Zakonca sta otok odkrila pred štirimi leti, ko sta tukaj preživljala poletne počitnice. »V trenutku sva se zaljubila v to čudovito pokrajino, bujne vrtove in čudovite hišice,« pripoveduje Ida. »Odraščala sem na Österskärju, otočku na vzhodu Švedske, in Resarö me je spomnil na okolje, v katerem sem živela, ko sem bila otrok.« Otok je od Stockholma oddaljen le pol ure vožnje z avtomobilom. Parcela, ki jima je najbolj ugajala, je bila že prodana, a sta se odločila, da bosta iskala naprej. Po šestih mesecih še vedno nista našla nobenega dobrega nadomestila zanjo. Nato pa je bila znova naprodaj parcela, ki sta si jo prvotno želela. »Odločilna sta bila njen položaj in bližina vode, ki jo obdaja,« pripoveduje Ida. »Pomislila sem, da bi bil tu nadvse primeren dom za najina otroka. To je čudovito okolje za odraščanje. Pravzaprav živiš na deželi, vendar čisto blizu Stockholma.« Od hiše se odpira pogled proti severozahodu. »Čarobno je, zlasti jeseni, ko odpade listje. Pogled se odpira daleč čez morje in skozi kuhinjsko okno lahko vidim, kako vozijo mimo finski trajekti.«

Ida je po poklicu arhitektka, vendar je bilo tokrat prvič, da sta z možem gradila hišo zase. Odločila sta se, da ne bosta preveč komplicirala.

Ida je dolge dneve posvetila načrtovanju. Ideje je iskala v revijah in knjigah o arhitekturi in notranjem opremljanju. Dokaj jasno je vedela, kakšen naj bo tloris. Želela si je velik in odprt dnevni prostor, ki bo povsem ločen od spalnic.

»Vhod v hišo in prostorno vežo sva si zamislila na sredini med bivalnim in spalnim delom hiše, na drugi strani veže pa velika dvojna steklena vrata vodijo na vrt za hišo,« pojasnjuje. »Želela sem si prijetno vežo, v kateri k domačemu ozračju pripomore še velikanski kamin na sredini.« Pomembno je bilo tudi to, da sta hišo uskladila z drugimi hišami na otoku in upoštevala vremenske razmere.

Ida in Fadi sta kmalu razvila svoj slog, ki je v celoti ustrezal njuni sanjski hiši. Ko so s parcele odstranili posekano drevje, sta pustila nekaj kosov brezovih debel in jih uporabila kot okras. Nekaj jih stoji v dnevni sobi, nekaj pa jih je tudi zunaj na terasi, kar ustvarja optično iluzijo, saj se zdi, da gre za odseve v steklu. Hkrati pa se notranji prostori zaradi tega čudovito zlivajo z naravo.

Pohištvo je Ida omejila na najnujnejše. Eden njenih najljubših kosov je črni naslanjač z ušesi švedskega oblikovalca Carla Malmstena, ki je bil izdelan v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Malmsten velja za enega najuglednejših švedskih oblikovalcev. Čeprav je umrl že leta 1972, so njegovi izdelki še vedno izjemno priljubljeni, saj so globoko zakoreninjeni v švedsko kulturo. »Resnično imam rada Malmstenovo oblikovanje,« pravi Ida. »Njegovo pohištvo pričara v prostoru dodat­no toploto in prijetno počutje.« Dodala je še počivalnik za noge, ki ga je našla na bolšjem trgu. Na steni je grafika Johnnyja Acoste, ki jo je kupila v spletni galeriji. Prostorno vežo loči od kuhinje in dnevne sobe samo velikanski kamin. Družina lahko ob njem uživa v kuhinji, dnevni sobi in veži, saj je odprt z obeh strani. Kamin dopolnjujejo še polena, zložena v skladovnico.

Različne teksture in vzorci, ki se prepletajo po hiši, imajo osupljiv učinek. Kmečke košare, gladek zloščen granit in krpanke iz starih preprog, se medsebojno dopolnjujejo in dajejo domu osebni pečat.

»V spalnem delu sva hotela ustvariti zasebnost in odmaknjenost, dnevni prostori in skupna družinska soba pa morajo biti odprti proti morju,« poudarja Ida. »Prostornost te hiše je nekaj fantastičnega. Stropi so visoki in nad njimi bova morda uredila še podstrešje.« Z možem neizmerno uživata tudi zunaj. Ves vrt je delo njunih rok. »Parcela je velika in Fadiju se je porodila briljantna ideja, da bi lahko postavila odprto kegljišče. S tem bi si popestrili poletne sobote, ko na večerjah gostimo prijatelje,« pripoveduje Ida.

Sicer pa je bil zanju največji izziv, kako po­iskati ustrezen gradbeni material in opremo, hkrati pa za vse to porabiti čim manj denarja. Kuhinjo, denimo, sta našla v mestu Kvänum na jugu osrednjega dela države.

»Kupila sva jo, ne da bi jo v resnici videla. Ogledala sva si jo samo na fotografijah. Naročila sva kombi in Fadi se je z bratom odpeljal v Kvänum ter jo odmontiral.« Poleg tega sta našla še dve strešni okni, ki sta dodatno polepšali zunanji videz hiše. Vse, kar sta nakupila, sta shranila v najetem skladišču, dokler ni bila gradnja dokončana.

»Oba naju zelo zanima notranja oprema, tako da sva v iskanju stvari, ki bi si jih želela imeti v svojem domu, porabila kar nekaj časa. Fadi opazi podrobnosti, kot so svetilke, blazine in posoda. Pravzaprav nikoli ne odide iz trgovine, ne da bi kupil kaj novega. Po drugi strani pa jaz nenehno prestavljam pohištvo. Moja skrb je videz hiše kot celote. Ves čas se ukvarjam s skiciranjem in premeščanjem pohištva.« Skupaj sta tako ustvarila edinstven dom, a delo še zdaleč ni končano. Ida ima še vrsto načrtov in idej, ki ji bo treba uresničiti. »Navsezadnje,« pravi, »je hiša kot umetniško delo – nastaja postopoma in nenehno.«