Stanovanje v bloku, ki je bil zgrajen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je bilo ob nakupu v precej slabem stanju. Lastnik si je po besedah oblikovalca želel le majhne posege, kot sta pleskanje in nakup novega pohištva, s katerimi bi ga osvežil, da bi bilo primerno za bivanje. A se je po premisleku odločil za temeljitejšo obnovo, saj kakor pravi Nik Grmovšek, je pametneje na začetku vložiti malo več, da nastane kakovosten okvir za opremo, ki je lahko tudi nekoliko cenejša ali pa jo izbiramo in kupujemo postopoma.

Danes je stanovanje povsem drugačno, kot je bilo pred prenovo. Včasih je imelo majhno in temačno predsobo, mini kuhinjo, majhno kopalnico in eno sobo, vse ločeno s stenami in vrati. Najprej so podrli steno, ki je ločevala sobo od kuhinje, in ju povezali. »Prej izjem­no majhen prostor je postal večji in zračen. Ko zdaj stopiš v stanovanje, je že v predsobi dnevna svetloba in vse se odpre pred teboj,« pojasnjuje Grmovšek.

Kuhinja je umeščena ob vhod v stanovanje, obsega pa le nekaj osnovnih elementov, ki lastniku zadostujejo za pripravo hrane. Poleg hladilnika ima kuhalno ploščo z dvema gorilnikoma, pomivalno korito in nekaj shran­jevalnih površin. Tu se je našel še prostor za pralni stroj.

Temeljito prenovo je doživela tudi kopalnica. Poleg novih keramičnih ploščic so kad nadomestili s prho in kupili novo sanitarno keramiko. Po stanovanju pa so ohranili parket, čeprav je bil v zelo slabem stanju. Zdaj pobrušen in polakiran vnaša element lesa.

Vso opremo so po besedah oblikovalca potis­nili v kote, da so prostor čim manj vizualno zaprli. »Poskušali smo majhno stanovanje čim bolj poenostaviti in odpreti. Učinek je dober, saj zdaj, ko vstopiš, nimaš občutka, da si zgolj na enaindvajsetih kvadratnih met­rih,« pojasnjuje Grmovšek.

Prav tako so poskušali čim bolj izkoristiti vsak kotiček. Ena od pomembnejših potreb v majhnih stanovanjih so namreč shranjevalne površine. Po izkušnjah sogovornika bi jih večina ljudi, ki živijo v garsonjerah, potrebovala več. Zato je treba na majhni kvadraturi premišljeno in funkcionalno zapolniti čisto vsak kot, najbolj učinkovito to dosežemo z opremo, narejeno po meri.

Osrednji prostor je v garsonjeri namenjen bivanju, delu in spanju. Spi in poležava se na raztegljivem kavču, ki je umeščen na eno stran sobe, nasproti njega je ob steno potis­njena klop. Ta je narejena po meri iz kovinske konstrukcije in OSB-plošč. Iz enakega materiala je tudi kuhinjski pult. Klopca je po besedah oblikovalca dober in preprost družabni prostor, hkrati pa uporabna kot delovni kot, kjer lastnik ureja službene obveznosti. Stena za njo je popleskana s črno barvo, po kateri se piše s kredo. Miza je pomična in jo je mogoče obrniti tudi tako, da ko sediš za njo, gledaš skozi okno. Pravzaprav je vse premično in prilagodljivo trenutnim potrebam. Čeprav gre za en prostor, kakor pravi oblikovalec, nihče ne vpraša, kje se spi. Prav osrednji prostor poživlja rumeno-modra kombinacija, ki so ji dodali še nekaj črne barve, preostalo pa je svetlo in belo, da deluje prostorno in sveže.

Po izkušnjah Nika Grmovška, ki sodi v generacijo mlajših oblikovalcev in je tudi nekajkrat sodeloval z mlajšimi naročniki, si mladi želijo čim bolj funkcionalno in minimalistično opremo. Pravzaprav gre v teh primerih običajno tudi za manjši proračun, ki je na voljo, zato je na prvem mestu funkcionalnost. In prav ta garsonjera, meni sogovornik, je primer, kako se da z malo denarja ustvariti prijeten prostor, v katerem se lastnik dobro počuti.

Sam na začetku sodelovanja naročnika največkrat vpraša, kako poteka njegov dan, kaj počne čez dan, kakšen slog mu je blizu in kak­šne so njegove želje. Na podlagi tega sledijo zamisli o interierju. »Oblikovati moramo prostore za ljudi, za tistega, ki bo v stanovanju živel,« poudari Grmovšek in pripomni, da ljudje običajno ne vedo, kako bi sami opremili svoj dom. Vedno pa poskuša iz prostora, naj bo velikega ali majhnega, potegniti čim več.