Vrtnica 'Bobby James', zdaj je njen čas, pravi Britta Höschele, vendar je sama letos skoraj ne duha, ker je nenehen dež v najlepšem času od vrtnic vzel davek. Dve uri pozneje, potem ko obhodimo vrt, poduhamo nešteto vrtnic, ki se nam s poganjkov priklanjajo na pot, se smukamo ob sivko in žametne liste flomisa, iščemo prehod okrog velikanske fige belice, ki varuje dostop k bazenu, in občudujemo staro hruško, ki ga straži z druge strani, poganjki bele vzpenjavke žužnjajo od čebel.

Zaradi mogočnih kostanjev sta Britta Höschele in Erik Modic vrt ob domačiji v zgornjem Kobdilju, ki je pred 17 leti postala dom njune družine, imenovala Mali raj pod kostanji. Menda sta na vsem Krasu le še dva taka orjaka in po primerjavi z njima sklepajo, da sta stara od 100 do 130 let. »Stari ljudje pravijo, da sta tolikšna zato, ker je v bližini njunih korenin talna voda. Čeprav na Krasu skoraj ni površinskih voda, sta pod hribom nad vasjo dva izvira, ki sta od nekdaj dajala dovolj vode tudi za zalivanje. Eden je prav na vrtu rojstne hiše Maksa Fabianija. Veliki arhitekt in urbanist ni pustil pečata samo pod štanjelskim obzidjem tamle čez, temveč je prav ob zidu našega vrta dal zgraditi veliko vaško cisterno za kapnico, ki se je stekala s stavb na našem posestvu.« Svoj vod­njak imajo pred hišo, a kljub 50 kubikom deževnice za zalivanje čez sezono zmanjka. »Nič ne pretiravamo, čez poletje zalivamo toliko, da rastline preživijo – to je pač kraški naravni vrt, pravzaprav bi morala zaradi nabora rastlin, ki smo jih zasadili, reči submediteranski. Na pozebo najobčutljivejše sem si upala posaditi le pred osončeno pročelje hiše,« pravi gostiteljica.

Toliko o vodi. A z njo, ali bolje z njenim pomanjkanjem, so zelo povezane vrtnice, ki predstavljajo rdečo nit vrta. »Če me vprašate, zakaj sem ga zasnovala tako, vam ne bi znala odgovoriti. Začel je nastajati spontano, hkrati s postopnim obnavljanjem hiše. Ko so jo prodajali, je bila nekdaj bogata domačija že zelo načeta, a s prvega ogleda smo s seboj odnesli posebno energijo.« Na Kobdilj bo treba pozabiti, sta si rekla s soprogom, ko sta iskala hišo, ki bi jim omogočala stik z naravo, a sta se vseeno postavila na glavo. »Tisti čas so bile v Nemčiji zelo priljub­ljene stare vrtnice in tudi mojo mamo, ki se je preselila v Francijo, so prevzele. Tam, kjer živi, je lahko zelo sušno, a kljub temu je imela z njimi odlične izkušnje. Tako nekako sem začela še jaz.« V Nemčiji je pridobila vrtnarsko izobrazbo – z naravo povezana področja so bila takrat v modi –, a v tem poslu ni delala. Podobno kot njeni najstniški hčeri danes so se ji kot mladenki zdele mamine vrtnice nekaj pretiranega, izumetničenega, toda narava te potegne pozneje, pravi.

Večina vrtnic, ki jih ima v izboru – blizu sto različnih sort – dobro prenaša sušne razmere. Le prvi dve, tri leta po sajenju jih je treba zalivati. Na splošno kraško podneb­je vrtnicam in njihovemu zdravju ustreza, le bogatim angleškim in velecvetnim malo manj. »Je pa letos prvič v vseh teh letih, da sem jih morala zaradi nenehnega majskega dežja škropiti proti boleznim. Začudili ste se mojemu razočaranju zaradi letošnje vrtnične sezone, a leto, ki trnovega dela ne povrne s pravim cvetenjem, je malce žalostno. Rada imam dvojnost pri vrtnicah, na eni strani bujno cvetenje in dišeči oblak, na drugi obupen videz na pomlad, za povrhu me med obrezovanjem še grdo popraskajo. Pozimi in spomladi traja skoraj štiri mesece, da vse obrežem. Pri vzpenjavkah, ramblerjih in velikih grmih moram z lestve obdelati vsako vejo posebej, razvezovati gnezda dolgih poganjkov in nove veje spet vključevati v svež­nje, speljane na oporo, da jim dam obliko. A rada imam tisto Konfucijevo, češ poišči si delo, ki te veseli, da potem vse leto ne boš imel dela.« Dokaz, da gre njenim vrtnicam dobro, je tudi veliko samosevnih vrtnic, ki so edinstveni naključni križanci med tu rastočimi sortami.

Dela je zdaj, ko ima vrt utrjene terase in trajne zasaditve, manj kot pred leti. Treba je bolj čistiti, obrezovati in kositi. Pravi, da trava letos raste kot zmešana. Ne, lepi zeleni grmički v združbi s česnovim drobnjakom niso okrasna, temveč divja kraška trava, ki raste povsod. »Ko avgusta česnov drobnjak zacveti, prekrivajo tla čudoviti beli šopki, pa še v frtaljo, solato in druge jedi ga dajem.« Postali ste prava Kraševka, pripomnim. »Frtaljo seveda tu moraš poznati, a Kraševec ne postaneš kar tako, tudi če živiš tukaj sto let,« v šali pokomentira razpoloženje staroselcev. Govori v lepi slovenščini – slišati je že malce primorske melodije – in ima v malem prstu celo besede, pri katerem se marsikateremu Slovencu zatakne. A pred več kot dvema desetletjema ji je v vsakdanjem življenju manjkalo narečnih in pogovornih izrazov, da so se dogajale smešne situacije. Nekoč je potrebovala spajkalnik in pri sosedih ni nihče vedel, kaj bi to bilo. »Ne poznam drugega izraza kot tega iz slovarja, Nemci pa temu pravimo Lötkolben,« je pojasnila. Ja, potem pa tako povejte, seveda, lotkolbe pa vam lahko posodimo, je bila zadeva rešena.

Domačija, ki je dom Britte Höschele, Erika Modica in njunih otrok, je za Kras netipična. Medtem ko je običajno v vasi le hiša z ograjenim dvoriščem, vinogradi in njive pa so zunaj, se njihovo posestvo s hrbtom naslanja na vas, vse pridelovalne površine pa se z dvorišča pahljačasto spuščajo proti jugu. Obdelovani del njihovega okrasnega vrta predstavlja dobrega pol hektara od poslopij navzdol, obkroža pa ga še trikrat toliko divjega vrta, ki navzdol prehaja v gozd. Zaradi razgibanosti terena, ki z vrha omogoča razgled po kraški planoti, na zahodu pa na Štanjel na dosegu roke, vrt sestavljajo različni, med seboj mehko prepletajoči se ambienti. Pečat mu poleg kostanjev dajejo za kraško pokrajino značilni orehi, akacija, mogočne divje fige, lovor, sadna drevesa, bezeg, koprivovec, vtis pa med drugim dopolnjujejo ciprese, navadna jagodičnica, evropska palma, oljke, kaki, velikocvetna magnolija ... Vrtnice so resda kraljice, vendar bi težko rekli, da jim je vse podrejeno, ker njihovi veličastni grmi skupaj z drevesi, grmovjem, trajnicami, oporami in podpornimi zidki poskrbijo, da sprehajalne poti prehajajo v kotičke za posedanje, na odprt travnik, rožni tuneli pa ponekod v skrivnostno goščavo. Veliko vrtnic raste ob latniku podobni leseni opori ali pa so speljane na kovinske loke – ti imajo tudi funkcionalno vlogo, saj ločijo zasebne kotičke vrta od delov, namenjenih gostom dveh apartmajev, ki so jih dogradili v zadnjih letih.

Med obhodom se mimo metuljnikov in sivke, ki jih obletavajo lastovičarji, vrnemo na enega njegovih najbolj obsajenih delov, teraso okrog bazena – zaradi visoke hruške, s katere kot slap pada pajčolan vrtnic, da skoraj omamijo kopalca. Povsem jo preraščata stari rambler »Paul's Himalayans Musk« in Rosa multiflora, mnogocvetni šipek z Daljnega vzhoda, oba belorožnata. Samo nekaj metrov stran, a bi rekli, da v čisto drugem ambientu, čaka na družbo filozofska klop s strešico. »Kot mnogo drugih lesenih predmetov jo je naredil moj oče. Tu velikokrat posedamo v najbolj dramatičnih trenutkih – ni ga lepšega kot pred večer gledati, kako se tam zadaj nad Kobjeglavo pripravlja nevihta,« pravi gostiteljica.

Arhiv revije Deloindom+.