Arhitekturna zasnova hiše upošteva tri ključne elemente, značilne za tropske otoke: svetlobo, zrak in vodo. Prav tako s svojo nevpadljivo zunanjostjo ne posega v okolico, ki je sama po sebi dih jemajoča. Od daleč se vidi le ozelenjena streha, ki je zasajena z lokalnim rastjem, tako da ne zastira pogleda na morje.

Hiša je zasnovana sodobno, hkrati pa upošteva pravila, ki omogočajo naravno senčenje, hlajenje in prezračevanje. Razgibano kockasto obliko večinoma iz betona, dopolnjujejo drsne steklene stene, ki z odpiranjem omogočajo, da sicer notranji prostori postanejo del zunanjih. Poleg čudovitega razgleda je na zasnovo vplivala tudi prisotnost vode. Prostori se namreč odpirajo k razkošnemu bazenu, ki se na videz preliva v morje oz. zliva z njim. To je tudi razgled, ki očara, saj poleg azurno modre vode ponuja obrise sosednjih otokov in avstralske zahodne obale.

Osrednji del hiše, ki je v zgornjem nadstropju, kjer je tudi bazen, sestavljajo dnevna soba z jedilnico in kuhinjo ter spalnica. Soba za goste s kopalnico pa je v spodnjem nadstropju, kjer je skrita še dodatna terasa.  Ta je odmaknjena od drugih prostorov, zato deluje umirjeno, za sproščeno posedanje. Kamnito steno dopolnjujeta dva vodna detajla, v katerih se bohotijo vodne lilije.

Prepletanje zunanjosti in notranjosti poudarjajo tudi izbrani materiali, barve in kosi pohištva. Prevladuje sodobna oprema v svetlih, večinoma belih in nežno rjavih odtenkih. Tu in tam ju poživljajo dodatki v živahni rumeni in zeleni barvi.

Uporabljeni materiali so kamen, beton in steklo. Ti se zlivajo z okolico, hkrati pa pripomorejo k prijetnejšemu bivanju v subtropskem podnebju z veliko sonca, vlažnosti in vetra. Zaradi pomanjkanja vode na otoku, z deževnico na leto zberejo 40 tisoč litrov v zbiralnik, nameščen v kleti. Prav tako je urejena ponovna uporaba vode, s katero zalivajo vrt.

Arhitekt Renato D'Ettorre se jo rodil v Italiji, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa s starši preselil v Avstralijo, kjer je na tehnološki fakulteti v Sydneyju študiral arhitekturo. Leta 1984 se je za eno leto preselil na Sardinijo, kjer je raziskoval mediteransko arhitekturo, pozneje pa tudi delal v birojih v Rimu in Sydneyu. Leta 1990 se je odločil za samostojno pot, ki jo zdaj že vrsto let nadaljuje s tremi sodelavci: to sta arhitekt James Allen in arhitektka Sabina Kienle ter notranja oblikovalka Belinda Brown. Za sabo imajo številne zasebne in javne projekte, tako na avstralski obali kot tudi v notranjosti.