Naselje štirih enodružinskih hiš so si pri Gaser arhitektih zamislili kot hiše, sestavljene iz dveh krakov. Ta arhitekturna zasnova po besedah Zane Starovič Volk izhaja iz dveh pogojev, prvi je zazidalna linija ob cesti, s katero mora biti fasada po predpisih poravnana. Drugi pogoj so si v biroju postavili sami, in sicer da so vrtovi in bivalni prostori usmerjeni na jugozahod, kar je najbolj logična in bivalno najugodnejša lega, s poudarkom na zasebnosti, da si sosedje ne gledajo v bivalne prostore in na vrt. To so dosegli z zasukanjem kota in slepimi fasadami na vzhodno ter jugovzhodno stran.

Enodružinska hiša za štiričlansko družino, za katero so v omenjenem biroju načrtovali tudi notranjo opremo, meri 160 kvadratnih metrov. Ta površina omogoča lep in zračen bivalni del ter primerno velikost sob in servisnih prostorov. Uporabljen je tudi element dvonadstropne dnevne sobe, ki še bolj pripomore k občutku prostornosti in odprtosti ter da hiši posebno noto tako navzven kot navznoter.

Zanimiva je tudi zunanjost, fasada je namreč iz kompaktnih plošč z zaključno plastjo iz furniranega lesa. Poigrali so se z izrezom fasadnih plošč, kajti te se dobijo v standardnih formatih, sami pa so se navdušili za klinasto obliko, ki povzame obliko hiše. Preostali deli fasade so nevtralno sivi. Klinasti razrez se ponovi tudi v tlakovanju v notranjosti. Za pritličje so izbrali tanke visokotehnološke keramične plošče, imenovane kerlit, ki so jih razrezali po vzorcu s fasade. S kerlitom sta obloženi tudi kopalnici, zaradi tega je po besedah arhitektke zelo malo fug, hkrati pa je olajšano čiščenje. Za stopnišče in tla v zgornjem nadstropju so uporabili hrastov gotovi parket. Povsod je talno gretje, tako da je občutek tudi na ploščicah prijeten. V pritličju so se zanje odločili zaradi izhoda na vrt in lažjega vzdrževanja pri pogostem prehajanju ven in noter.

Tloris hiše je sestavljen iz bivalnega pritličja, v katerem je kuhinja nekoliko odmaknjena, a vseeno povezana z dnevnim prostorom in z izhodom na teraso in vrt. V pritličju sta tudi garaža za eno parkirno mesto in kurilnica, vendar lastnik garažo uporablja kot pisarno, zato nima dvižnih vrat kot pri preostalih treh hišah, ampak stekleno steno. Vhod je skupen za bivalne in pisarniške prostore, ločujejo jih le steklena vrata, medtem ko element vgradne omare prehaja od vhoda v jedilnico. Ob vhodu sta še stranišče za goste in utiliti. Zgornje nadstropje zasedajo spalnica za starše s kopalnico in otroški sobi, ki imata prav tako svojo kopalnico. Vanjo se vstopi skozi otroško garderobno sobo.

Notranjost je zelo svetla. Poleg velikanskih steklenih površin k temu pripomore obilje bele barve, saj sta lastnika izrazila željo po prostornosti in lahkotnosti bivanja. Za lesene dele so izbrali orehov furnir. »Ko se odločimo o vrsti lesa za pohištvo, jo uporabimo po vsej hiši, drugo pa običajno izberemo za tla. V tem primeru je to hrastov parket,« pojasnjuje Zana Starovič Volk in dodaja, da naročnike vedno spodbujajo k izbiri lesa lokalnega izvora, saj se takšen bolje poda v naše okolje kot tropske vrste, hkrati pa je manj barvit. Slednje je za pohištvo bolje, pravi arhitektka, saj se vedno držijo načela umirjene osnove notranje opreme, za poživitev in dekoracijo poskrbijo z drugimi stvarmi, ne z vgradnim pohištvom.

Zelo svetla in izčiščena je tudi kuhinja, a le na zunaj. Del pulta je namreč zaprt z drsnimi vrati. Tako je vse tisto, kar imamo sicer na pultu, razni gospodinjski aparati in drugi kuhinjski pripomočki, ki niso vedno estetski, pospravljeno v omari oziroma na pultu, ki se zapre in po potrebi odpre.

Za osvetlitev so poskrbeli z vgradnimi lučmi, ki ne izstopajo, imajo pa možnost regulacije jakosti svetlobe, ki se tako prilagaja dogajanju v prostorih. Poudarki so na visečih lučeh, te so nad jedilno mizo, za dvonadstropno dnevno sobo pa so izbrali zanimiv, spiralno oblikovan lestenec, ki je lep tudi ob pogledu z višine – z galerije.

Hiša ima kar nekaj rešitev, ki so funkcionalne, hkrati pa jo delajo drugačno, inovativnejšo. Okna v kopalnicah potekajo zenitalno – po strehi, kar omogoča, da sta ta dva prostora osvetljena z naravno svetlobo, hkrati pa okno ne ovira razporejanja pohištva. Kakor pravi arhitektka, so kopalnice pogosto brez naravne svetlobe, a po njenem mnenju bi morala biti naravna svetloba v njih pogoj, ne razkošje. Tudi dvonadstropna dnevna soba pripomore k drugačnosti, zlasti zaradi steklene stene, ki sega od tal do stropa na galeriji.