2. 10. 2011 | Besedilo: Maja Razpotnik
Izkušnje graditeljice: za prijetno bivanje poskrbimo mi sami, in ne prostor
2. 10. 2011 | Besedilo: Maja Razpotnik
Pred dvema letoma sva se s fantom lotila projekta izdelave mansarde. Izkušenj se je nabralo za celo knjigo, morda jo nekoč tudi izdam. Iz podstrešja stare meščanske hiše, ki na prvi pogled ni obetalo veliko, sva si želela ustvariti zračen, svetel prostor brez odvečnih sten. Vsekakor ne v duhu sedemdesetih let, ko so naši starši tloris novozgrajene hiše razdelili v preveč sobic. V izziv nama je bilo tako izkoristiti volumen podstrešja, da pridobiva čim več stojne površine. Večkrat se pošalim, da uporabljam več kvadratnih metrov kot moj fant, saj sem precej nižja od njega.
Kompromisi so pri mansardi nujni, hkrati pa vodijo človeka v iskanje domiselnih rešitev. Izbrani arhitekt, gospod z večdesetletnimi izkušnjami, se je projekta lotil z obilico dobre volje. Narisal nama je kar nekaj načrtov in na koncu sva se odločila za presek med njimi, dopolnjen s sprotnimi lastnimi idejami. Načrt seveda potrebuje dobrega izvajalca. Po srečnem naključju sva naletela na mojstra, ki se ni prestrašil poševnin, različnih naklonov in nepravilnih oblik prostora brez enega pravega kota. Pravzaprav pravi, da mu ustrezajo zakomplicirane mansarde, saj v njih bolj uživa. In pri naju je zelo užival.
Proračun za stanovanje lahko precej zavaruješ, če se del lotiš tudi sam. Tako sva sama razpeljala večino instalacij, sodelovala pri izoliranju mansarde, pobelila stene, zmontirala kose pohištva, vgradila luči. Če se je le dalo, sva kupovala pri kakovostnih slovenskih proizvajalcih in morda tudi s tem privarčevala kakšen evro. Malo naju je presenečalo, ko sva želela imeti na primer debelejšo, kakovostnejšo izolacijo, kakor se navadno uporablja, pa so nama jo odsvetovali oziroma naju poskušali odpraviti z besedami, da tega nihče ne kupuje. Vendar sva vztrajala in bila za boljšo kakovost pripravljena odšteti nekaj več, zavedajoč se, da se pri teh osnovah vlaganje v kakovost prej ko slej obrestuje. Stanovanju sva namenila dovolj izolacije ravno zato, da bova lahko poleti in pozimi uživala v prijetni bivalni temperaturi.
Mansarda je dobila po dveh letih skoraj končno podobo. Velik prostor, delno odprt do slemena in zaradi najine trme, da je izvedljivo, tudi s popolnoma stojno galerijo. Imava to, kar sva si želela – veliko svetlobe, prostora in fantastičen razgled.
Po dveh letih razmišljanja, prebiranja revij o stanovanjih, iskanja idej in dobrih mojstrov, varčevanja in odpovedovanja daljšim dopustom sva prišla na cilj. Ob idejni in izvedbeni podpori obeh mojstrov ter ob podpori obojih staršev sva si uredila stanovanje, ki je obema pisano na kožo. Navkljub vsemu pa ne gre pozabiti na bistveno – za prijetno bivanje poskrbimo mi sami, in ne prostor.
