Vedno več prijateljev in znancev v prostem času obiskuje različne arhive, in da bi izvedeli čim več o svojih prednikih in družini, pregledujejo stare rojstne, krstne in davčne knjige, popise prebivalstva in druge podobne dokumente. O življenju naših prednikov pa poleg uradno zavedenih dejstev na papirju pričajo tudi ohranjeni predmeti materialne dediščine: hiše, pohištvo, fotografije, knjige in drugi uporabni in okrasni predmeti, od posode in tekstilij do slik in nakita. V slovenski kulturi bivanja se korakoma krepi spoznanje, da je kakovost bivanja močno povezana s spominom na preteklost, stare hiše, opremo in druge predmete, ki so jih uporabljali naši predniki. Vse več starih hiše se obnavlja, podstrešja, kamor smo še včeraj odlagali vse, kar ni bilo več modno, četudi je bilo zaradi starosti in umetnostne obdelave veliko vredno, se praznijo. Omare, v katere so naše prababice skrbno zlagale laneno perilo, skrinje, posodje, svetila in drugi uporabni okrasni in uporabni predmeti, vsi skrbno očiščeni in restavrirani, se počasi selijo v različno urejene stanovanjske prostore, kjer se v za oko prijetno lepoto združujejo z oblikovalskimi dosežki sodobne uporabne umetnosti. Če pa so z vsem starim, z opazno patino in brazgotinami obrabe desetletij, povezani še spomini, se lep dom preoblikuje v zaupen, oseben prostor topline.

Kamnita dediščina 
v starem jedru Senožeč

V začetku tega stoletja je v slikovitem starem jedru, za umetnostno skromnim ter z urbanimi in arhitekturnimi motivi revnim sodobnim delom Senožeč, razvitim ob široki, ravni regionalni cesti Koper–Ljubljana, dobila nov obraz sto in več let stara kamnita hiša, vključena v izravnan niz enonadstrop­nih hiš, ki na zahodni strani zamejujejo nesomerno oblikovan trg s kalom na sredini. Stavba – zdajšnja lastnica jo je dobila v dar od sorodnikov, ki so ji zapustili dediščino z željo, da se dom njihovih prednikov (njihove matere) ohrani in ostane v domačih rokah – je bila skoraj desetletja prazna. Dolgolet­na zapuščenost je močno najedla stavbno substanco, najmočneje so bili poškodovani leseni stavbni členi, strešna in medetažna konstrukcija, talna vlaga, ki se je leta zajedala v obodno kamnito zidovje, pa je rahljala apneno vezivo, ki je mestoma popustilo. Zaradi velikega obsega poškodb so strokovnjaki predlagali rušitev in gradnjo replike z uporabo kar največ odbranega izvornega gradiva. K odločitvi o rušitvi so pripomogle tudi številne slabo in nestrokovno izpeljane delitve notranjosti, s katerimi so lastniki, kakor so pač vedeli in znali, sledili razvoju in vedno novim in novim zahtevam kakovostnega bivanja.

Stavba, vpeta med kamnita ostenja sosednjih hiš, je kljub sodobni zasnovi notranjosti in uporabi sodobnih gradiv, opeke in betona ohranila izvoren videz, značilen za arhitekturo mediteranskega sveta, ki je v strokovni literaturi predstavljena z naslednjim kratkim opisom: »Stavbe so posamezne, kot deli (nepravilnih nizov); po velikosti so nadstropne; strehe so položne, dvokapne; uveljavljeno je kritje s korci; značilni so kamniti detajli (okna, portali), pogosti so tudi kakovostni kamnoseški izdelki« (Peter Fister s sodelavci. 1993: Arhitekturne krajine in regije Slovenije).

Posebej skrbno je bila po izvorni porušeni arhitekturi posneta na trg usmerjena fasada, ki ima odprtine urejene v tri navpičnice in uokvirjene s kamnitimi okenskimi in vrat­nimi okvirji. Nekateri izmed njih s svojimi zglajenimi robovi in komaj zaznanimi odkruški kažejo, da so jih že zdavnaj izdelale roke kamnoseških mojstrov. Pri gradnji novega so namreč uporabili vse ohranjene kamnoseške izdelke, kot posebno kulturno in spominsko vrednost. Novi so izdelani iz enakega kamna kot stari, in sicer kraškega apnenca, ki ga lomijo v kamnolomu Povir na Krasu. Staro je bilo za zgled tudi izdelavi stavbnega pohištva, okenskih in vratnih okvirjev in kril. Videz hiše – gradivo sten je pred vremenskimi vplivi zaščiteno z zglajenim ometom in svetlo obarvano –, poleg kamnoseških izdelkov plemenitijo tudi kovaški izdelki. Izvirno oblikovane kovinske mreže ščitijo okenske odprtine v pritličju, na dvoriščni oziroma vrtni strani pa so zunanje stopnice, ki vodijo v nadstropno etažo, zaščitene s kovinsko ograjo. Vsi kovaški izdelki, čeprav so novi, so zvezani s spominom na pradedka, ki je bil eden od kovaških mojstrov, po katerih so Senožeče v 19. stolet­ju celo slovele.

Asketska notranjost

Stanovanjska hiša s starodobnim likovnim videzom, ki je še vedno vzor izbranega okusa za oko, vonj in tip in kot taka presega večino današnjih izumetničeno ali globalno oblikovanih enodružinskih hiš, se je tudi s sodobno tlorisno zasnovo približala izvorni. V pritličju je dnevni, v nadstropju spalni del. Tako kot je nekoč velika kuhinja z ognjiščem obvladovala pritličje in bila stičišče življenja družine, je pritličje v sozvočju s sodobnim bivanjem oblikovano v velik enovit prostor, v katerega je vrinjen le majhen, ločno oblikovan predprostor. V eno so združeni kuhinja, jedilnica, dnevni in delovni prostor. Sanitarije so iz pravokotne zasnove izrinjene na dvorišče oziroma vrt. Življenje namreč v veliko mesecih poteka na prostem, na ravno prav velikem, višinsko razgibanem in na jugozahod usmerjenem vrtu, na katerem se peščen tlak prepleta s trato in izbranimi, avtohtonimi okrasnimi grmovnicami in drevjem. Na pritlični prizidek, v katerega so umeščene sanitarije, ki so dostopne tudi z dvorišča, so naslonjene zunanje stopnice, ki vodijo v nadstropje s spalnimi prostori.

V prijetnost bivanja 
združeno staro in novo pohištvo

V skrbno rekonstruirani stavbni podobi, lahko bi rekli redko popolni hiši v tej dobi izmaličenega stavbarstva, je čutiti vonj novega, čeprav novo lice že dobiva patino, a je z umeščenim starim pohištvom dom zvezan s preteklostjo. Še majhen predprostor, ki varuje dnevni prostor pred vdori mrzlega zraka, ki mu burja daje še posebno moč, je dopolnjen s slikami prednikov, ki so nekoč bivali tukaj. Skrinja, nočna omarica, za sproščeno sedenje res udobni fotelji, stenska ura z rahlo odrgnjeno gravuro, vse je ohranjena dediščina prednikov zdajšnje lastnice. Pohištvo, četudi skrbno restavrirano, je polno znamenj dolge uporabe, kar je v opremi prostorov razpoznana dragocenost. Stara oprema, vredna zaradi spomina in z vsakim kosom posebej povezanih zgodb, pa v domu vzbuja tudi občutek zaupnosti in osebne topline, ker omogoča doživljanje počasnega, zdravilnega toka časa. »Stavbe in mesta so orodje in muzej časa. Omogočajo nam videti in razumeti minevanje zgodovine in biti zraven v časovnih ciklih, ki presegajo posamezno življenje« (Juhani Pallasmaa. 2007: Oči kože. Arhitektura in čuti).

V opremi osrednjega bivalnega prostora je staro še posebej poudarjeno, ker je vidno ločeno od novega po obliki in izbiri materiala. Les z vonjem po vosku, raznovrstnost starih vzorcev blaga na oblazinjenih stolih, sivka v vrečicah in šopi posušenega cvetja nasprotujejo steklu in kovini. Starodobna toplina in sodobni hlad, pohištvo, ki po obliki ne ustreza sodobnemu okusu, in novo oblikovano, modno, se kljub medsebojni napetosti združita v likovno prijeten prostor. Na dobro počutje v domu vpliva tudi svojevrstno oblikovana kovinska peči, iz katere se poleg toplote širi še prijeten, komaj zaznaven vonj po dimu, ki poraja občutenje udobja.