Stanovanje v secesijski hiši sredi Ljubljane je pred dvema letoma doživelo popolno prenovo. Iz njega so odstranili dotrajane elemente, tako da je ostala le zunanja lupina z nosilno konstrukcijo, ki je v novi podobi postala pomemben del ambienta. Vse inštalacije so razpeljali na novo. Zaradi tega so se odločili za novo predelno steno, v katero so skrili glavno električno omarico, vodovodne cevi kopalnice in kuhinje ter večino stikal. Postavili so jo vzporedno z obstoječo steno, vmesni 125 cm široki pas pa je postal vhodni predprostor z garderobo, kopalnico, straniščem in pralnim kotičkom.

Prostori se v dveh nivojih razprostirajo na 70 kvadratnih metrih površine. V spodnji etaži je bivalni del, v zgornji spalni. Do njega vodi štirinajst visokih izmeničnih stopnic iz masivnega lesa. Kuhinja z jedilnico je za tri stopnice dvignjena od dnevnega prostora. Prostor je odprt in teče med različnimi kosi pohištva. V zgornji etaži so spalnica, garderobna omara in večerna kopalnica. Tudi spalni del stanovanja je brez vrat, le kopalnico ločuje steklena stena.

Po besedah arhitektke sta si lastnika želela sodobno opremljeno stanovanje, s pečatom, ki ga ponuja sam prostor, in pomično pohištvo, izdelano iz starega masivnega lesa. Poseben poudarek sta želela na stopnicah, ki so jim pri zasnovi namenili tudi največ pozornosti. Ko so odprli strop, so namreč ugotovili, da konstrukcija ne dopušča stopnic, kjer so si jih prvotno zamislili, zato so morali ta del načrtovati na novo. Stopnice naj bi bile funkcionalni – povezava med spodnjo in zgornjo etažo – in dekorativni element prostora. Od vsega začetka so po besedah arhitektke razmišljali o lahki, viseči in lebdeči konstrukciji. Nastale so viseče stopnice, ki predstavljajo preplet lesa in kovine ter delno zakrivajo/odkrivajo pogled z zofe proti jedilnici in vabijo navzgor v spalni prostor. »Nosilna konstrukcija je zasnovana kot prostorski nosilec, vijačen v stropno konstrukcijo. Lesene pohodne in navpične ploskve so med seboj zlepljene in skupaj s kovinsko konstrukcijo tvorijo element stopnišča,« pojasnjuje Špela Kokalj.

»Notranja oprema v stanovanju je zgodba kontrastov. Črna in bela, kovina in les, sijajno in matirano, gladko in strukturirano, staro in novo, vse to se prepleta v dveh etažah,« je pojasnila arhitektka zasnovo interierja, v katerem puščajo močan pečat opečnati steni in vidna nosilna konstrukcija strehe. Z dveh opečnatih sten so odstranili omet, fuge med opekami na novo zapolnili, barvo pa osvežili s protiprašnim premazom. Enako so obdelali nosilno konstrukcijo strehe. Lesene streš­ne zveze so vidne, peskane in zaščitene s premazom.

»V prostoru smo želeli enostavne rešitve in naravne barve materialov. Opeka je oranžna, les je rjav, kovina je siva. Kovina omogoča najmanjši volumen in največjo nosilnost. Elementi, po katerih hodimo bosi oziroma se jih dotaknemo, pa so v lesu. In to je bilo osnovno vodilo,« še pravi arhitektka.

Servisni del (kuhinja, kopalnica, garderoba in pralnica) je obdelan v temnejših barvah. »Zasnovan je funkcionalno in sodobnih oblik ter servisira svetlejši, bivalni del stanovanja (dnevni prostor in jedilnica), ki je namenjen sproščanju, uživanju in druženju, zato je oblikovan po meri uporabnika in mu dopušča ustvarjanje novih vizij. Okna so nasproti temni steni in jo ves čas osvetljujejo. Če je dovolj naravne svetlobe in če so naročniku všeč kontrasti, ni zadržkov pri uporabi temnejših tonov, v tem primeru je to temno siva barva,« pojasnjuje sogovornica in dodaja, da ob hkratni uporabi črne in bele pridejo do izraza barve, v tem primeru barva lesa in opeke.

Ob opečnati steni in črno-beli kombinaciji izstopajo masivni leseni kosi pohištva, ki so izdelani iz masivne smrekovine in macesnovine. »Pohištvo je delo mizarja Aleša Smoleja iz Kranjske Gore in je ročno narejeno iz sto let starega lesa. Reciklirani les je s svojo zgodovino uporabljen v novi zgodbi. Na določenih delih lesa so še vidne oznake, s katerimi so nekoč označili položaj lesenega elementa pri gradnji ostrešja, zdaj pa krasijo dele novega pohištva,« še pripoveduje arhitektka. Pohištvo je površinsko obdelano s tikovim oljem.

Tudi osvetlitvi so namenili veliko pozornosti. Minimalno spuščeni strop je bil po besedah arhitektke idealen za vgradnjo LED-svetil. Ta so postavljena v liniji v parih, tako da eno osvetljuje steno, drugo sveti na tla. Vsa imajo možnost regulacije. Funkcionalna osvetlitev je na stropu, ambientalna svetila pa so vgrajena v opremo, na primer v vitrino, ob ogledala, temu sta namenjeni tudi stenska in talna lučka.

Kakor še pravi arhitektka, je zasnova interierja preplet začetka in konca 20. stoletja. »Preplet slogovnih prvin secesije, stilnega pohištva (vrata, vitrina) in uporaba industrijskih detajlov modernizma pri stopnišču ter neuporaba detajla pri izvedbi steklenih predelnih sten in kuhinje,« pojasnjuje arhitektka Špela Kokalj in dodaja, da vsak projekt prenove prinese svojo zgodbo. V tem primeru je to zgodba zaupanja med naročnikom, projektantom in izvajalcem, v kateri vsak od njih pomembno prispeva s svojim avtorskim pristopom.