Enonadstropna ljubljanska vila z začetka dvajsetega stoletja, odeta v patino časa in obdana z divje razraščenim zelenjem, je zdajšnje lastnike pritegnila s svojim merilom in podobo. Čeprav je bilo vzdrževanje hiše na Kodeljevem, v katero so se prvi stanovalci vselili leta 1923, zadnja desetletja tako pomanjkljivo, da bi bilo smiselno celo rušenje, so se v družini Ziherl pred desetletjem odločili za nakup in njeno temeljito prenovo. Ravno prav velika jih je namreč spominjala na čas, ki so ga preživeli na Nizozemskem.

V deželi z visoko razvito kulturo bivanja se je družina navezala na hiše s patino. Na tak­šne z dušo, ki imajo ravno prav velika okna in medeninaste kljuke na težkih, debelih in občutek varnosti vzbujajočih vežnih vratih, za katerimi je topla in domačna notranjost s prepletajočimi se prostori in od hoje obrušenimi tlaki.

Izkušnja bivanja v sto in več let stari stavbi v tujini in privzgojen spoštljiv odnos do vsega podedovanega sta vplivala na odločitev, da objekt prenovijo kljub nezavidljivim strokovnim ocenam. S posodobitvijo in sanacijo poškodb so se odločili ohraniti vse, kar se ohraniti da, z volumnom stavbne mase in likovno podobo vred, ki je v plastiki pročelja odsevala zadržanost modernizma iz časov gradnje.

Zdrav le del obodnega zidovja

Prenovitvena dela so stekla na podlagi izdelanega načrta – arhitektura je delo Slave Rojak – in pridobljenega uradnega dovoljenja. Začetemu odstranjevanju močno poškodovanih stavbnih delov kar ni hotelo biti konec. Napovedi, da je stavba resno poškodovana, so se uresničile, saj je, ko so odstranili vse uničeno in nepopravljivo, od celote ostal dovolj zdrav in uporaben le del obodnega zidovja. Med odstranjevanjem poškodb so nastajala nova, v načrtih nepredvidena stanja in statik ter arhitektka, ki sta bila odgovorna za trdnost, funkcionalnost in likovno podobo stavbe, sta morala svoje prvotne zamisli velikokrat dopolniti. Prenovo sta spremljala od začetka do konca, zaradi česar se je končanje del zavleklo. V nadaljevanju so zdrave dele zidov dopolnili s plombami in vse povezali z armiranobetonskimi stropnimi ploščami. Saniran in statično utrjen stavbni ovoj so prekrili z rekonstruirano streho. S tem, s sanacijo ostenja in rekonstrukcijo strehe, je ostal volumen objekta skoraj nespremenjen. Nekaj posodobitev, usklajenih s staro podobo, so izpeljali le na dvoriščni strani, kjer so povečane fasadne odprtine povezali z dodano teraso in stopniščem, ki se steče na okrasni vrt. V hišo so vgradili rekonstruirano stavbno pohištvo, pri izvedbi fasade pa so se odločili za zadržan stavbni okras. Sanacija in delna rekonstrukcija stavbnega ovoja sta hiši povrnili lepoto, odvisno od domišljenih razmerij, na katera se pri prezidavah in dozidavah starih objektov prepogosto pozablja.

Klasično eleganten slog, ki povezuje imenitnost z udobjem

Sodobna zasnova prostorov – v pritličju nad visoko kletjo se prepletajo kuhinja, jedilnica, dnevna soba in navzven izrinjena loža, v mansardi so urejene spalnice s kopalnico, v kleti pa so delovna soba in vsi potrebni gospodarski prostori – je povezana z zunanjim starodobnim videzom. Gladko belo ostenje in leseni tlaki v naravni barvi so dopolnjeni s premišljeno izbranim in oblikovanim pohištvom, ki je za kanček bahavo, kakor se za opremo v vili spodobi. Prostoru prilagojeno, vidno sodobno in po meri izdelano notranjo opremo dopolnjujejo podedovani ali kupljeni in restavrirani pohištveni elementi, izdelani v še ne tako oddaljeni preteklosti.

Staro pohištvo v domu, opremljenem v skladu s sodobnimi zahtevami bivanja in novimi likovnimi merili, ni zgolj uporabno – je estetsko prijetno in resnična vez s preteklostjo. Ljubezen do lepih starih elementov notranje opreme, naj bodo to sedežna garnitura, miza ali namizna svetilka, so lastnici privzgojili stari starši, ki so poudarjali, da so ti izdelki lepi, ker so jih naredili likovno izobraženi mojstri, in vredni zato, ker so ročno izdelani iz masivnega lesa. Zato jih je treba varovati in obnavljati.

Med starimi elementi opreme je posebej lepo oblazinjeno sedežno pohištvo s sabljasto oblikovanimi nogami, značilnimi za 19. stoletje. Je restavrirano in na novo prekrito z blagom, ki je izbrano slogu ustrezno in usklajeno z barvami dnevnega prostora. Pogreznjeno sedenje na lepo oblikovanih in oblazinjenih stolih in klopi je prijetno in pomaga upočasniti naglico vsakdanjika. V hladnih mesecih pa k prijetnosti bivanja v prostoru pripomore toplota, ki se širi od velike svetle litoželezne peči. Tudi ta spada med starodobne poudarke notranje opreme. Izdelano v začetku 20. stoletja so jo restavrirali in na novo prekrili s svetlim emajlom v celjskem Emu.