Drugačnost – lastnost oziroma značilnost drugačnega. Tako suhoparno navaja Slovar slovenskega knjižnega jezika. Načeloma želijo biti vsi ljudje drugačni. Če so vsaj malo ambiciozni, se znajo za to tudi potruditi. Od koga želijo biti drugačni? Od ljudi, ki so jim blizu. Pa ne preveč, ker jih vendar nekaj druži. Nekaj, v čemer so si podobni na različne načine. Zunanja podoba, mišljenje, zanimanje, delo … Hkrati pa se različnosti privlačijo, ker uravnotežajo medsebojna razmerja.

Drugačnost, ki močneje izstopa, v vsakdan­jem življenju sprva praviloma povzroči zadržanost, če že ne odklonilni občutek. Zakaj? Zaradi strahu? Zaradi prastarega zapisa v človekovi izkušnji, da je drugačnost lahko nevarna? Pa vendar je nujno potrebna. Za razvoj odnosov v družbi, tudi za razvoj prostora – kulturnega, političnega, grajenega. Drugačnost je vedno gonilna sila razvojnih procesov. Ustvarja napetost, izziva konflikte, načenja nova in spet odpira stara, neodgovorjena vprašanja. Posredno in neposredno. Bolj ko je drugačnost drugačna, močnejše in bolj spontane reakcije povzroča. Nazoren primer iz vsakdanjega življenja je lahko moda. Spremeni se vsako leto. Njena gibanja narekuje tako imenovana vrhunska moda. Ta po svoji drugačnosti sicer močno odstopa, vendar se v milejši obliki uveljavi v vseh družbenih plasteh kupcev.

Pri arhitekturi je čas, v katerem se spreminja, bistveno daljši, ker so stavbe bistveno bolj trajna in vredna dobrina, kot je oblačilo ali modni dodatek. Zato so tudi odzivi ljudi na drugačno arhitekturo praviloma močnejši. In včasih močno negativni. Pogosto zaradi prirojenega strahu pred drugačnostjo, ki se dogaja v njihovi neposredni bližini.

Drugačna je tudi hiša na Štajerskem. Oblikovali so jo v ateljeju Sadar Vuga arhitekti. Postavljena je na razmeroma strmem, prisojnem pobočju, zato ima tudi dva popolnoma različna obraza in izraza. Z zgornje strani je diskretna, nevpadljiva, nevsiljiva. S spodnje atraktivna, dominantna, drugačna. Ustvarja nekakšno prostorsko napetost, ki zaradi močnih arhitekturnih potez na prvi pogled morda deluje obrambno. Vendar samo na prvi pogled, sčasoma bo postala okolici za zgled za drugačno urejenost, prenovo ali kakršno koli izboljšavo bivalnega standarda. Postala bo svojevrsten generator razvoja ožjega in širšega stanovanjskega območja.

Dostop do vhodnih vrat je po razmeroma strmih lesenih zunanjih stopnicah, ki so poudarjene in tako zaznamujejo sicer ne pretirano izpostavljen vhod. Takoj se vzpostavi hierarhija prostora ter hierarhija med obiskovalci in stanovalci hiše. K temu prispeva močno strukturiran nadstrešek, ki je hkrati nosilna konstrukcija hišnega bazena. Prava hiša se začne v »prvem nadstropju«, ki je z zadnje strani pritličje, saj je v ravnini terena. O nagnjenosti terena govorita tako oblikovana struktura fasade, ki je hkrati nosilna konstrukcija, kot hišni »podstavek« v spodnjem pritličju, pobarvan zeleno, zaradi česar se nekako zlije z naravno zeleno barvo neposredne okolice. Konstrukcijsko poudarjeni glavni del hiše lebdi v prostoru.

Zaradi obilice steklenih površin – ograja bazena in okna dnevne sobe –, ki zrcalijo barvo in nenehno spreminjajoče se vzorce neba, strešno sleme ni videti tako visoko, kot je v resnici s spodnje strani. Hiša ima več kot eno strešno sleme. Tudi streha, ki sicer spoštuje za to območje predpisani naklon, ni sestavljena le iz običajnih dveh strešin. Celotna masa hiše je že v konceptu oblikovana kot niz različno visokih in širokih lamel. Razmestitev, višina in širina lamel, gledano z zgornje strani, presenetljivo dobro sledi obliki in naklonu zem­ljišča ter hkrati členi stavbni volumen na manjše dele. To na vzhodni fasadi omogoča nenehno igro senc in osvetlitev bivalnih prostorov z naravno svetlobo.

Oblikovanje notranjega bivalnega prostora sicer odseva zunanjo zasnovo, vendar ta, razumljivo, ni tako posebna. Merilo notranjega prostora je namreč drugačno. Prostornine in površine, ki se jih stanovalci vsak dan dotikajo in so kulisa njihovega vsakdana, so funkcionalne. Poleg tega so zanimive. Omogočati morajo neposreden in posreden stik z zunanjim prostorom. Jedro bivalnega ambienta sta dnevna soba s teraso in zunanjim bazenom ter kuhinja z jedilnico. Prostori se kar prelivajo drug v drugega. Z »zgornjega« vrta za hišo se vidi bazen in v daljavo, kjer se odpira čudovit razgled na okoliške hribe proti jugu.

Dnevna soba je na vzhodni strani ob bazenu ter od njega ločena s stekleno steno. Čeprav je v njej kar nekaj izbranih kosov pohištva, ne deluje nagneteno. Vizualno je odprta in pogleda ne ustavi na svojih stenah, ampak mu dovoljuje, da se sprehodi tudi v zunanjost. Pod dnevno sobo sta sobi že odraslih otrok, ki sta po svojem izrazu še najbolj podobni običajnim bivalnim prostorom. Kljub temu zanimivo in avtonomno izkoriščata arhitekturno zasnovo, saj se prek zunanjih stopnic neposredno povezujeta z zgornjo teraso in bazenom. Na najvišjem nivoju hiše, tudi simbolno, so spalnica staršev s prelepim pogledom proti jugu, prostorna kopalnica, ki se poleg južni odpira tudi severni svetlobi, ter garderobni prostor med njima. Vsa nadstropja med seboj povezuje stopnišče, ki je morda najbolj večnamenski prostor v hiši.

Ob svojem osnovnem namenu, prehod med nadstropji, je še knjižnica, umetniška galerija in razstavna vitrina. Kljub omejenim dimenzijam je stopniščni prostor najsvetlejši v hiši, saj so njegove stene prebodene z odprtinami, ki bi jim težko rekli zgolj okna. Učinkujejo nekako grajsko. Svetlobo lovijo po celotni višini in jo v ozkih pramenih spuščajo v prostor. Odbita od sten, tal in stropa se mehko širi v vsa nadstropja. Notranjosti daje poseben značaj.