»Tako smo se navadili na to staro uro, ki sem jo od staršev dobil za diplomo, da jo, kadar jo pozabimo naviti, prav pogrešamo,« v smehu odkrije lastnik, arhitekt Grega Pavlin, in doda, da so se na Lavrici znašli po nekem hecnem naključju, a tu doživeli ljubezen na prvi pogled. Potem ko ga je znanka poprosila, naj še strokovno preveri, ali je v dvosobno stanovanje še nezgrajene soseske, ki si ga je izbrala, res vredno vložiti denar, je v trenutku ugotovil, da se ponaša z zelo funkcionalnim tlorisom. »Ko sem videl, da je zasnovano tako, kot mora biti, sem si rekel, da je vredno pogledati še kakšno večje stanovanje za nas. Ravno v tistem času smo namreč razmišljali o selitvi iz dvosobnega stanovanja v Trnovem in že v naslednjih treh minutah, ko sem si ogledal tega, sem se odločil. Poklical sem ženo v službo in naslednji dan sva vplačala aro. Bili smo med prvimi kupci oziroma sovlagatelji, ko se je naselje šele začelo graditi,« se spominja Pavlin. Sledili sta dve negotovi leti, saj so denar vložili tik pred krizo, a na koncu se je vse dobro izteklo.

To, da naselje še ni bilo zgrajeno, je imelo tudi svoje prednosti, saj se je bilo s projektanti mogoče dogovoriti še za kakšne posebne želje glede inštalacij in pregradnih sten, a kot poudarja arhitekt, je tloris (z izjemo dveh odstranjenih sten) prvoten. »Zelo všeč nama je bilo, da je stanovanje razdeljeno na dnevni prostor, spalni oziroma intimni del ter na zunanji del z dvema terasama, in da se zasebni prostori ne mešajo z javnimi. Orientacija proti zahodu daje stanovanju tudi veliko svetlobe, najdragocenejši pa je pogled, ki se odpira proti Barju. Vse to je odločilo, da je bila to ljubezen na prvi pogled,« opisujeta svoj dom zakonca Zuccato Pavlin.

»Ja, terasa je zelo pomemben del doma,« se med pogovorom vrneta h kotičku na prostem, kjer, še zlasti letos, ko ni tako zelo vroče, uživajo ob različnih urah dneva. »Grega na drugi, tako imenovani servisni terasi, ki jo imamo tudi za sušenje perila, pogosto speče jedi na žaru, pojemo pa jih tu,« odkrije nekaj družinskih navad, ki se jim predajajo v skorajšnjem nasadu japonskih javorjev in vrtnic v velikanskih loncih.

Naravni topli toni

Vse od odločitve, da se kljub navezanosti na središče Ljubljane, kamor so se iz Trnovega vsak dan podajali vsaj na sprehod, preselijo na njegovo obrobje, je bil izdelan že tudi koncept bivanja. Naravni topli toni in naravni materiali, kot so les, kamen in steklo, so bili njuno izhodišče za notranjo opremo. »Takih elementov in barv se ne naveličaš, poleg tega dajejo stanovanju toplino. Opremi, ki je izdelana večinoma po naročilu, poudarek poklanjajo še kultni oblikovalski kosi, med katerimi sva izbrala predvsem svetila in stole. Tako sva ustvarila simbiozo, ki je prijetna za bivanje,« je videti s končnim rezultatom zadovoljen sogovornik.

Trojico svetilk A330S oziroma Zlatih zvončkov, ki jih je že pred več kot sedemdesetimi leti finski arhitekt Alvar Aalto oblikoval za restavracijo hotela Savoy v Helsinkih (in jih izdeluje Artek), si je v mislih jasno narisal nad jedilno mizo, še preden so se vselili, zadnji izbrani kos – svetilka Arco, ki sta jo brata Castiglioni oblikovala leta 1962 za Flos – je tudi že dobila častno mesto v dnevni sobi. A če pogledaš iz drugega kota, je še najbolj posebna stena iz turškega peščenjaka v jedilnici, ki je Gregovo unikatno delo. Ker ni želel, da bi se videli stiki, se je te stenske obloge lotil kar sam, kar je vzelo tri mesece dela in 600 kilogramov kamna, ki ga je rezal na terasi in lepil košček za koščkom.

Poseben družabni kotiček

»Najbolj me je skrbelo, kako bom preživela brez središča Ljubljane, a že po tednu dni ga sploh nisem pogrešala več. V sosesko so se v štirih letih vselile večinoma družine z otroki, zato imata najina otroka, ki se z vrstniki igrata na dvorišču, družbo, prijatelja pa sva med njihovi starši našla tudi midva. Tako da ne potrebujemo iti prav nikamor, saj imamo vse tu. Smo nekako samozadostni,« pravi gostiteljica Nina Zuccato Pavlin.

Druženju s prijatelji pa tudi družinskimi člani je na voljo prav poseben kotiček, ki si ga je Grega, kot pravi, izboril že, ko so projektirali stanovanje. »Želel sem si vinsko vitrino in kavni kotiček, in če sem iskren, sem večji ljubitelj kave kot vinski poznavalec. Z mlinčkom in kavnim aparatom sem preizkusil številne mešanice. Pri kavi je odločilnega pomena, da je kavni aparat očiščen, da imaš dobra kavna zrna in svežo vodo ter predvsem da zmešaš sebi najboljšo mešanico in jo tudi ustrezno doziraš,« stresa iz rokava nasvete gostitelj. Dobra kava, ki se je nikoli ne naveliča, je ena od italijanskih posebnosti, ki se ji z družino radi predajajo ob prostih koncih tedna in praznikih. Vtise in spominke iz bel paese pa prenašajo tudi v svoj dom.

In kot je opaziti, stanovanje krasijo tudi številna umetniška dela, med njimi so Gregovi akvareli, slike njegove mame in Nininega očeta. Posebno mesto je našla tudi tista, ki je prišla kot poročno darilo. »Slikar Jože Kotar iz Novega mesta nama je na poroki pripravil presenečenje. Svate je pozval, naj nama (na istem platnu) narišejo nekaj za spomin, potem pa je vse njihove umetnije z nekaj svojimi potezami združil v eno zgodbo z nevesto v ospredju. Še zdaj se v tej sliki prepozna vsak od njih, ki nas obišče,« še odkrivata ob umetnini, ki poslej krasi njun najbolj intimni del stanovanja.