Mansarda je poseben prostor zlasti zaradi poševnega zidu, ki otežuje projektiranje, saj omejuje mogoče prehode, vhode v prostore in umestitev opreme. Prostore in opremo je treba prilagoditi tej posebnosti, predvsem pa jo obrniti stanovalcu v prid, pravita arhitekta Bor Ivačič in Tomaž Stražar iz Biroja Arhitekti. Ureditev mansarde v večstanovanjskem bloku so začeli snovati že med gradnjo objekta, tako da so lahko vplivali na razporeditev prostorov in predelnih sten. Prav tako so lahko prestavili nekatere inštalacijske priključke, namen­jene svetilom in drugi napeljavi.

Vodilo pri zasnovi tlorisa je bilo ustvariti svetel in odprt osrednji prostor. Zato so iz prvotnih načrtov za stanovanje, pripovedujeta arhitekta, večino sten odstranili, predeljeni sta le spalnica in kopalnica, ki sta tudi zaprti z vrati. V osrednjem prostoru so s tem pridobili kuhinjo z jedilnico, ki se odpira na obe terasi ter izkorišča jutranje in popoldansko sonce. Kakor pravi lastnica Neža, si je želela odprt, komunikativen prostor, da se tudi med kuhanjem lahko pogovarja in ni ločena od drugih. Še preden se je odločila poiskati pomoč arhitektov, je imela veliko želja, med katerimi bi sama brez strokovnega nasveta težko izluščila bistvene. Zdaj, po skoraj desetih letih, kolikor že biva v mansardi, lahko z gotovostjo potrdi, da je bila odločitev prava, stanovanje je funkcionalno in še vedno kot novo. In zakaj se je odločila za nakup mansarde? Življenje v takšnem domu je podobno življenju v hiši, kjer je odraščala, odgovarja lastnica, pa tudi dejstvo, da ti »nihče ne hodi po glavi«, ni ravno zanemarljivo.

Svetla osnova in temnejši poudarki

Po vseh prostorih so uporabili svetle odtenke: beljen hrastov parket, belo lakirano vgradno pohištvo in večje kose pohištva, posamezni deli, tako imenovani poudarki v prostoru, kot so stopnice, postelja, predalnik ter niz kuhinjskih omar ob steni, pa so v tem­no luženem furnirju ameriškega oreha.

»Ker smo zasnovo začeli pripravljati že med gradnjo, to je pred izvedbo inštalacijskih del, smo lahko po naših načrtih oblikovali kopalnico in izbrali radiatorje za celotno stanovanje. Ti so zato ne le funkcionalni, ampak tudi oblikovni element v prostoru,« pojasnjujeta arhitekta.

Dejstvo, da gre za mansardo, pravita sogovornika, je precej vplivalo na razporeditev opreme, ki so jo morali prilagoditi kolenčnemu zidu in s tem izrabiti prostor do stojne višine. Kjer so omare ob kolenčnem zidu globlje, je primerna zlasti uporaba predalov, saj tako izkoristimo celotno globino prostora pod stropno poševnino. Na primer, v spalnici je ob postelji predalnik, ki je vgrajen v kolenčni zid, nad posteljo pa je v zidu poglob­ljena niša, ki je namenjena odlaganju stvari in okrasnim predmetom. V kuhinji so ob steno pod poševnino umestili omare s funkcionalno opremo (hladilnik, zamrzovalnik, pečico). Delovna površina je postav­ljena na sredino prostora, pult kuhinjskega otoka pa se nadaljuje v jedilno mizo. Zaradi te izvedbe je nekoliko nižji, a hkrati prilagojen višini lastnice. Kakor pravi arhitekt, je v mansardo zaradi poševnine težko umestiti tipsko pohištvo, prav to je ena izmed slabih plati takšnega stanovanja. Velikokrat je težava tudi s stojno višino. To sta arhitekta reševala z glob­ljimi omarami s predali.

Največ napak je po izkušnjah arhitektov pri umeščanju pohištva. Največkrat ljudje kupijo mansardo, v kateri so gradbeno-obrtniška dela že končana. Tako imajo vpliv zgolj na postavitev in oblikovanje opreme. »Težava je tudi v tem, da se pogosto odločijo za izbiro tipskih elementov pohištva, ne vedo pa, da je cena izdelave, na primer kuhinje, po načrtih enaka ali pri bolje oblikovanih kuhinjah celo nižja od cen tipskih modelov. Seveda je prednost izdelave po načrtih, da se vsak element natančno prilagodi meram prostora,« poudarjata sogovornika.

Dovolj svetlobe

Naravna svetloba v mansardi je zelo pomemben dejavnik v kakovosti bivanja. Med pogostimi napakami je po izkušnjah arhitektov tudi preslaba osvetlitev z naravno svetlobo, zaradi premajhnih ali premalo strešnih oken. Prav tako se malo ljudi odloči za izdelavo frčade ali zunanje terase, saj je to povezano z visokimi stroški, vendar te rešitve zvišujejo kakovost bivanja.

Mansarda, ki smo jo obiskali, ima frčado s panoramsko zasteklitvijo, ki omogoča osvet­litev celotnega osrednjega prostora. Strešna okna so samo v zgornjem delu stanovanja, kjer je delovni kabinet. Pri načrtovanju osrednjega prostora so veliko pozornosti namenili tudi umetni osvetlitvi. Zanjo so poskrbeli z odstranitvijo predelnih sten in novo razporeditvijo prostorov. Tako imajo vsi, s spalnico vred, izhod na teraso. Kopalnica, ki je na sredini tlorisa, pa dobiva dnevno svetlobo skozi vertikalno zastekljeno cezuro v steni.

Mansarda je svetla in prostorna. Kaj pa storiti, kjer ni tako in ima človek zaradi poševne strehe tik nad glavo občutek utesnjenosti? »Če je prostor majhen in kolenčni zid zelo nizek, lahko težavo rešimo z omaro, ki se prilega višini kolenčnega zidu. Omara je lahko lakirana v svetlejših odtenkih, na primer v beli barvi, kar vnaša v prostor občutek svetlosti, hkrati pa navidezno pomaknemo zunanjo steno v notranjost, kjer je višina že stojna,« odgovarjata Ivačič in Stražar. In dodajata, da naj bo bivalni prostor v mansard­nih stanovanjih čim bolj odprt, po možnosti naj se dnevna soba, jedilnica in kuhinja združijo v en prostor, ki postane osrednji bivalni del. Seveda pa k občutku prostornosti pripomorejo tudi strešna okna ali frčade, ki prepuščajo dovolj naravne svetlobe. Sicer pa, kakor pravita arhitekta, je mansardni prostor razgiban, in ker gre za najvišje nadstrop­je objekta, so običajno iz njega lepi pogledi na okolico in sosednje hiše.