Hiša je z novo podobo dobila tudi nove stanovalce. Pravzaprav je šlo za premišljeno menjavo generacij in domov. Naša gostitelja sta se iz stanovanja v središču mesta preselila v hišo staršev, onadva pa v njuno stanovanje. Družina z otrokom je potrebovala več prostora, starši pa vse na dosegu roke, zato je bila rešitev na dlani. Čeprav pri prenovi ni bilo velikih posegov, recimo rušenja sten in predelave prostorov, je sprememba velika. Hiša, ki jo je zasnoval velenjski arhitekt Pavle Šifer, je bila za tiste čase zelo sodobna. Takrat je bil priljubljen temen, skoraj črn opaž po stenah in stropih in tako je bilo tudi pri naših gostiteljih. Ker so bili stropi obiti s tem­nim lesom, je bilo v hiši precej bolj temačno, kot je zdaj, ko so oblogo odstranili. To je bil pravzaprav eden večjih posegov in hkrati najbolj učinkovit, saj so prostori postali svetli, bolj odprti in zračnejši.

Po besedah arhitektke Melite Ločnikar je bil osnovni cilj narediti lep in kakovosten dom s sprejemljivimi stroški. Zato se je odločila za preverjeno dobre, a ne predrage rešitve. Recimo v ločenem stranišču z manjšim umivalnikom so namesto obloge iz keramičnih ploščic stene pobarvali s pralno rumeno barvo, podobno spremembo je doživel kamin v dnevni sobi, ki so mu z mavčnokartonskimi ploščami spremenili obliko, ga pobarvali, kurišče pa namesto z naravnim kamnom obložili s keramiko, ki dobro posnema kamen. Večino pohištva je bilo narejenega po meri, saj so tako najbolje izkoristili prostor, nekaj so ga prinesli iz prejšnjega stanovanja, kakšen kos pa so kupili v Ikei.

Kakor pravi arhitektka, se da veliko narediti tudi z manjšim posegom, le kakovost prostora je treba prepoznati. Zdaj je notranjost povsem drugačna, a so zgolj odstranili temen opaž in temna vrata s podboji nadomestili z belimi. K sodobnemu videzu je precej pripomogla tudi nova steklena ograja na galeriji, ki je nadomestila težko in temno leseno. Kakor pravita gostitelja, se z arhitektko dobro poznata in sta ji zato povsem zaupala. Pomagala jima je namreč že pri opremljanju prejšnjega stanovanja.

Lastnika sta želela, da nekatere stvari tudi po prenovi ostanejo takšne, kot so bile izvirno. Po njunih besedah ima hiša zaradi tega dušo, saj ni vse novo kot v razstavnem prostoru. Kljub minimalizmu sta želela ohraniti občutek domačnosti. Zato je arhitektka nekatere elemente ohranila in jih vključila v prenovo. Tako so v dnevni sobi na tleh ohranili opečne tlakovce, ki so bili še posebno pri srcu lastnici, in steno iz bele opeke. A kakor pojasnjuje arhitektka, jo je skrbelo, kako se bosta ta dva elementa skladala z drugo opremo. Rezultat je dober, pravi, pravzaprav dajeta hiši značaj.

Osnovni koncept tlorisa je ločitev na bivalni in spalni del. Bivalni je zasnovan v več nivojih, zaradi česar je pester in razgiban. Dnevno sobo in jedilnico povezuje leseno stopnišče, ki je hkrati površina za posedanje na mehkih blazinah. Nad dnevno sobo in jedilnico pa je galerija, namenjena bralnemu kotičku. Ta čaka le še na knjižno omaro, ki je po načrtih arhitektke že v delu.

Prej je bila kuhinji odmerjena le zaprta kuhinjska niša. Zdaj je odprta, saj so delno podrli steno in odstranili vrata. Del stene so pustili, tako da razmejuje površine, kjer se pripravlja hrana, in površine, ki so že del jedilnice. Kuhinja je tako ločena na »umazani« in »čisti« del. Kopalnica je kompozicijsko ostala enaka, zamenjali pa so keramične ploščice in sanitarne elemente. Otroku sta namenjeni dve sobi, ena je za spanje, druga za igranje.

Stene krasijo črno-bele fotografije, ki sta jih lastnika posnela na različnih potovanjih, domačnost in toplino vnaša kamin, ki ga skoraj vsak večer zakurijo. Ob tem ostaja še dovolj prostora za stvari, ki jih bosta morda kupila na kakšnem potovanju v bližnji prihodnosti.

Pri pohištvu se ponavlja kombinacija umazano bele, antracitno sive in rumene barve. Posamezni kosi so obdelani v furnirju venge. Celotno podobo zaokroži nevpadljiv parket v naravni barvi hrasta. Arhitektka pravi, da v projektih najprej določi osnovo, ki jo nato kombinira z lesom in še kakšnim odtenkom. »Za osnovo ponavadi izberem svetlo barvo, v tem primeru je to umazano bela, včasih tudi povsem belo, ki jo povežem z lesom in še enim ali dvema odtenkoma. V tej hiši sta to antracitno siv in zlato rumeni,« pojasnjuje. Ob tem še doda, da so prenove starih hiš ali stanovanj bolj zanimive kot zasnova opreme v novih. »V obstoječih so že določena izhodišča, omejitve, iz katerih lahko nastane zelo domiseln interier. Če je pred tabo nepopisan list, lahko projekt zastaviš preveč ambiciozno. Zato je rezultat prenove starega lahko veliko bolj zanimiv in izviren,« meni sogovornica in doda, da je končna podoba najboljša takrat, ko ti investitorji povsem zaupajo. V tem primeru je bilo tako.