Opažam, da črna žolna, redkeje zelena žolna in detli, največkrat poškoduje tankoslojne kontaktne fasade iz EPS. Poznam le en primer, da je črna žolna izkljuvala luknje v tankoslojno kontaktno fasado iz kamene volne. Po informacijah, dostopnih na spletu, druge ptice tega ne zmorejo (izjema je morda še brglez), saj nimajo tako ostrih krempljev, da bi se med kljuvanjem obdržale na fasadi, pa tudi ne tako močnega kljuna, da bi prebile vse sloje zunanjega ometa in izolacije v tankoslojni fasadi.

Največkrat poškodovane fasade na podeželju

Zakaj so se žolne spravile na fasade? Predvidevamo, da iščejo prostor za gnezdo, v EPS pa se da razmeroma preprosto urediti dovolj velik in topel prostor za mladiče. Druga mogoča razlaga je, da pod ometom iščejo hrano, podobno kot pod lubjem na drevesih. V mojem primeru se je žolna kljub temu, da smo jo vneto odganjali, vedno znova vračala in poglabljala luknjo – v nekaj dneh se je to zgodilo najmanj trikrat. Nobena redkost pa ni, da načne fasado na več mestih.

Poškodbe na fasadah, ki so jih povzročile žolne, pa so razmeroma nov pojav na bolj naseljenih območjih. V Ljubljani so jih konec preteklega leta opazili na treh stavbah, pogostejše pa so v odmaknjenih podeželskih naseljih. Skozi luknje v fasado pronica vlaga in predvsem padavinska voda. Ob močnih in dolgotrajnih padavinah se lahko EPS napije vode. Pozimi se težko posuši, močneje navlažen lahko celo zmrzne. Če pride voda le med zrnca EPS, ni tako hudo, bolj problematično je, če prodre v notranjost stiroporne strukture. Težave nastanejo zaradi difuzije, saj je prehod vodne pare pri mokri toplot­ni izolaciji oviran oziroma ni tak, kot je pri suhi. Posledica mokre ali navlažene izolacije je slabša toplotna prevodnost in s tem povečanje transmisijskih toplotnih izgub ter večji stroški ogrevanja. K sreči žolne poškodujejo manjšo površino, zato so tudi posledice manjše. Težave so večje, če na fasadi nimamo paroprepustnega zaključnega sloja (silikatnega ali še bolje silikonskega), ampak je ta neprepusten.

Zgolj sanacija lukenj ne zadošča

Na podlagi izkušenj z obnašanjem ptic lahko sklepamo, da je popravljanje poškodb le začasna rešitev, saj se žolne vedno znova vračajo. Zaradi popravil nastanejo na fasadi vidni madeži, saj je zelo težko najti odtenek barve, ki bi bil popolnoma enak obstoječemu. Stroški takšne sanacije so sicer najmanjši, približno 400 evrov. Poškodovano steno je najbolje prepleskati v celoti, kar je precej dražje, poleg tega zgolj s pleskanjem ne bomo rešili morebitnih težav z algami in plesnimi.

Druga možnost je, da celo steno znova prevlečemo s tankoslojnim ometom. Stroški novega ometa v debelini šest milimetrov po grobi oceni nanesejo od 16 do 18 evrov na kvadrat­ni meter. A tudi to ni dolgoročna rešitev, saj lahko žolne spet poškodujejo fasado, prav tako ne rešimo težav z algami in plesnimi.

Tretja možnost je podobna t. i. protitočni zaščiti fasade – ta je ojačena z dvojno armirno mrežico, s posebnim disperzijskim brezcementnim lepilom in debelejšim slojem, vse skupaj od pet do šest oziroma osem milimet­rov debeline. A tudi v tem primeru nimamo zagotovila, da bo fasada »odporna« proti žolninemu kljunu, prav tako ne rešimo težave z algami in plesnimi. Cena takšne sanacije je približno 22 evrov za kvadratni meter. Proizvajalci fasadnih sistemov ponujajo različne možnosti izvedbe, z dvojnim ali trojnim slojem posebnega lepila, enojno ali dvojno armirno mrežico, zaključni sloj pa je povsod tankoslojni.

Po mojem mnenju je najboljša četrta rešitev – debeloslojna klasična kontaktna mineralna fasada bistveno večje debeline, vse skupaj do 13 milimetrov (samo zaključni klasični praskani omet je debel najmanj 10 milimet­rov). Plasti fasadnega sistema si od znotraj navz­ven (od zidu oziroma od obstoječega ometa naprej) sledijo v naslednjem vrstnem redu: emulzija za boljši oprijem, specialno fasadno lepilo za debeloslojno fasado, vmes armirna mrežica iz steklenih vlaken, sidranje in debeloslojni praskani zaključni apnenocement­ni sloj v debelini 10 milimetrov.

Prednost takšne sanacije je, da zagotovi tudi zaščito pred algami in plesnimi, ki se zlasti na severnih vlažnih stenah pogosto ponav­ljajo. Rešitev je dolgoročna, pticam onemogoča nadaljnje poškodbe, sanirani zid je bolj paroprepusten. Po drugi strani je to najdražji poseg, za katerega je treba brez izolacije odšteti približno 40 evrov za kvadratni meter (brez DDV).

Lahko zahtevamo odškodnino

Zavarovalnice ne povrnejo stroškov sanacije poškodb, ki so jo povzročile ptice, če fasada ni posebej zavarovana. Žolne in detli so zaščiteni, zato imamo pravico zahtevati odškodnino za škodo, ki jo povzročijo, in sicer za vsakokratno poškodbo. Škodo lahko prijavimo na Zavod za gozdove Slovenije; njihov pooblaščenec si bo ogledal poškodbe in ocenil škodo. Če se z oceno strinjamo, podpišemo zapisnik in zadeva je rešena. Odškodnina je v tem primeru največ 400 evrov. Če se z ocenjeno škodo ne strinjamo, je treba argumentirano pritožbo in ponudbo izvajalca za sanacijo nasloviti na Agencijo RS za okolje (Sektor za ohranjanje narave, Vojkova 1 b, Ljubljana), kjer bodo vlogo obravnavali in odločili o višini odškodnine.

Dejstvo je, da so stavbe v zadnjem času toplotno izolirane z vedno debelejšimi izolacijami, zelo pogosto z EPS. In ptice, kot že rečeno, najbolj ogrožajo tankoslojne kontakt­ne fasade. Pri novogradnjah in pri izdelavi toplotne izolacije na obstoječih stavbah se bodo morali investitorji zlasti na bolj ogroženih krajih (na redkeje naseljenih in na podeželju) odločati za druge toplotnoizolacijske materiale, ki so vsi po vrsti dražji od EPS, ali pa drugačne izvedbe z močnejšimi zaključnimi sloji fasad.

Alge in plesni se pogosto pojavljajo na tankoslojnih kontaktnih fasadah, predvsem na severnih, hladnejših in vlažnejših stenah, tako na toplotno izoliranih kot na tistih brez izolacije. Fasada se navlaži v vlažnem vremenu in ob deževju, odvisno od letnega časa pa se zelo počasi suši. Navlaži se tudi zaradi kondenza, ki se pojavi zaradi razlike med temperaturo zunanjega zraka in površino fasade. Med vzroki za nastanek alg in gliv na fasadi velja omeniti še premajhne napušče, mokrenje zaradi odtočnih žlebov, preveč vodovpojne zaključne materiale, senčne lege s preveč drevesi v bližini ... Že od daleč lahko vidimo temno sivo površino, ponekod celo črno, ki jo povzroča plesen, ali pa zaradi alg zeleno.

Preprečimo razmere za nastanek alg in plesni

Alge in glive so živi mikroorganizmi, ki jih je težko odpraviti. Za preprečitev njihovega razvoja in odpravljanje se uporabljajo algicidni in fungicidni materiali, vendar je učinkovitost teh strupov časovno omejena, zato zaščita ni trajna. Opozoriti je treba, da je uporaba biocidov v večji koncentraciji za okolje škodljiva, predvsem onesnažuje podtalnico.

Eden od ukrepov proti prevelikemu navlaževanju fasade je uporaba zaključnega sloja na silikonski osnovi, ki manj vpija vlago in je bolj paropreprepusten kot zaključni sloji na silikatni osnovi. Pred izdelavo fasade lahko že v zaključni omet primešamo biocidni dodatek, ki jo varuje pred algami in plesnijo. Preprost ukrep je projektantski: večji strešni napušči, zagotovljeno odvajanje vode, čim manj senčenja, orientacija stavbe, čim manj dreves v bližini objekta ...

Za starejše stavbe, okužene z algami in glivami, strokovnjaki po čiščenju in sušenju priporočajo fungicidno oziroma algicidno oplemenitenje zaključnih ometov. Ker pa je trajnost tega ukrepa časovno omejena, je prej ali slej potreben nov biocidni nanos. Pri stavbah z mineralnimi ometi na osnovi apna, peska in cementa s čim bolj alkalnimi vezivi že sama struktura materiala zagotavlja boljšo zaščito proti algam in glivam. Pri vseh teh ukrepih je nujno upoštevati navodila proizvajalcev materiala. Najboljša zaščita proti algam in plesni pa je čim manjkrat in čim krajši čas mokra fasada.

Tudi sam sem imel opraviti s to nadlogo. Da bi se je rešili, smo po navodilih proizvajalcev fasadnega materiala fasado najprej očistili, sprali z vodo, suho premazali z emulzijo, jo mehansko dvakrat preribali, premazali z algicidom in na koncu vse spet sprali in očistili, da ni bilo več plesni in ne alg. Na moje presenečenje se je po približno petih letih težava ponovila. Zunanje razmere se namreč niso nič izboljšale. Nato smo pred petimi leti to steno izolirali z EPS in od takrat se alge in plesen še niso pojavile.

-----------------------------

Vrste fasad

Tankoslojne kontaktne fasade – V zadnjem času so najpogostejše. Posamezne plasti si od znotraj navzven sledijo: osnovni zid, toplotna izolacija (nalepljena in sidrana na zid), dvojni sloj lepila, vmes mrežica iz steklenih vlaken, zaključni sloj z barvo. Debelina vseh slojev (brez toplotne izolacije) je približno tri milimetre. Pri obstoječih stavbah je zaželena še emulzija za boljši oprijem lepila. Enaka izvedba velja za vse vrste izolacijskega materiala, tako pri klasično zidanih kot nizkoenergijskih in pasivnih, razlika je le v debelini in vrsti toplotnoizolacijskega materiala. Najbolj pogosti so: ekspandirani (EPS) in ekstrudirani polistiren (XPS), kamena volna, grafitni EPS, bakelitna izolacija, tako imenovana »kremšnita«, multipor ...

Debeloslojne kontaktne fasade – Zelo pogoste so bile v preteklosti. Zanje so se uporabljale t. i. kombi plošče, ki so imele toplotnoizolacijski material (kamena volna, EPS) obrizgan s cementno malto prek lesnih oblancev. Sestava slojev je podobna kot pri tankoslojnih, vendar je zaključni omet klasični debeloslojni na osnovi apna, cementa in peska debeline nekaj centimetrov. Danes takšnih fasad skoraj ne delajo več, mogoče pa so manj znane debeloslojne fasade na cementni osnovi s skupno debelino vseh slojev približno 13 milimetrov ali več, lahko so ojačene z eno ali celo z dvema mrežicama.

Prezračevane fasade – So vedno bolj redke, ker so občutno dražje. Med osnovnim zidom in toplotno izolacijo je zračni kanal, zaključni sloj fasade pa je lahko različen: fasadna opeka, fasadna obloga (les, kamen, pločevina ...).

»Sendvič« fasade – Značilne so za montažne hiše; toplotna izolacija je vgrajena že v osnovni zid oziroma steno, ki je z zunanje strani še dodatno toplotno izolirana, navadno z naravnimi materiali (lesna vlakna, celulozna izolacija) ali z mineralno volno.