Sem blokovski otrok enega večjih mest v naši lepi deželi. Čeprav je oče imel vrtiček, nikoli nisem sodelovala pri obdelovanju. Lakirani nohti in delo na zemlji pač niso šli skupaj. Tako sem razmišljala večino svojega življenja.
Potem so se zgodile denacionalizacije. Mami in teti so vrnili posest njunih staršev v najlepši pokrajini z mehko zaobljenimi grički, vinogradi in izjemno prijaznimi ljudmi. Rojstno hišo, v kateri so imeli stari starši trgovino, sta se odločili prodati. Za trgovino stoji še gospodarsko poslopje. Ko sem stala pred to dolgo, staro, kamnito hišo, polno vrat, se je nekaj zgodilo. Želela sem ostati na tem divje zaraslem koščku zemlje s prelepim razgledom po dolini, obsijani s soncem.
Sonca ta dan ni bilo veliko, je pa vseeno lepo, ko se ti odpre obzorje.
Sem rokodelka, brez rednega dohodka. Kar prodam, je komaj za sproti. Obnova stare hiše pa stane. Imela sem neznansko veliko volje in energije, zajeten kup iznajdljivosti, pa nič znanja o vrtnarjenju in nič denarja. Obnova hiše je bila podobna utopiji.
Revijo Deloindom spremljam že od njenega nastanka, saj ste vedno pisali zanimive članke in znali svetovati v različnih situacijah. Med drugim ste pisali o obnovi starega pohištva. Zakaj pa ne, sem si mislila. Hiša je kamnita, bolj vlažna od betonskih stavb, zato pohištvo iz iverke odpade. Leseno pohištvo je drago in meni nedosegljivo. In sem se podala na kosovni odvoz. Poiskala sem stare stole in mizo, kredenco in omare, postelje, fotelje ... skratka vse, kar je potrebno za prijetno bivanje v hiši brez elektrike in vode. Je kar nekaj časa trajalo, da sem vse zbrala in da je bilo slogovno vsaj približno usklajeno. Nekatere stvari so bile poškodovane, umazane in strgane. Ker v hiši ni elektrike, je vsa obnova potekala ročno – brušenje, barvanje, tapeciranje. Šivalni stroj na nožni pogon je pri vsem tem opravil zelo koristno delo. Prvo poletje sem ustvarjala le v hiši. Pozimi sameva, saj še nima ogrevanja.
Omara je bila rjava, preveč temačna za moj okus. Metino zelena v kombinaciji z modro je v prostor vnesla več svežine. V enaki barvni kombinaciji so vhodna vrata. Fotelj iz 60. let, nekoč oblečen v zeleno, močno poškodovano blago, je dobil bidermajerski pridih. Zelo udobni stoli, ki ne zavzamejo veliko prostora.
Prijazen gospod iz Ljubljane mi je podaril ta stekleni lestenec, ki sem ga spremenila v lep in zelo uporaben viseč svečnik.
Drugo poletje sem se začela spogledovati z okolico hiše. Robida in srobot sta se kraljevsko bohotila povsod. Svet je v terasah in med njima peščen, neobvladljiv breg, poln robide. Zemlja slaba, zelo peščena in nerodovitna, saj so teren uporabljali za nasipanje odpadnega gradbenega materiala. Na spodnji terasi stara, polomljena drevesa. Ker je bilo moje znanje, povezano z zemljo, na nuli, sem spet poiskala Deloindom, ki je vedno pri roki in pride celo na dom. Prve nasvete sem našla v vaši reviji, tudi v starejših izdajah, ki jih še hranim. Bilo mi je žal, da v mladih letih nisem sodelovala na očetovem vrtu.
Obdelava okolice je potekala veliko počasneje kot delo v hiši. Najprej sem po vašem nasvetu naredila osnutek, kje bo kakšna stvar rasla in na kakšen način. Včasih je bilo prav neverjetno, ko sem razmišljala o kakšni rešitvi, vi pa ste o isti stvari pisali v naslednji številki Delaindom. Bilo je skoraj tako, kot da sem naročila temo. No, če drži, kar pravijo modri, da naključij ni, potem se je moja misel udejanjila v članku vaše revije.
Najprej smo ročno odstranili vse šavje in očistili brežine. Potem smo sadili. Po nekaj neuspelih zasaditvah, ki so končale pod očetovo kosilnico – moški padejo v neko posebno stanje, ko vozijo kosilnico po terenu, in običajno ne vidijo ničesar kljub palici in zastavici –, sem se odločila, da iz peščenega brega ustvarim terase, na katerih bo vrt. Prve sem oblikovala z deskami in jeklenimi palicami. Iz izkušnje vam povem, da to ni najboljša rešitev, še posebno v tako mokrem letu, kot je letošnje. Tako zastavljene terase se rade podrejo. Letos sta se podrli kar dve. Veliko bolj trdne so kamnite stene teras. Ni jih treba betonirati, le skale zložiš eno vrh druge. Špranje med njimi imajo vlogo drenaže in v njih si ne poišče domovanje nobena žival, saj sem poskrbela, da ni praznih prostorov za skalami. Zlaganje skal, kar ni tako enostavno, kot se sliši, je idealen fitnes brez duhomorne diete, ki vrhunsko oblikuje telo na dolgi rok. Preverjeno, v enem poletju sem oklestila vse odvečne kile. Veseli, dela željni ljudje z viškom kil se mi vedno lahko pridružite.
Takšen je moj terasasti vrt. Spodnje terase so še lesene, zgornje so že kamnite. Terase vedno delaš od spodaj navzgor. Tu še niso zasajene, ker je bilo v času posnetka še prezgodaj za saditev, razen za grah in česen.
Smo na začetku novega poletja. Skozi vse te zgode in nezgode ob opremljanju hiše in delu na vrtu sem se spreminjala tudi sama. Pridobila sem si ogromno znanja in se še vedno učim. Pomembne so mi druge stvari, kot so mi bile nekoč. Lakirani nohti so preteklost. Sedanjost mi kroji ekološko pridelana hrana na lastnem vrtu. Vsako leto pridelam več stvari, tako da pri kmetu kupujem le moko in mleko. Dela je veliko in ob tem brezmejno uživam, še posebno ko končam novo teraso in jo zasadim. Ko sonce zaide, sem utrujena, da dobesedno padem v posteljo, in srečna, ker lahko delam to, kar me veseli.
Za prihodnost imam novo idejo, nov projekt. Glede na obdobje, v katerem živimo, ko je služb vse manj, tudi moji izdelki se slabše prodajajo, ko je denarja vse manj, ko se vse nenormalno draži, bi rada ustvarila hišo, ki ponuja vse udobje civilizacije, vendar ne dela mesečnih stroškov. Hiša, ki je samo užitek, ni pa več strošek. Gotovo si bo vsak mislil, da živim v oblakih, da sanjam z odprtimi očmi, da kaj takšnega ni mogoče. Sem pač vizionar.
Najprej bi rada postavila zajetje za kapnico, po domače štirno, ker je voda poleg zraka najbolj pomembna dobrina. O pomembnosti uporabe kapnice ste veliko pisali. Javni vodovod je sicer zelo praktična zadeva, ki pa postaja iz leta v leto dražja. Zdaj nam grozi še privatizacija vodnih virov, upam, da se to ne bo zgodilo, saj bo strošek vode še povečalo. Ob uporabi filtrov z aktivnim ogljikom postane kapnica tudi pitna.
Druga pomembna zadeva, po mojem, je kompostno stranišče. Vsi govorijo in pišejo, tudi vaša revija, o pomanjkanju vode, hkrati pa enormne količine pitne vode splakujemo v kanalizacijo. Živalske iztrebke brez zadržkov uporabljamo na vrtovih kot gnojilo, lastne pa mečemo stran. Narobe svet. O kompostnih straniščih se še učim in zbiram informacije. S kompostnim straniščem in zajetjem tekočin iz gospodinjstva – pomivanje posode z naravnimi čistili, pranje z naravnimi praški, tuširanje z naravnimi mili, ki se lahko uporabijo za zalivanje, odpade tudi strošek komunale.
Tretja in četrta zadeva, ki jo je treba imeti v hiši, imata isti imenovalec. Elektrika in ogrevanje iz naravnih virov. O fotovoltaiki ste napisali veliko koristnih stvari. Krasna zadeva, vendar je začetna investicija še vedno previsoka, zato raziskujem male vetrnice in male parne turbine, ki lahko proizvedejo del potrebne električne energije, ki se tudi stalno draži. Če imaš v hiši zastonj elektriko, se z njo lahko tudi ogrevaš zastonj. Če si postaviš še zimski vrt, da lahko lastno zelenjavo prideluješ vse leto, lahko topel zrak iz vrta uporabiš za ogrevanje. O vsem tem ste že pisali, le da ne v takšnem kontekstu, kot se poraja v moji glavi. Čudna je ta moja glava.
Če sem doslej lahko naredila vse z minimalnimi sredstvi in veliko lastne energije, bom za omenjene projekte potrebovala denar in pomoč. Spet naključje, Deloindom razpisuje natečaj ob svoji okrogli obletnici. Me veseli in z veseljem sodelujem, saj sem se ob prebiranju revije veliko naučila.
Ko bodo vsi planirani projekti dokončani, bo moj novi dom pripravljen za vselitev. Končno bom lahko zapustila blok in uživala v svojem malem raju na podeželju. Takrat vas bom povabila in vas, ne glede na izid natečaja, z veseljem pogostila in vam vse razkazala. Mogoče bo moj način razmišljanja spodbudil še koga, da si z lastnimi rokami ustvari svoj dom.
Za lažje razumevanje raja: takle prizor je prvo, kar vidiš zjutraj, ko stopiš iz hiše – spomladanska nevesta.
