele kozolcev v občini Šentrupert Alenka Lamovšek.

Latniki jih po njenih besedah uporabljajo za nadstreške za parkirišče, pod kozolcem shranjujejo kmetijske stroje in drva. Ponekod pa ga uporabljajo za turistične namene.

Kozolce so danes zamenjale bale sena, ki so lahko različnih oblik in jih lahko shranjujejo kjerkoli, je spomnila.

Z začetkom siliranja so kozolci izgubili prvotni namen, je dejal tesar Alojz Gregorčič iz Slovenske vasi pri Šentrupertu, ki se je tesarstva učil pri svojem očetu. "Novega kozolca nismo delali že 30 ali 40 let," je opozoril. Pred tremi oziroma štirimi desetletji se je po njegovem pojasnilu namreč spremenil način priprave krme.

Zdaj kozolce le še obnavljajo in prestavljajo z ene lokacije na drugo, pravi. "Kozolci so danes za luksuz," je dejal. Uporabljajo jih v druge namene, tudi za turizem. Živeli pa bodo toliko časa, kolikor jih bodo ljudje pripravljeni vzdrževati, meni.

Muzej kozolcev prikazuje razvoj kozolca v časovnem, prostorskem in socialnem pogledu od preprostih sušil do razvojno bogatih oblik dvojnih kozolcev - toplarjev, je povedala Lamovškova. V muzej na prostem so prestavili 19 različnih sušilnih naprav, ki izvirajo iz Mirnske doline, ena pa je iz okolice Ivančne Gorice. Najstarejši kozolec v muzeju je dvojni kozolec, Lukatov toplar z letnico 1795.

Kozolci so skozi stoletja nastajali v okolju kmečkih, grajskih in samostanskih kmetijskih posesti, navajajo v Deželi kozolcev. Po njihovih navedbah izražajo čut za uporabo naravnih gradiv in mojstrstvo tesarske tradicije.