Oblike njenih izdelkov iz porcelana so, kakor pravi sama, dokaj preproste in klasične, saj izhajajo iz krogle. Oblikuje skodelice različnih velikosti, skledice, vaze, vrčke za mleko. A začela je z uhani, prikupnimi majhnimi skulpturami. Ti so bili prvi izdelek, ki ga je naredila iz porcelana. Najprej je ustvarjala z glino, nato je poskusila s porcelanom in skoraj obupala, prepričana, da se iz njega ne da nič narediti. Pravzaprav se je igrala z njim, pa je nastal nakit. »Sama od nakita nosim le uhane, zato tudi naklonjenost do njihove izdelave. Je nekakšna sprostitev, saj zaradi majhnosti niso tehnično zahtevni, z njimi lahko preskusim vse možnosti materiala,« pojasnjuje Nika Stupica, ki skupaj s partnerjem Boštjanom Janom ustvarja v družinskem podjetju Kaolin. Pravi, da si pri uhanih oblike sproti izmišljuje, kar pri skodelicah ni mogoče, saj je treba najprej narediti kalup za vlivanje, pri nakitu pa ne.

Porcelan je, preden iz njega nastanejo skodelice, v tekoči obliki. Njegova glavna sestavina je kaolin. Takšnega tekočega vliva v kalupe, narejene iz mavca. Mavec je porozen, zato posrka vodo iz porcelanske mase, ostane pa trdna snov, ki se obdeluje naprej. Najprej struži, nato žge, glazira in spet žge. Porcelan se v primerjavi z glino težko oblikuje, a ta njegova zahtevnost je hkrati izziv. »V peči je zdaj kar nekaj popolnoma novih poskusnih barvnih kombinacij. Kaj bo nastalo, ali sploh kaj, pa še ne vem,« je pred novoletnimi prazniki povedala oblikovalka. Na njenih izdelkih iz porcelana je opaziti le nežne pastelne odtenke. »Porcelan mi je všeč takšen, kakršen je, bel in prosojen. Barva, ki jo uporabim, mora vseeno pokazati, da gre za porcelan, ne sme ga prekriti,« še pove. Višja ko je temperatura žganja, ožji je barvni spekter, ki je še na voljo za barvanje porcelana. Z žganjem se namreč izgubijo oziroma požgejo tudi pigmenti barv. Barvne glazure meša sama, uporablja pa le nekaj odtenkov.

In kaj jo po vseh teh letih oblikovanja iz porcelana še navdihuje in spodbuja pri ustvarjanju? »Mislim, da je moje glavno vodilo še ved­no ljubezen do tega materiala. In napake, ki velikokrat postanejo vse kaj drugega … Tudi poslovna potovanja po Evropi pripomorejo k stalni koncentraciji in razmišljanju o delu, o izboljšavah, novih tehničnih pristopih, novih oblikah,« odgovarja Nika Stupica. Med drugim sta se z Boštjanom štirikrat zapovrstjo predstavila na sejmu Ambiente v Frankfurtu, letos pa se za ta sejem nista odločila, ampak bosta sodelovala na sejmu Hand­werk & Design v Münchnu. Gre za manjši, a bolj butičen sejem s poudarkom na ročni izdelavi. Za prihodnje leto pa razmišljata tudi o znanem pariškem sejmu interierja Maison & Objet.

Pred leti je sodelovala tudi na različnih razstavah in se lotevala umetniških projektov, a kot pravi, zanje zdaj nima časa. »Pri mojem delu je vedno veliko preizkušanja, ponesrečeni kosi, ki se razvijajo, nastajajo miniature s potencialom,« pravi sogovornica in dodaja, da si je treba za ustvarjanje, ki ni stalna produkcija, vzeti čas. »Takrat se ne moreš ukvarjati z naročili, povpraševanjem. Najbolje je, če se lahko odmakneš tudi od vsakdana, opravil, družine,« pravi oblikovalka, »a za to zdaj še ni pravi čas.«