Med kraške in trnovsko-idrijske planote se je v slovenski svet pogreznila Vipavska dolina, proti morju odprta neenotna plodna ravnica z razgibanim površjem, po kateri je nenehno potekal živahen promet.

Spreminjanje naravne krajine v kulturno se je začelo že v prazgodovini, gospodarski razcvet pa je sredozemsko mila dežela, polna vinogradov, sadovnjakov, v katerih zorijo češnje, marelice, breskve in kakiji, zelenjavnih vrtov in pašnikov, doživela v 19. stoletju in na začetku 20. stoletja. Tedaj je veliko Vipavcev izkoristilo odlično prometno lego ter v Ljubljano, Gorico in nenasitno mesto Trst vozilo vino, sadje, zelenjavo, skratka vse, kar so pridelali in se je dalo prodati. S prodajo pridelkov, predvsem Kranjcem že v Valvasorjevih časih dobro poznanega rdečega in belega vina, se jim je znatno izboljšal gmotni položaj.

Živahno trgovanje in pogosti obiski mest, žarišč kulturne ustvarjalnosti, so med drugim pripomogli k večji splošni razgledanosti Vipavcev, h kateri spadajo tudi vedenja o novem v kulturi bivanja. V naseljih, njihova umestitev v prostor in razvita oblika kažeta na modro naslonitev na naravo, so povečali in posodobili svoje domove. Vendar spoštljivo do obstoječega, v stoletjih razvoja obrušeno prilagojenega razpoznanim naravnim in vedno spreminjajočim se ustvarjenim danostim. Zato pokrajinsko sliko doline še danes značilno in svojevrstno oblikujejo strnjena naselja, sestavljena iz starodobnih hiš v kamnu.

Med slikovitimi vipavskimi vasmi, z mestu podobnim vzorcem zazidanosti, so tudi Velike Žablje. Vas, ki se s strnjeno gradnjo varuje zdaj pred burjo, zdaj pred vročim soncem. Prislonjena na pobočje kraške planote, ki se steka proti reki Vipavi, nedaleč od vsem poznanega, v prostoru dominantnega mesteca Vipavski Križ, je bila v pisnih virih prvič omenjena v 19. stoletju, največ prebivalcev pa je imela konec istega stoletja. Kljub korenitim spremembam, ki pripadajo našemu času, so v Velikih Žabljah še ostaline – staro naselbinsko jedro, nad katerim dominirata zgodnjebaročni dvorec (1669) in cerkev sv. Florijana (1770) –, ki razkrivajo dolgo pot zveznega stavbnega razvoja.

Spreminjajoča se uporabnost grajske pristave

Na robu vaškega jedra, ob vzpenjajoči se poti, ki vodi proti polkrožnemu portalu vhoda v imeniten baročni dvorec Velike Žablje, stoji na stanovanjski in gospodarski del vidno členjena pristava. Zgradbi, ki so ju postavili grofje Lanthieriji, sta večkrat zamenjali last­nike, najbolj pa se je skupaj z lastniki spreminjala uporabnost v brežino prislonjene vrhkletne pristave. Samo v mlajšem času, v prvi polovici 20. stoletja, je bila v stanovanjskem delu urejena šola z dvema velikima učilnicama, sledila je preureditev v manjša stanovanja, z zadnjo celovito prenovo pa je v obeh etažah stanovanjskega dela nastalo sodobno stanovanje. Stara kamnita stavba, trdna in lepa, postavljena pred več kot tristo leti z vso natančnostjo tedaj razvite tehnike in z upoštevanjem umetnostnih meril, uveljavljenih v arhitekturnem oblikovanju, je kljub neprestanemu spreminjanju uporabnosti in prilagajanju notranjosti novim in novim zahtevam, do danes ohranila izviren arhitekturni obraz.

Vzdolžni volumen s plitko dvokapno streho predirajo v štiri navpične osi urejene fasadne odprtine, ki so vidno poudarjene s preprosto oblikovanimi kamnitimi okvirji. Z lepotnim poudarkom, značilnim za arhitekturo doline in tu uveljavljenih meril baroka. Kamniti zidovi so pred neugodnimi vremenskimi vplivi zaščiteni, izravnani in polepšani z zglajenim in obarvanim ometom. V pritličju so na okenskih odprtinah kovinske mreže, raščena skala pa vidno robi hišni podstavek. V arhitekturno neurejeni vasi, v staro, propadajočo, zapuščeno ali slabo obnovljeno stavbno tkivo se zajedajo nove, odtujeno oblikovane stavbe, hiša z vzorno obnovljenim stavbnim ovojem, ki odstira večno lepoto preproste likovne kompozicije, izstopa. S svojo ohran­jeno imenitnostjo, nedvoumno značajnostjo in samosvojo očarljivostjo ne glasno, ampak prepričljivo nagovarja prebivalce in mimoidoče Vipavce k nujnim spremembam v sodobnem razvoju in oblikovanju lastnega bivalnega okolja.

Spremembe med izpeljavo prenove

Današnja lastnika Martina Černe in Miha Žorž, oba sta s svojim delom še vedno trdno povezana z Ljubljano, sta pristavo kupila pred štirimi leti. V njej so bila že izpeljana, a ne še končana gradbena dela prenove. Kaj je prekrižalo načrte Angležinji, po rodu Slovenki, željo po vrnitvi in življenju v domovini svojih prednikov, ni znano. Po nakupu stanovanjskega dela pristave je obnovljeno strešno konstrukcijo prekrila z novo kritino, v okenske odprtine vgradila nove lesene, po vzoru starih izdelane okenske okvirje in okenska krila, prav tako je s soglasjem statika vse lesene stavbne dele, stropne konstrukcije in notranje stopnice nadomestila z armiranobetonskimi ploščami.

Z zadnjim posegom nova lastnika ne soglašata, prepričana sta, da bi bila stavba z ohranjenimi lesenimi stropnimi konstrukcijami in stopnicami za bivanje ugodnejša in zgodovinsko bogatejša. Toda korenite spremembe že izpeljanih novih posegov so bile z več pogledov neizvedljive, zato sta nadaljevala začrtana prenovitvena dela, v katera pa sta vključila tudi manjše spremembe. Tako sta v prečno nosilno zidovje prislonila dimnik, razpeljala centralno ogrevanje, z odstranitvijo na novo pozidanih sten sta povečala prostore – v pritličju je dnevna soba z jedilnico spet zadihala v volumnu nekdanjega šolskega razreda –, izdelala tlake, z izjemo restavriranega kamnitega tlaka v veži so vsi novi, tako kot so novi vsi apneni ometi kamnitih sten. Pri njihovi izvedbi sta imela srečo, da jima je priskočil na pomoč znanec in dneve in dneve stene oblagal in jih potrpežljivo gladil s slabo sušečo se zmesjo peska, apna in vode. Apneni ometi imajo poleg veliko odlik – odlično se vežejo s kamnitim gradivom, so vlagoodbojni, kar je še posebno pomembno pri starih hišah, ki niso posebej zaščitene pred talno vlago – to slabo lastnost, da se slabo in počasi sušijo. Postopno utrjevanje, nekdaj nikakršen problem, zdaj odvrača izvajalce, ki so navajeni dela z uporabo hitro sušečega se cementnega veziva.

Svetla, prostorna notranjost

V hiši, kjer ni enega pravega kota in ometi nikakor niso gladki, obiskovalec najprej občuti prostornost. Vtis velike dnevne sobe z jedilnico, v kateri se višina med tlakom in stropom suče okrog treh metrov, je kot čisto posebna dragocenost bivanja, poudarjena z malo opreme in belo barvo. Bela je v razlagah barv, tako kot njena protibarva črna, postavljena na enega od koncev barvne lestvice. Bela je absolutna, nima drugih različic kot tistih med motnim in lesketajočim se, zato pomeni zdaj odsotnost, zdaj vrhunec barv. Poleg belih sten in stropov je belo tudi prevladujoče pohištvo, bele so okrasne tekstilije, svetli, v naravni barvi lesa, so prevladujoči tlaki. Bela barva, ki v močni svetlobi jasnih primorskih dni še bolj svetlo zažari, pa ni izbrana samo zaradi želenega vtisa prostornosti, ampak je tudi nezamenljiva podlaga za umetniška dela in okrasne podobnosti, ki jih v novem domu v Velikih Žabljah ne manjka. Miha Žorž je namreč akademski slikar, čeprav je v delu vsakdana čopič zamenjal s peresom.

Svojevrstnost, povezana z umetniškim čutom, se kaže tudi v izbrani notranji opremi. Lastnika sta povedala, da sta izbrala nove, cenovno ugodne kose pohištva z odliko preprostosti, vendar tudi elegance. Vmes pa sta domišljeno razpostavila stare, še dobro uporabne kose pohištva, ki sta jih popravila in nekatere barvno osvežila. Poleg odlične uporabnosti ima nekaj starega pohištva tudi spominsko vrednost. Denimo fotelji, ki jih je v 30. letih prejšnjega stoletja izdelal Mihov ded, po osnovni izobrazbi mizar.

Čeprav je pristava dodana baročni graščini, je njena za tiste čase sicer sodobna likovna zasnova stroga, povezana je bila tako z graščini podrejeno uporabnostjo kot z identiteto gradnje v tem okolju. Od njene postavitve je preteklo že veliko desetletij, vendar je zad­nja preureditev stkala vez s preteklostjo v občutenju askeze.