Krško ima staro naselbinsko tradicijo, ki jo razkrivata urbanizem in arhitektura zgodovinskega jedra z značilno sklenjeno, več kot kilometer in pol dolgo obcestno pozidavo eno- in dvonadstropnih hiš. Med njimi je tudi pred kratkim prenovljena Mencingerjeva hiša, v kateri je najverjetneje zadnja leta svojega življenja preživel Janez Vajkard Valvasor. Pred stoletjem se je mesto povezalo v enotno naselbino z novejšim Vidmom na levem bregu Save, kjer se je oblikovalo novo mestno središče. V njegovi sestavi je tudi soseska samostojno stoječih stanovanjskih stavb, ki se je začela razvijati, ko so se premožnejši meščani na prelomu 19. in 20. stoletja začeli umikati na obrobje – v mir in zelenilo. Zeleni brežini je bila leta 1903 prikrojena tudi petična stanovanjska stavba s prelepim pogledom na reko in staro mesto. Graditelji so jo oblikovali po vzoru avstrijskih vil. V Avstriji je merilo za njihovo podobo postavilo leta 1872 ustanovljeno dunajsko društvo Cottage Verein, ki je spodbujalo oblikovanje razgibanih hiš z vrtom po vzoru angleških podeželskih hiš v neogotskem slogu. Enonadstropna stavba z delno vkopano kletjo sodi v skupino historično oblikovanih slovenskih vil s stavbnimi podrobnostmi, oblikovanimi v secesijskem slogu. Hiša s pravokotno zasnovo je imela za vile tedanjega časa značilno razporeditev prostorov: v kleti so bili gospodarski prostori in soba za gospodinjsko pomočnico, v pritličju kuhinja in prostori za delo in druženje, v mansardi pa spalnice. K hiši je sodil tudi velik parkovno oblikovan vrt, pestro ozelenjen in obogaten z razporejenimi kamnitimi plastikami.

Desetletja niso spremenila 
izvirne arhitekturne podobe

Čeprav so stavbo uporabljali različni lastniki, med drugim družina slikarja, grafika in ilustratorja Jožeta Ciuhe, je ohranila vse svoje izvirne arhitekturne značilnosti. Poleg kakovostne gradnje je k ohranitvi hiše, ki sodi na seznam najlepše oblikovanih slovenskih vil, pripomogla tudi zadnja, temeljita prenova, ki so jo z izjemnim posluhom do tradicije slovenskega stavbarstva izpeljali današnji lastniki.

Arhitekturno podobo vile določata oblika strehe, sestavljena iz strmih strešin, in s fasadnim okrasjem v ometu skromno okrašeno ostenje, ki ga predirajo okenske odprtine v obliki visokega pravokotnika. Te so urejene simetrično glede na navidezne simetrale stavbnih ploskev. Okrasje v ometu je omejeno na rustikalno obdelane stene kletne etaže, na secesijsko oblikovane obrobe okenskih odprtin in trakasto oblikovan etažni venec, ki deli izrinjeni vhodni del stavbe na pritličje in mansardni del. Posebna likovna poudarka sta tudi mnogokotni izzidek na fasadi, usmerjen na vrt, ki v pritlični etaži sooblikuje volumen glavnega bivalnega prostora, in vidna konstrukcija lesenega skeleta sten v mansardni etaži.

Prenova, posodobitev in sanacija poškodb

Po mizi »letne« kuhinje v kletnih prostorih z izhodom na vrt razmetane slike pričajo o tem, da hiša v času, ko so jo kupili današnji lastniki, ni bila več tako imenitna. Slabo vzdrževanje v zadnjih treh desetletjih je pustilo sledi na stavbnem ovoju, najbolj eminentni prostori v pritličju pa so bili prekriti s sajami, saj je tam nekoč zagorelo. K opisanemu je treba prišteti še slabo komunalno infrastrukturo, starodobne sanitarije, dotrajane lončene peči, poškodovano stavbno pohištvo, obrušene tlake in zanemarjen vrt. Toda lastniki so prepoznali kakovosti hiše in kmalu po nakupu leta 2009 so stekla prenovitvena dela.

Zaradi tehnične dovršenosti stare arhitekture statična utrditev ni bila potrebna. Najzahtevnejša je bila sanacija kletnega ostenja, ki ga je razjedala talna vlaga. Poškodovan omet so v celoti odstranili, zidove dobro osušili, zbiranje zidne vlage pa so preprečili z zunanjo drenažo in namenskimi ometi za utrjevanje nezaščitenih starih zidov pred vlago. K sanaciji je treba prišteti še vse stropne konstrukcije, stopnišča, stavbno pohištvo in strešno konstrukcijo, ki je prekrita z novo kritino, in tlake v vseh etažah z izjemo kleti. Tam so namreč novi, skupaj z hidroizolacijo in toplotno zaščito po njimi.

V celoti je nova komunalna infrastruktura. V mansardi sta poleg dela spalnih prostorov urejeni kuhinja z jedilnico in manjša dnevna soba, v pritličju so prostori, namenjeni poslovni dejavnosti, v kleti pa je poleg pomožnih prostorov in letne kuhinje tudi velik prostor za druženje, ki je zaradi povezave z vrtom postal srce bivanja družine.

Ohranjena nekdanja imenitnost bivanja

Obnovo so v notranjosti nadgradili s skrbnim popravilom vseh elementov nepremične in premične notranje opreme. Lastniki namreč vedo, da imajo vsi tedaj oblikovani in izdelani elementi notranje opreme, čeprav njeni avtorji niso znani, kot svojevrstna umetniška dela trajno vrednost.

Med nepremično opremo po lepoti in umetniški vrednosti izstopajo lončene peči s secesijsko oblikovanimi keramičnimi ploščicami in bogato okrašen lesen strop v pritličju. Stropu so z restavratorskim posegom, čiščenjem s kremenčevim prahom, povrnili nekdanji lesk. Zaradi požara je bil namreč delno ožgan in prekrit z debelim slojem saj. Ohranili so tudi premično opremo, ki je skrbno restavrirana, oblazinjeni kosi pa so oblečeni v nove sodobne vzorce in barve, ki staro povzdignejo z noto sodobnega.

Nova oprema, številne omare, police, mize in mizice, imajo ravne in čiste linije. Med novim prevladuje bela barva, oziroma nebarva, tako da pozoren opazovalec zazna zavestno hotenje, da bi pozornost usmerili na izvirno staro pohištvo.

Zaradi pozitivnega odnosa novih lastnikov do stavbne dediščine je kljub številnim sodobnim umetnostnim izdelkom, med katerimi zagotovo prednjačijo svetila, v domu ohranjen velik del nekdanje kulture bivanja, ki odstira tehnično in umetnostno znanje izdelovalcev – kamnoseških, mizarskih, pečarskih in drugih mojstrov.

Tako kot arhitekturo stavbe in njeno notranjo opremo so obnovili tudi vrt, z vsemi nekdanjimi potkami, opornimi zidovi in kamnitimi skulpturami. Zaradi obsega in izjemno lepih dopolnitev, od izvirno oblikovane kovinske ograje, ki zamejuje posest ob glavni cesti, gospodarskega objekta ob velikem sadno-zelenjavnem vrtu do izbranega novega zelenja v parkovno urejenem delu, bi si zagotovo zaslužil čisto poseben opis.